Jedro

V aktuarskem mnenju je pojasnjeno, zakaj in v katerih (ključnih) elementih aktuarsko preverjanje ne more biti omejeno zgolj na segmente pokojninskega načrta. Iz navedenih pojasnil sledi, da je bila pri odločitvi glede sprejema pokojninskega načrta bistvena presoja, ali je možno preveriti zagotovitev izpolnjevanja zahtev iz določb ZPIZ-1 glede kritja izplačil iz naslova dodatnega prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zaradi katerih je pravzaprav tožnik ustanovljen (382. člen ZPIZ-1). Tožnik je namreč posebna, v zakonu predvidena pravna oseba, ustanovljena za opravljanje storitev prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za razliko od vzajemnega pokojninskega sklada, ki predstavlja le premoženje, financirano s premijami in je namenjeno izključno za pokrivanje obveznosti iz tega zavarovanja ter je ločeno od premoženja ustanovitelja kot premoženja upravljavca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 4. odstavka 385. člena v povezavi s 4. in 5. odstavkom 297. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki ju je smiselno uporabila, odločila, da se ne odobri tožnikov pokojninski načrt individualnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja z oznako PN-SOP-04/2008 z dne 6. 5. 2011. 2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik, vpisan v sodnem registru pri Okrajnem sodišču v Ljubljani , dne 18. 2. 2008 na podlagi 384. in 385. člena ZPIZ-1 ter 295. do 301. člena ZPIZ-1 vložil zahtevo za odobritev pokojninskega načrta z navedeno oznako. Tožnik je med trajanjem postopka odobritve večkrat dopolnil in spremenil vlogo za odobritev pokojninskega načrta, vključno s spremembami le-tega, zadnjimi z dne 6. 5. 2011, ko je vložil popravljene dokumente vloge za odobritev pokojninskega načrta z upoštevanimi pripombami Agencije za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju: AZN). Predloženi pokojninski načrt je namenjen individualnemu prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju, v katerega se lahko vključi samostojno vsak zavarovanec ali uživalec pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja in ga financira zavarovanec sam tako, da plačuje premijo prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja po tem pokojninskem načrtu.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 3. odstavka 292. člena ter 3. in 4. odstavka 296. člena, 297. člen, 1. odstavek 382. člena, 297., 382. in 385. člen ZPIZ-1. Pri tem ugotavlja, da 4. odstavek 385. člena ZPIZ-1 določa, da pokojninski načrt dodatnega pokojninskega zavarovanja pri Skladu obrtnikov in podjetnikov aktuarsko potrdi Urad za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju: AZN) pri Ministrstvu za finance, sprejme pa ga minister, pristojen za delo, navedeni načrt pa mora v skladu s 3. odstavkom 392. člena ZPIZ-1 ob sestavinah, določenih v 3. odstavku 385. člena ZPIZ-1, vsebovati vse sestavine pokojninskega načrta prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, določene v 296. členu ZPIZ-1 in se odobri v skladu z 297. členom ZPIZ-1. V skladu s 4. odstavkom 385. člena je tožena stranka pridobila aktuarsko mnenje AZN, kot izhaja iz dopisa z dne 28. 7. 2007 pa AZN ne more aktuarsko potrditi navedenega pokojninskega načrta, ker ne vsebuje vseh osnovnih sestavin pokojninskega načrta in ker finančno stanje tožnika ne omogoča, da bi ta jamčil za zajamčeni donos, s čimer bi bil ogrožen javni interes. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka podrobno povzema aktuarsko mnenje AZN, iz katerega med drugim izhaja, da ni mogoče aktuarsko preveriti rešitev glede določitve višine mesečnih prispevkov za posameznega zavarovanca, kot so določeni v 1. odstavku 18. člena zadevnega pokojninskega načrta; gre za pomanjkljivost, ker pokojninski načrt ne vsebuje kriterijev za določanje višine dodatne pokojnine in višina mesečnega prispevka za posameznega zavarovanca ni aktuarsko določena glede na višino dodatne pokojnine, ki bi jo moral v skladu z 2. odstavkom 385. člena ZPIZ-1 določati pokojninski načrt. Nadalje pokojninski načrt ne določa načina izračuna poklicne pokojnine, saj določbe 2. odstavka 5. člena navedenega pokojninskega načrta ni mogoče opredeliti kot način izračuna poklicne pokojnine; tako bi moral pokojninski načrt za aktuarsko potrditev AZN določati kriterije za določitev višine dodatne pokojnine in način izračuna poklicnih pokojnin za obstoječe in bodoče člane tožnika (2. odstavek in 2. alinea 3. odstavka 385. člena ZPIZ-1). AZN na podlagi citiranih določb še ugotavlja, da mora vložnik zahteve na podlagi pokojninskega načrta sam izplačevati poklicne pokojnine in da te obveznosti ne more prenesti na drugega izplačevalca dodatnih starostnih pokojnin. Nadalje iz aktuarskega mnenja AZN izhaja, da omejevanje aktuarskega preverjanja zgolj na sestavine pokojninskega načrta, pri čemer ne bi bila narejena aktuarska analiza finančne vzdržnosti, ni mogoče šteti za