Jedro

Zastavna pogodba ni ne izvršilni naslov ne verodostojna listina, na podlagi katere je mogoče dovoliti izvršbo. Prav tako ni listina, ki dokazuje prehod obveznosti, tako da bi bilo proti zastavitelju mogoče dovoliti izvršbo, četudi ni kot dolžnik naveden v izvršilnem naslovu oziroma verodostojni listini. Upnik mora doseči vpis dolžnikove lastninske pravice na nepremičnini, da lahko nanjo predlaga izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, naj se dovoli izvršba na nepremičnine dolžnikov na podlagi zastavne listine z dne 18.11.1994, in sicer zaradi izterjave 7.765.289,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2000 dalje ter zaradi izterjave stroškov izvršilnega postopka. Proti takšnemu sklepu se je pritožila upnica zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in naj se nadaljuje postopek s predlogom za izvršbo. Navaja, da je na podlagi pogodbe o kratkoročnem kreditu reg. št. 274/1994 razvidno, da je dolžnik G d.o.o., za zavarovanje kredita banki izročil zastavno listino, iz katere je razvidno, da direktor in ustanovitelj zastavlja svoje nepremičnine, opisane v drugi in tretji alinei zastavne listine. Sodišče prve stopnje je v izvršilni zadevi In 00/00101 pozvalo upnika, naj svoj predlog dopolni z listino, primerno za vpis dolžnikove nepremičnine. Upnik je posredoval kupoprodajno pogodbo, vendar v kopiji, ker ima original dolžnica. Ne glede na to, da je iz pogodbe razvidno, da je dolžnica lastnica nepremičnine, bi lahko sodišče nadaljevalo izvršbo le na nepremičnini vl. št. X k.o. Z. Upnik še navaja, da je predlogu za izvršbo priložil tudi izpisek odprtih postavk, ki je po ZIZ verodostojna listina in na podlagi katere bi sodišče dolžniku lahko naložilo plačilo dolga. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo določbe 24. člena ZIZ, na podlagi katere lahko sodišče dovoli izvršbo tudi proti tistemu, ki v izvršilnem naslovu ni naveden kot dolžnik, če upnik z javno listino ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila obveznost prenesena ali je drugače prešla nanj. Upnik je to dokazal s priloženo notarsko overjeno listino - zastavno listino. Upniku se nadalje ne zdi smiselno pojasnjevati, da je terjatev zaradi neplačevanja družbe G d.o.o. prešla na v zastavni listini označenega dolžnika, ki je za zavarovanje terjatve proti svoji družbi zastavil svoje premoženje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje, da na podlagi nobene od listin, ki jih je predložila upnica, ni mogoče dovoliti izvršbe proti nobenemu od obeh dolžnikov na v predlogu navedene nepremičnine. Na podlagi določb 17. in 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98) dovoli sodišče izvršbo na podlagi izvršilnega naslova ali na podlagi verodostojne listine. Zakon izrečno določa, da je izvršilni naslov izvršljiva sodna odločbe in sodna poravnava, poleg teh pa še izvršljiva odločba v upravnem postopku, poravnava v upravnem postopku, seznam zaostalih obveznosti dolžnika s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda pristojni davčni organ, in izvršljiva odločba v postopku za prekrške, če se glasijo na izpolnitev denarne obveznosti, ter izvršljiv notarski zapis in druga listina, za katero zakon tako določa. Verodostojne listine pa so faktura, menica in ček, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. Na podlagi 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 24. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo tudi proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik z javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila obveznost prenesena ali je na drug način prešla na drugega. Na podlagi 1. odstavka 168. člena ZIZ mora upnik predlogu za izvršbo na nepremičnino priložiti izpisek iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova last. Če je lastninska pravica na nepremičnini vpisana na nekoga drugega, pa mora upnik v skladu z določbo 3. odstavka 168. člena ZIZ predlogu priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Na podlagi določb 21. in 22. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. RS, št. 33/95) se vknjižba dovoli na podlagi javne ali zasebne listine. Na zasebni listini mora biti podpis osebe, katere pravica preneha, overjen. Če upnica nima ustrezne listine, mora vpis pravice na dolžnika zahtevati s tožbo (5. odstavek 168. člena ZIZ). Zastavna listina z dne 18.11.1994 (priloga A5) ni ne izvršilni naslov ne verodostojna listina, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve. Prav tako ni listina, ki dokazuje prehod obveznosti. Listina, ki jo je predložila upnica, predstavlja zastavno pogodbo (966. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki je pravni naslov za ustanovitev stvarnopravnega zavarovanja terjatve z zastavno pravico, medtem ko upnik zastavno pravico pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (1. odstavek 64. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90). Zastavne pravice ne gre enačiti s samo denarno terjatvijo, za zavarovanje katere je ustanovljena. Terjatev oziroma obveznost nastane in se prenaša z drugimi posli obligacijskega prava, listina, na katero se sklicuje upnica, pa ne vsebuje še npr. pogodbe o prevzemu dolga ali pristopa k dolgu (določbe 446. do 452. člena ZOR). Na podlagi pogodbe, s katero se nekdo zaveže zastaviti svoje premoženje, upnik lahko zahteva le ustanovitev pravice do poplačila iz tega premoženja, če terjatev ne bi bila plačana ob zapadlosti. Zastavitelj ne stopi na mesto dolžnika ne po pravilih obligacijskega prava ne v smislu določb 24. člena ZIZ, tako da bi upnik lahko že na podlagi same zastavne pogodbe zahteval izterjavo neposredno proti njemu. Tudi če bi se torej upnica v samem predlogu za izvršbo sklicevala na izpis odprtih postavk, ki je verodostojna listina, se sodišče druge stopnje strinja s sodiščem prve stopnje, da se ta nanaša le na prvega dolžnika in da upnica ni izkazala prehoda obveznosti iz izpisa odprtih postavk na drugo dolžnico. Nenazadnje prehoda terjatve, ki bi jo upnica uveljavlja na podlagi verodostojne listine z dne 14.2.2000 (priloga A8) v smislu določb ZIZ ni mogoče izakazovati z listino, ki je nastala prej kot pa sama verodostojna listina. Sodišče druge stopnje nadalje sledi razlogom sodišča prve stopnje, da tudi proti prvemu dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe na predlagani predmet, saj so navedene nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na nekoga drugega, upnica pa ni predložila listine, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravic. V zemljiški knjigi je poslovni prostor vpisan v vl. št. EY k.o. T kot družbena lastnina s pravico uporabe v korist I. Upnica je predložila le kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med prvim dolžnikom kot kupcem in D.H. kot prodajalcem, ne pa tudi pogodbe med slednjim kot kupcem in vpisanim imetnikom pravice. Tudi predložena pogodba pa ni predložena v izvirniku in na njej ni overjen podpis prodajalca. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.