opravljeno aktuarsko delo, zato na podlagi dela, ki ne bi bil rezultat strokovne aktuarske presoje, ne bi bilo mogoče izdati aktuarskega potrdila; oseba, ki bi izdala aktuarsko mnenje, ki bi temeljilo zgolj na sestavinah pokojninskega načrta in ne bi vključevalo strokovne aktuarske presoje, pa bi kršila Predpis 1 in Predpis 4 Strokovnega kodeksa aktuarskega poklica, ki je objavljen na svetovnem spletu www.actuaries.si; kršitev aktuarskega kodeksa ima lahko za aktuarja resne posledice v smislu materialne in moralne škode, saj je bistvo aktuarskega dela v tem, da lahko aktuar potrdi le tak pokojninski načrt ali drug zavarovalni produkt, iz katerega izhaja, da je izvajalec finančno sposoben izpolniti obveznosti do zavarovancev, ki jih je prevzel v pokojninskem načrtu oziroma zavarovalni pogodbi; navedeno pa je v interesu zavarovancev, ki lahko na podlagi aktuarske potrditve utemeljeno pričakujejo, da bodo prejeli to, kar je bilo določeno oziroma obljubljeno v pokojninskem načrtu oziroma zavarovalni pogodbi, drugačna ravnanja aktuarja pa bi predstavljala deliktna ravnanja. Nadalje iz aktuarskega mnenja AZN tudi izhaja, da zadevni pokojninski načrt v 26. členu določa zajamčen donos, v 5. odstavku 25. člena pokojninskega načrta pa je določeno, da mora v primeru, da rezervacije kritnega sklada ne zadoščajo za pokrivanje minimalnega donosa, razliko pokriti vložnik zahteve iz lastnih sredstev. Aktuarsko preverjanje teh določb pokojninskega načrta pa ne more temeljiti le na vsebini pokojninskega načrta, pač pa je za aktuarsko potrditev potrebno preveriti, ali je vložnik zahteve sposoben zagotavljati zajamčen donos v primeru, ko dejanska donosnost Sklada v posameznem obračunskem mesecu ne bo zagotavljala zajamčene donosnosti in razlike ne bo mogoče pokrivati iz oblikovanih rezervacij kritnega sklada. V kolikor se aktuarsko delo omeji zgolj na sestavine pokojninskega načrta pa ni mogoče opraviti aktuarskega dela, ki je v bistvu ovrednotenje finančnih učinkov tveganja in negotovosti. Ob ugotovitvi, da vložnik zahteve na dan 31. 12. 2009 izkazuje primanjkljaj sredstev v višini 97,5 mio EUR, iz česar izhaja, da matematične rezervacije zavarovancev vložnika (sedaj tožnika) niso v celoti pokrite z naložbami, prav tako pa še ni jasno, kolikšen del primanjkljaja bo pokrila država, AZN meni, da jamstvo vložnika zahteve v pokojninskem načrtu za zajamčen donos z lastnimi sredstvi ob dejstvu, da ima vložnik zahteve 97,5 mio EUR primanjkljaja, ni primerno. AZN meni, da finančno stanje vložnika zahteve ne omogoča, da bi jamčil za zajamčeni donos, slednji pa je obvezna sestavina pokojninskega načrta v skladu s 3. alineo 4. odstavka 296. člena ZPIZ-1, ki se smiselno uporablja tudi za pokojninski načrt Sklada obrtnikov in podjetnikov – sedaj tožeče stranke. Glede na izkazan primanjkljaj sredstev vložnik zahteve ne more zagotavljati zajamčenega odnosa. Zato AZN ne more aktuarsko potrditi pokojninskega načrta, saj bi nasprotno bilo v nasprotju z javnim interesom, ker bi se s tem ogrozilo varstvo zavarovancev, da ne bi dobili tistega, kar jim mora zagotavljati vložnik zahteve; ker zagotavljanje varstva zavarovancev predstavlja javni interes Republike Slovenije, bi bila aktuarska potrditev zadevnega pokojninskega načrta v nasprotju z javno koristjo ter v nasprotju z načeli, na katerih temelji ZPIZ-1. Morebitna aktuarska potrditev pokojninskega načrta pa bi pomenila, da bi zavarovanci dobili lažno zagotovilo, da je s pokojninskim načrtom vse v redu, čeprav še ni končana sanacija vložnika zahteve; dokler vprašanje primanjkljaja sredstev ni razrešeno obstaja nevarnost, da zavarovanci ne bi prejeli tistega, kar je v skladu s pogodbo obveznost vložnika zahteve do zavarovancev. V skrajnem primeru pa lahko pride do situacije, da se nad vložnikom zahteve začne postopek stečaja, v kolikor ne bi bil sposoben izpolnjevati dospelih obveznosti oziroma premoženje vložnika zahteve ne bi zadoščalo za poplačilo vseh terjatev; poleg tega bi aktuarska potrditev pokojninskega načrta predstavljala nepošteno, nestrokovno in nevestno opravljanje aktuarskega dela do novih zavarovancev pokojninskega načrta. Nadalje AZN ugotavlja, da pokojninski načrt ne določa pogojev za pridobitev dodatne pokojnine – poklicne pokojnine ter da pokojninski načrt tudi ne ureja investicijske strategije za celotno obdobje – čas varčevanja in čas izplačevanja poklicnih pokojnin, pri čemer se mora investicijska strategija pokojninskega načrta nanašati tudi na čas izplačevanja poklicnih pokojnin, saj mora pokojninski načrt vsebovati tako kriterije za določitev višine dodatne pokojnine, kot tudi način izračuna poklicne pokojnine. Omejevanje aktuarskega preverjanja zgolj na sestavine pokojninskega načrta brez aktuarske analize primernosti investicijske strategije v povezavi z naložbami, ki jih ima vložnik zahteve pa ni mogoče šteti za opravljeno aktuarsko delo ter na tej podlagi izdati aktuarskega potrdila.

4. Aktuarsko mnenje je bilo poslano tožniku, s čimer mu je bilo omogočeno, da nanj poda svoja stališča. Tožnik z dopisom z dne 25. 8. 2011 pojasnjuje, da iz določb ZPIZ-1 ne izhaja, da je vložnik zahteve edini izplačevalec pokojnin, pač pa mora pokojninski načrt dodatnega pokojninskega zavarovanja določati kriterije za določanje višine dodatne pokojnine. Navaja še, da je način odmere pokojnine naveden v 49. členu Pokojninskega načrta, kriteriji za določanje višine pokojnin pa so določeni v poglavju IX. Zavarovalno-tehniških osnov pokojninskega načrta. Nadalje v svojem dopisu tožnik pojasnjuje zgodovinsko ozadje in produkte, ki jih, oziroma, ki jih je izvajal tožnik ter nasprotuje navedbi v aktuarskem mnenju, da se predmetna vloga nanaša na staro poklicno pokojninsko zavarovanje, češ da gre za povsem nov, neodvisen produkt prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja z davčnimi olajšavami, ki bi se šele začel tržiti. Opozarja na prakso pristojnih organov pri sprejemu pokojninskega načrta obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga izvaja B. d.d., čeprav ta v kritnem skladu tega produkta ni zagotovila dovolj sredstev. Tožena stranka na podlagi navedenega zaključuje, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj po aktuarski potrditvi zadevnega pokojninskega načrta s strani AZN, ki je določen v 4. odstavku 385. člena ZPIZ-1, četudi ga je na podlagi negativnih aktuarskih mnenj in prejetih pripomb AZN sam tožnik večkrat popravil ter ga tako dopolnjenega večkrat znova posredoval toženi stranki, zadnjič 6. 5. 2011, saj ga kasneje tožnik ni več dopolnjeval. Tožena stranka pojasni, da je odločila na podlagi 4. odstavka 385. člena ZPIZ-1 in navaja ugotovitve poslednjega aktuarskega mnenja AZN z dne 28. 7. 2011. 5. Ker tako pogoj aktuarske potrditve pokojninskega načrta s strani AZN ni izpolnjen, tožena stranka na podlagi ugotovitev v aktuarskem mnenju AZN zaključuje, da tožnikov pokojninski načrt ni skladen z ZPIZ-1. Na podlagi finančnih podatkov, ki izhajajo iz letnih poročil in so dostopni pristojnemu organu, tožnik izkazuje primanjkljaj sredstev v primerjavi z oblikovanimi matematičnimi rezervacijami za bodoče obveznosti zavarovancev, iz česar izhaja, da tožnik v primeru, če zaradi slabe donosnosti upravljanja sredstev Sklad ne bi dosegal zajamčene donosnosti in ne bi imel možnosti oblikovanja rezervacij za nedoseganje zajamčene donosnosti, ne bi mogel vplačati razlike iz lastnih sredstev za izkazan primanjkljaj. Poleg tega pa je zajamčena donosnost obvezna sestavina pokojninskega načrta prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja po 3. alinei 4. odstavka 296. člena ZPIZ-1. Ta določba v skladu s 3. odstavkom 292. člena ZPIZ-1 velja tudi za pokojninski načrt tožnika kot vložnika zahteve, institut zajamčene donosnosti pa je eden izmed temeljnih mehanizmov prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki zavarovancem zagotavlja donosnost in upravljavce pokojninskih skladov prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja sili k premišljenemu nalaganju sredstev zavarovancev. Nemožnost izpolnjevanja obveznosti iz tega mehanizma, ki je s strani tožnika glede na izkazan primanjkljaj evidentna, je po presoji tožene stranke zelo pomembna, saj mora kot pristojni organ skrbeti za varovanje pravic šibkejših strank, to je zavarovancev. Zagotovo pa je v javnem interesu, da se prepreči morebitno oškodovanje zavarovancev, še preden je podana možnost, da sploh pride do takšne situacije. Odobritev pokojninskega načrta in s tem možnost tožnika, da začne tržiti in izvajati prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, še preden se uredi vprašanje primanjkljaja sredstev vložnika zahteve, tako z vidika zavarovancev, ki bi se vključili v to zavarovanje, zagotovo ni v javnem interesu, saj že vnaprej obstaja nevarnost, da jim tožnik ne bi mogel zagotoviti v pokojninskem načrtu obljubljene zajamčene donosnosti. Določbe pokojninskega načrta v zvezi z jamčevanjem zavarovancem za zajamčen donos po oceni tožene stranke niso ustrezne, saj ne zagotavljajo, da bo zavarovancem, glede na izkazan primanjkljaj sredstev vložnika zahteve, doplačan primanjkljaj sredstev v primeru slabe donosnosti pri opravljanju sredstev pokojninskega sklada. Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na določbo 4. odstavka 297. člena ZPIZ-1. 6. Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa ob sklicevanju na 2. odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Dne 3. 10. 2011 je tožeča stranka vložila razširitev tožbe, ki jo razširja na odločbo tožene stranke št. 1033-1/2008-68 z dne 7. 9. 2011. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi samo ugotovi odločilno dejansko stanje in izpodbijano odločbo odpravi ter sprejme navedeni pokojninski načrt. Hkrati zahteva povrnitev stroškov upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi izpostavlja določila 1. odstavka 382. člena v povezavi s 1. odstavkom 451. člena ZPIZ-1 ter navaja, da je z vlogo z dne 18. 2. 2008 zahtevala sprejem pokojninskega načrta skladno s 4. odstavkom 385. člena ZPIZ-1. Navaja še, da je tožena stranka z odločbo z dne 15. 4. 2008 zavrnila sprejem navedenega pokojninskega načrta z razlogi, ki so bili po mnenju tožeče stranke zmotni in nezakoniti, zato je zoper to odločbo dne 26. 5. 2008 vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je sodišče ugodilo s sodbo U 1233/2008-12 z dne 18. 2. 2009 ter odpravila navedeno odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku je tožena stranka izdala odločbo dne 8. 9. 2009, s katero navedenega pokojninskega načrta ponovno ni sprejela, kar je utemeljila na enakih razlogih, kot v predhodni, s citirano sodbo odpravljeni odločbi. Tožeča stranka je dne 6. 10. 2009 zoper navedeno odločbo tožene stranke z dne 8. 9. 2009 vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je sodišče s sodbo št. I U 1729/2009-20 z dne 21. 12. 2010 ugodilo ter navedeno odločbo z dne 8. 9. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

7. V drugič ponovljenem postopku je tožena stranka ponovno zavrnila sprejem navedenega pokojninskega načrta s sedaj izpodbijano odločbo, ki je po mnenju tožeče stranke nepravilna in nezakonita. Ker tožeča stranka že tretjič uveljavlja sodno varstvo, sodišču predlaga odločitev v sporu polne jurisdikcije. Po mnenju tožeče stranke je izpolnjen pogoj iz 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, naj angažira izvedenca aktuarske stroke, ki naj preizkusi zgolj pokojninski načrt in poda aktuarsko mnenje ter pokojninski načrt aktuarsko potrdi. V nasprotnem primeru bi bilo mogoče pričakovati ponavljanje postopkov tožene stranke in sodišča. 8. V zvezi z navedbami tožene stranke v izpodbijani odločbi, da navedeni pokojninski načrt ne vsebuje vseh osnovnih sestavin pokojninskega načrta, tožeča stranka navaja, da se izpodbijana odločba sicer izrecno ne opira na pomanjkljivost pokojninskega načrta, pač pa le na razloge, ki jih tožeča stranka posebej izpodbija, vendar tožeča stranka iz previdnosti navaja, da so ugotovitve tožene stranke o pomanjkljivostih navedenega pokojninskega načrta zmotne in meni, da četudi bi bil pokojninski načrt pomanjkljiv, pa ni, tožena stranka ne bi smela zavrniti zahteve, temveč bi morala tožečo stranko pozvati na odpravo pomanjkljivosti, da bi se lahko pokojninski načrt aktuarsko preizkusil (1. odstavek 67. člena ZUP). Tožena stranka navaja, da pokojninski načrt ne vsebuje kriterijev za določanje višine dodatne pokojnine in višine mesečnega prispevka posameznega zavarovanca glede na višino dodatne pokojnine niti načina izračuna poklicne pokojnine niti pogojev za pridobitev dodatne pokojnine (poklicne pokojnine) in tudi ne investicijske strategije za celotno obdobje – zlasti za čas izplačevanja poklicnih pokojnin, zaradi česar je AZN menila, da pokojninskega načrta ni mogoče aktuarsko preveriti. Tožena stranka pa navaja, da je aktuarsko mnenje poslala tožeči stranki, s čimer ji je omogočila, da se do njega opredeli. Tožeča stranka navaja, da je na dopis tožene stranke odgovorila z dopisom št. 1190 z dne 25. 8. 2011 ter navaja, da je tožena stranka ni pozvala, da odpravi pomanjkljivosti. Iz previdnosti tožeča stranka še navaja, da bi morala tožena stranka zahtevati tudi predložitev potrebnih dokazov, s katerimi se lahko dokazujejo kakšna odločilna dejstva, če bi menila, da jih tožeča stranka ni predložila (1. odstavek 140. člena ZUP).

9. Dalje v tožbi navaja, da je aktuarski preizkus enovita analiza pokojninskega načrta in ne njegovih posameznih delov. Upoštevanje demografskih tveganj AZN preizkusi na podlagi vseh sestavin pokojninskega načrta skupaj. Sestavine pokojninskega načrta določa ZPIZ-1. Če po mnenju aktuarja zaradi pomanjkljivosti kateregakoli pokojninskega načrta ni mogoč aktuarski preizkus, se torej ni mogoče izreči o vprašanju aktuarske potrditve, posledično pa tudi ne o zahtevi tožeče stranke za sprejem pokojninskega načrta v celoti.

10. Kot zmotno označuje ugotovitev tožene stranke, da pokojninski načrt ne vsebuje vseh sestavin, saj ni res, da v pokojninskem načrtu ni določen način izračuna dodatne pokojnine, ki je namreč določen v 49. členu pokojninskega načrta, pri čemer je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka s pokojninskim načrtom določila, da bo namesto izplačevanja pokojninske rente z zavarovalnico sklenila ustrezno zavarovalno pogodbo. Ni tudi res, da v pokojninskem načrtu niso določeni kriteriji za določanje višine pokojnin, saj so ti določeni v IX. poglavju Zavarovalno-tehničnih osnov pokojninskega načrta. Tožeča stranka tudi jasno ne bo dolžna izplačati več kot privarčevana sredstva z vključenim donosom (najmanj zajamčenim), medtem ko se bo višina pokojnine določala skladno z 2. odstavkom 5. člena in 1. odstavkom 49. člena Pokojninskega načrta, tožena stranka pa je v zvezi s tem prišla do zmotnih ugotovitev.

11. Kot zmotno in neresnično označuje navedbo, da mora tožeča stranka sama izplačevati poklicno pokojnino in da ne more take obveznosti prenesti na drugega izplačevalca, saj tega 2. odstavek 385. člena ZPIZ-1 ne določa, pač pa nasprotno 8. alinea 4. odstavka 296. člena ZPIZ-1 določa, da lahko pokojninski načrt določi, ali bo pokojninsko rento izplačevala tožeča stranka ali pa bo slednja v imenu in za račun zavarovanca z zavarovalnico sklenila ustrezno zavarovalno pogodbo, prav to pa je tožeča stranka v pokojninskem načrtu tudi določila. Tožena stranka je ob zmotni uporabi materialnega prava zato zmotno menila, da pokojninski načrt ni skladen z določili ZPIZ-1. 12. Na zmotnem stališču je utemeljen tudi njen nadaljnji očitek, da pokojninski načrt ne ureja investicijske strategije za čas izplačevanja pokojnin. Kot zmotne in neodločilne označuje tudi navedbe o poklicnih pokojninah, ki so po 8. členu ZPIZ-1 pokojnine iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja in ne iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga določa pokojninski načrt, saj tožeča stranka izvaja prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, kot to določa 1. odstavek 382. člena ZPIZ-1. 13. Tožeča stranka poudarja, da tudi zgodovinsko gledano ni nikoli izvajala zavarovanj, ki imajo naravo obveznih zavarovanj, zato kot zmotno označuje sklicevanje tožene stranke v izpodbijani odločbi na 2. alineo 3. odstavka 385. člena ZPIZ-1, to je sklicevanje na redakcijsko nedoslednost zakonodajalca, ki je s takim določilom dejansko postavil zahtevo, da pokojninski načrt vsebuje tudi način izračuna dodatne pokojnine. Pri tem dodaja, da je opustitev odločilne distinkcije med obveznim in prostovoljnim pokojninskim zavarovanjem razvidno tudi iz aktuarskega mnenja AZN v 2. odstavku na strani 3. 14. Dodatno še navaja, da je pokojninski načrt nov produkt in ne obsega pokojninskega zavarovanja na podlagi Pravil Sklada. Čeprav so slednja zavarovanja res poimenovana „poklicna pokojninska zavarovanja“, vendar prejemki iz teh zavarovanj nimajo narave poklicnih pokojnin iz 8. člena ZPIZ-1, tožeča stranka pa tovrstnih zavarovanj tudi ne sklepa več že od leta 1996, zato slednja ne morejo biti predmet pokojninskega načrta, na podlagi katerega bi v bodoče sklepala pokojninska zavarovanja, niti ni s predpisi določena obveznost, da taka zavarovanja tožeča stranka vključi v pokojninski načrt. 15. Po določbi 4. odstavka 385. člena ZPIZ-1 tožena stranka sprejme pokojninski načrt ob soglasju – aktuarski potrditvi AZN. Če so podane pomanjkljivosti, pa po mnenju tožeče stranke sicer niso, ki jih je potrebno odpraviti, je zmoten zaključek tožene stranke, da zaradi aktuarskega mnenja niso izpolnjeni pogoji za sprejem pokojninskega načrta, saj je v tem primeru zmotno zaključila, da je AZN zavrnila aktuarsko potrditev, kot meni tožena stranka, čeprav ugotavlja, da AZN pokojninskega načrta kvečjemu ni mogla potrditi, navedeno pa predstavlja po mnenju tožeče stranke zmotno ugotovitev odločilnih dejstev v zvezi s pogoji za zavrnitev pokojninskega načrta.

16. Odločitve tožene stranke, da zavrne zahtevo tožeče stranke – to je, da o njej meritorno odloči, čeprav se AZN o aktuarski potrditvi ni mogel izreči zaradi domnevnih pomanjkljivosti pokojninskega načrta, zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka v smislu 4. točke 1. odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP. V kolikor pa je aktuarsko mnenje AZN razumeti kot zavrnitev aktuarske potrditve pokojninskega načrta, pa je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo ter zmotno menila, da je predmet postopka o sprejemu pokojninskega načrta tudi ugotavljanje ustreznega obsega sredstev tožeče stranke, s katerimi se pokriva razlika med dejanskim in zajamčenim donosom po pokojninskem načrtu.

17. Na takem zmotnem stališču je tožena stranka utemeljila izpodbijano odločbo, zato je po mnenju tožeče stranke nepravilna. Kot zmotno označuje tudi stališče AZN, da je predmet aktuarske potrditve ugotavljanje ustreznega obsega sredstev tožeče stranke. Pri tem se je po mnenju tožeče stranke AZN neutemeljeno sklicevala na akte Slovenskega aktuarskega društva, ki vplivajo le na položaj aktuarja v društvu, nimajo pa splošne veljave, saj gre za zasebno-pravne akte. Po mnenju tožeče stranke se tako AZN kot tožena stranka s svojimi stališči zoperstavljata zanjo zavezujočemu pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava, kot izhaja iz sodb U 1232/2008-9 in U 1233/2008-12 v zvezi z določbo 3. odstavka 292. člena ZPIZ-1 ter I U 1729/2009-20 in I U 1730/2009-14. Tožeča stranka ob sklicevanju na 4. odstavek 385. člena meni, da aktuarska potrditev pokojninskega načrta ne obsega preverjanja kapitalske in premoženjske ustreznosti tožeče stranke, pač pa je to lahko predmet postopka za izdajo dovoljenja. Poudarja, da je neodločilno, ali tožeča stranka razpolaga z ustreznimi finančnimi sredstvi za pokrivanje zajamčenega donosa ali ne. Razlaga aktuarske potrditve v zvezi s pokojninskim načrtom, kot jo podaja AZN po mnenju tožeče stranke ne temelji na zakonskem predpisu, pač pa s tako razlago postavlja tožeči stranki nove zahteve v zvezi z aktuarsko potrditvijo in daje tej nov pomen, ki ga sicer nima. Po mnenju tožeče stranke je aktuarsko potrjevanje le preverjanje računskih formul in predpostavk, ki jih je tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) določila s pokojninskim načrtom, in sicer na pravilnost v skladu s pravili aktuarske matematike, ne pa preverjanje, ali so izračunane zavarovalno-tehnične rezervacije pokrite s premoženjem tožeče stranke, kar je po njenem mnenju že regulatorna funkcija v zvezi z izdajo dovoljenj. Zato kot zmotno označuje zavrnitev aktuarske potrditve njenega pokojninskega načrta s sklicevanjem na finančne podatke tožeče stranke.

18. Poudarja, da odločanje o pokojninskem načrtu ni vezano na obstoj pogojev za opravljanje dejavnosti, kar sta kapitalska in premoženjska ustreznost, temveč se nanaša na strokovno presojo pokojninskega načrta in zgolj njegovih sestavin, zato je aktuarska potrditev tako lahko samo aktuarsko-matematična potrditev sestavin pokojninskega načrta. Po mnenju tožeče stranke iz citiranih sodb Upravnega sodišča nadalje izhaja, da četudi mora tožeča stranka pridobiti dovoljenje za opravljanje dejavnosti, to lahko stori le, če tožena stranka predhodno sprejme pokojninski načrt, zato meni, da je pogojevanje, da izkaže kapitalsko in premoženjsko ustreznost v fazi sprejemanja pokojninskega načrta, preuranjeno in gre za zmotno uporabo materialnega prava, saj je tožena stranka zmotno menila, da so odločilna dejstva tista glede kapitalske in premoženjske ustreznosti ter je zato zmotno zavrnila sprejetje pokojninskega načrta. Glede na navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je ugotovitve o kapitalski in premoženjski neustreznosti tožeče stranke oprla na letna poročila, ki so ji na voljo, vendar tožeči stranki ni dala možnosti, da se o teh podatkih izjavi, je bila s tem po mnenju tožeče stranke kršena pravica, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka povzela iz teh dokazov ter se nanje pri odločitvi oprla (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

19. V zvezi z zahtevo za povrnitev stroškov, ki jo specificira, sodišču predlaga, da v kolikor bi menilo, da je tožeča stranka upravičena le do stroškov v skladu s Pravilnikom iz 3. odstavka 25. člena ZUS-1, naj zahteva ustavno presojo citiranega določila ali uporabi glede podzakonskega predpisa exceptio ilegalis.

20. Tožena stranka v odgovoru na razširitev tožbe nasprotuje predlogu za odločitev v sporu polne jurisdikcije ter v primeru, če bo sodišče odločilo s polno jurisdikcijo opozarja, da je potrebno pri odločitvi upoštevati tudi interese bodočih zavarovancev tožeče stranke, ki bodo v tem odnosu šibkejša stranka in bodo izpostavljeni nevarnostim, saj tožeča stranka v vseh dokumentih, ki so dostopni toženi stranki izkazuje primanjkljaj sredstev v primerjavi z bodočimi obveznostmi tožeče stranke, ki izhajajo iz sedanjih in preteklih zavarovanj, ki jih (je) izvaja(la) tožeča stranka.

21. Glede na navedbe tožeče stranke, da ni imela možnosti, da odpravi pomanjkljivosti pokojninskega načrta, s čimer utemeljuje bistveno kršitev določb postopka, tožena stranka odgovarja, da je tožeči stranki poslala dopis št. 1031-1/2008-64 z dne 5. 8. 2011, ki je vseboval aktuarsko mnenje, s čimer je bilo tožeči stranki omogočeno, da odpravi pomanjkljivosti pokojninskega načrta, tožeča stranka pa je na dopis tožene stranke odgovorila z dopisom št. 1190 z dne 25. 8. 2011, iz katerega izhaja, da ne namerava odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti pokojninskega načrta, ki izhajajo iz aktuarskega mnenja Agencije za zavarovalni nadzor (AZN) št. 40161-1128/11-3 z dne 28. 7. 2011, s katerim je AZN, ki jih je ugotovila, utemeljila, da ne more aktuarsko potrditi pokojninskega načrta. Iz zaključka aktuarskega mnenja jasno izhaja, da AZN ni potrdila pokojninskega načrta tožeče stranke, s tem pa tudi ni izpolnjen pogoj aktuarske potrditve AZN iz 4. odstavka 385. člena ZPIZ-1. Tako torej ne držijo navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka iz aktuarskega mnenja zmotno zaključila, da niso izpolnjeni pogoj za sprejem pokojninskega načrta in prav tako tudi ne gre za zmotno ugotovitev odločilnih dejstev v zvezi s pogoji za zavrnitev pokojninskega načrta. Za njeno odločitev tožena stranka izpostavlja kot odločilno dejstvo, da AZN ni aktuarsko potrdila pokojninskega načrta tožeče stranke, s čimer ni izpolnjen zakonski pogoj za odobritev pokojninskega načrta. Tožena stranka meni, da gre pri pogoju aktuarske potrditve pokojninskega načrta s strani AZN za kogentno določbo ZPIZ-1, ki jo tožena stranka ne sme prezreti. Ob tem tožena stranka meni, da je vezana na mnenje AZN o aktuarski potrditvi in da ne more odločiti drugače. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da s sprejemom pokojninskega načrta še ne more začeti s trženjem in izvajanjem pokojninskega načrta, pa tožena stranka odgovarja, da lahko iz nekaterih izvajanj tožeče stranke izhaja, da ne potrebuje dovoljenja za opravljanje dejavnosti, saj je že vpisana v Sodni register in ji že ZPIZ-1 podeljuje to dovoljenje. V primeru, če bo sodišče odločilo s polno jurisdikcijo je v odločitvi potrebno jasno določiti, da mora tožeča stranka pridobiti dovoljenje za opravljanje dejavnosti, še preden začne tržiti in izvajati pokojninski načrt. Navedba tožeče stranke, da se ni mogla izjaviti o podatkih iz letnih poročil, iz katerih izhaja njen primanjkljaj, po mnenju tožene stranke ne drži, saj se že aktuarsko mnenje sklicuje na letna poročila tožeče stranke in zaključuje, da tožeča stranka izkazuje primanjkljaj sredstev. Zoper to dejstvo, ki ga je ugotovila tudi tožena stranka v postopku sprejema pokojninskega načrta, tožeča stranka v odgovoru na aktuarsko mnenje ni imela pripomb, čeprav je imela možnost, da se izjavi o teh podatkih.

22. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 2. 12. 2011 vztraja pri tožbenih navedbah in dodatno pojasnjuje zgodovinske okoliščine glede presoje navedb tožene stranke o „primanjkljaju“ sredstev ter kot neutemeljene zavrača navedbe tožene stranke, da mora sodišče v primeru sprejema odločitve v sporu polne jurisdikcije ugotavljati premoženjsko pokrivanje obveznosti tožeče stranke. Dodatno še navaja, da za opravljanje dejavnosti ne potrebuje posebnega dovoljenja, saj je že vpisana v sodni register in ji dovoljenje podeljuje ZPIZ-1. Vprašanje dovoljenja ni predmet postopka sprejemanja pokojninskega načrta, kar je tudi stališče sodišča v citiranih sodbah. Po mnenju tožeče stranke ni zakonske podlage za izrek, kakršnega predlaga tožena stranka, s katerim bi se poleg odločitve o vprašanju sprejetja pokojninskega načrta odločalo še o kakšnem drugem vprašanju, za katerega ni pooblastila v zakonu in bi bil v nasprotju z načelom zakonitosti.

23. Glede dodatnih stroškov tožeča stranka vztraja pri svojem predhodnem predlogu, da sodišče uporabi exceptio ilegalis v zvezi z odločanjem o stroških ter iz previdnosti priglaša še dodatne stroške na podlagi 4. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter zahteva pribitek 10 % k že priznanim stroškom ter 20 % DDV k pribitku.

24. Tožba ni utemeljena.

25. Dodatno pokojninsko zavarovanje, za kar gre v obravnavanem primeru, je zakonodajalec uredil v 12. delu ZPIZ-1 z naslovom Dodatno pokojninsko zavarovanje, prostovoljno dodatno zavarovanje pa v III. poglavju, v katerem 3. odstavek 292. člena določa, da se členi od 295 do 301 ter določbe 1., 3. in 4. odstavka 377. člena tega poglavja smiselno uporabljajo tudi za sklad obrtnikov, torej za tožečo stranko. Med drugim členi od 295 do 298 opredeljujejo sestavine pokojninskega načrta, členi od 299 do 301 pa financiranje pokojninskega načrta. Glede na navedeno se torej določbe v zvezi s pokojninskim načrtom, kot jih vsebuje ZPIZ-1 smiselno uporabljajo tudi za tožečo stranko, čeprav ZPIZ-1 vsebuje tudi specifične določbe glede tožeče stranke, in sicer v IV. poglavju 12. dela ZPIZ-1, v členih od 382 do 386, ki med drugim določajo, da je sklad obrtnikov pravna oseba, ki je ustanovljena za opravljanje storitev prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja samostojnih podjetnikov, samozaposlenih, njihovih družinskih članov in pri njih zaposlenih delavcev.

26. ZPIZ-1 v 4. odstavku 297. člena ZPIZ-1 določa, da minister, pristojen za delo, odobri pokojninski načrt, če ugotovi, da je pokojninski načrt v skladu s tem zakonom. Glede na 3. odstavek 385. člena ZPIZ-1 pokojninski načrt dodatnega pokojninskega zavarovanja pri skladu obrtnikov določa: - višino mesečnih prispevkov za posameznega zavarovanca, - način izračuna poklicne pokojnine, - minimalni donos na vplačane prispevke, - pogoje za pridobitev dodatne pokojnine in investicijsko strategijo. V 4. odstavku 385. člena ZPIZ-1 pa je predpisano, da pokojninski načrt dodatnega pokojninskega zavarovanja pri skladu obrtnikov aktuarsko potrdi Urad za zavarovalni nadzor pri Ministrstvu za finance, sprejme pa ga minister, pristojen za delo. Vsebina pokojninskega načrta je po navedenem za tožnika predpisana posebej in tudi nekoliko drugače, vendar je ob tem treba upoštevati tudi dejstvo, da tudi za tožnika (3. odstavek 292. člena ZPIZ-1) smiselno veljajo določbe o pokojninskem načrtu iz 296. člena ZPIZ-1, s tem pa tudi določba, da mora biti s prostovoljnim dodatnim zavarovanjem po pokojninskem načrtu pokrito (vsaj) izplačilo dodatne starostne pokojnine iz 362. člena ZPIZ-1. 27. Po presoji sodišča je ureditev v ZPIZ-1, kjer je določeno, da pokojninski načrt aktuarsko potrdi Urad za zavarovalni nadzor pri Ministrstvu za finance (v nadaljevanju: AZN), minister, pristojen za delo pa nato načrt sprejme (4. odstavek 385. člena ZPIZ-1) ob smiselni razlagi potrebno razumeti tako, da se načrt sprejme oziroma odobri le, če je pred tem aktuarsko potrjen s strani pristojnega urada (AZN). V aktuarskem mnenju z dne 28. 7. 2011, ki je povzeto v izpodbijani odločbi pa je tudi pojasnjeno, zakaj in v katerih (ključnih) elementih aktuarsko preverjanje ne more biti omejeno zgolj na segmente pokojninskega načrta. Iz navedenih pojasnil po presoji sodišča sledi, da je bila pri odločitvi glede sprejema pokojninskega načrta bistvena presoja, ali je možno preveriti zagotovitev izpolnjevanja zahtev iz določb ZPIZ-1 glede kritja izplačil iz naslova dodatnega prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zaradi katerih je pravzaprav tožnik ustanovljen (382. člen ZPIZ-1). Tožnik je namreč posebna, v zakonu predvidena pravna oseba, ustanovljena za opravljanje storitev prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za razliko od vzajemnega pokojninskega sklada, ki predstavlja le premoženje, financirano s premijami in je namenjeno izključno za pokrivanje obveznosti iz tega zavarovanja ter je ločeno od premoženja ustanovitelja kot premoženja upravljavca (poročevalec DZ št. 54/1998, str. 105). Po presoji sodišča tudi ni mogoče pritrditi navedbi, da tožena stranka, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, v vsebinskem smislu ne bi spoštovala napotkov tega sodišča iz predhodnih sodb. Odločbi, ki sta bili predmet presoje sodb tega sodišča št. U 1233/2008-12 in U 1232/2008-9, sta bili prvenstveno odpravljeni zaradi kršitev postopka in je bila zato v takratnih postopkih vsebina celotne obravnavane problematike preverjena obrobno v smislu proučitve vidikov odobritve pokojninskega načrta, navedenih v odločbah. Tožena stranka je nato v ponovljenem postopku procesne kršitve sanirala in ob tem sedaj tudi po presoji sodišča navedla relevantne razloge za odločitev, da se pokojninski načrt tožeče stranke ne odobri. V odločbi, ki je izdana v ponovljenem postopku in je izpodbijana v tem postopku, je tožena stranka razloge, zaradi katerih ocenjuje, da pokojninski načrt tožeče stranke ni v skladu z določbami ZPIZ-1 in ga zato ni mogoče odobriti, tudi ustrezno pojasnila.

28. V obravnavani zadevi pa je med drugim potrebno tudi upoštevati, da je v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2003/41/ES z dne 3. junija 2003 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje v 9. (d) členu, ki opredeljuje pogoje delovanja (povzeta pa je tudi v ZPIZ-1) določeno, da mora država članica glede institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje zagotoviti, da vse zavarovalno tehnične rezervacije izračuna in overi aktuar na podlagi aktuarskih metod, ki jih priznavajo pristojni organi matične države.

29. V zvezi z ugovorom, da je potrebno določbo 3. odstavka 292. člena ZPIZ-1 glede na citirane sodbe tega sodišča razlagati tako, da se zagotavlja enake pogoje vseh izvajalcev pri odločanju o sprejemu pokojninskega načrta sodišče pripominja, da glede na podatke upravnih spisov in tudi ob upoštevanju navedb tožnika v tem postopku ni zaznalo, da bi bila v obravnavanem primeru tožeča stranka (zlasti v smislu uporabe materialnega prava) glede zagotavljanja enakih pogojev obravnavana drugače. Tožnik pa tudi ni izrecno navedel, da bi bil obravnavan drugače in v katerih elementih mu naj ne bi bili zagotovljeni enaki pogoji, kot drugim izvajalcem dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Sicer pa je v 296. členu ZPIZ-1, ki se smiselno uporablja tudi za tožnika določeno, kaj mora kriti (in kaj lahko krije) prostovoljno dodatno zavarovanje po pokojninskem načrtu. Konkretne ugotovitve glede pokojninskega načrta tožnika pa so razvidne iz aktuarskega mnenja, ki ga je izdelala AZN in so povzete tudi v izpodbijani odločbi.

30. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi ter se nanje, da jih ne ponavlja, zgolj sklicuje na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. 31. Ker je sodišče v obravnavnem primeru tožbo zavrnilo, pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1 niso podani.

32. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

33. Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Ker tožeča stranka zaradi zavrnitve tožbe do povrnitve stroškov postopka ni upravičena, se sodišče ni spuščalo v obravnavanje ugovorov, ki se nanašajo na višino povračila stroškov.