Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

V izpodbijanem aktu, s katerim je bilo odločeno, da se revidentov pokojninski načrt ne odobri, revidentova pravica ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Iz četrtega odstavka 385. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na revidenta, jasno izhaja, da je predmet aktuarske potrditve pokojninski načrt kot celota. Ker ZPIZ-1 tudi ne vsebuje določb, ki bi aktuarsko potrditev pokojninskega načrta omejevale, je že na podlagi četrtega odstavka 385. člena ZPIZ-1 jasno, da obsega aktuarska potrditev celoten pokojninski načrt, torej tudi tisti del pokojninskega načrta, ki se nanaša na obveznost zagotavljanja kritja izplačil. Ker odgovor na izpostavljeno vprašanje o obsegu aktuarske potrditve revidentovega pokojninskega načrta izhaja že iz jasne zakonske določbe (četrti odstavek 385. člena ZPIZ-1), to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V posledici tega pa tudi ostala tri izpostavljena vprašanja, ki se nanašajo na formalno pomanjkljivost pokojninskega načrta, niso pomembna pravna vprašanja, saj na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo.

Revident je glede zelo hudih posledic sicer navedel, da brez pokojninskega načrta ne more izvajati prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, vendar ni pojasnil in izkazal, katere posledice mu bodo zaradi tega nastale in zakaj naj bi bile te posledice zanj zelo hude. Iz javno dostopnih podatkov pa izhaja, da ima revident še drugo dejavnost (prostovoljno, rentno, investicijsko in enkratno investicijsko pokojninsko zavarovanje). Glede na navedeno zato izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija je bila poslana v odgovor toženi stranki. Ta je v odgovoru navedla, da revizija ni utemeljena.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 1033-1/2008-68 z dne 7. 9. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka po ministru, pristojnem za delo, družino in socialne zadeve, odločila, da se Pokojninski načrt individualnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja z oznako PN-SOP-04/2008 z dne 6. 5. 2011 (v nadaljevanju pokojninski načrt), katerega odobritev je zahteval revident kot izvajalec, ne odobri. Tožena stranka je pred izdajo izpodbijane odločbe v skladu s četrtim odstavkom 385. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) pridobila aktuarsko mnenje Agencije za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju AZN), št. 40161-1128/11-3 z dne 28. 7. 2011. V tem aktuarskem mnenju je AZN navedla, da revidentovega pokojninskega načrta ni mogoče aktuarsko potrditi, ker ne vsebuje nekaterih predpisanih formalnih sestavin in ker revidentovo finančno stanje ne omogoča, da bi jamčil za v pokojninskem načrtu določen zajamčen donos in s tem zagotavljal kritje izplačil iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Kot ključni razlog svoje odločitve je nato tožena stranka navedla aktuarsko ugotovitev, da revident kot izvajalec zavarovanja ne bo mogel izpolnjevati obveznosti, določenih v pokojninskem načrtu, to je z lastnimi sredstvi jamčiti za zajamčen donos zavarovancev.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. Navedeno pomeni, da je revizija po citirani določbi dovoljena le, če je v izpodbijanem aktu oziroma sodbi revidentova pravica izražena v denarni vrednosti. V tej zadevi pa v izpodbijanem aktu, s katerim je bilo odločeno, da se odobritev pokojninskega načrta zavrne, revidentova pravica ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Tega ne spremeni revidentova navedba, da znaša vrednost spornega predmeta 25.000,00 EUR, kar je označil že v tožbi. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011. 8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009, obe z dne 9. 4. 2009). Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

10. Dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revident utemeljil s pomembnim pravnim vprašanjem in neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje. Kot pomembna je izpostavil štiri vprašanja, in sicer: 1. ali mora njegov pokojninski načrt urejati poklicno pokojnino; 2. ali so obvezne sestavine pokojninskih načrtov določene v 296. členu ZPIZ-1 ali izključno v tretjem odstavku 385. člena ZPIZ-1; 3. ali mora pokojninski načrt določati pogoje za pridobitev pravice do dodatne starostne pokojnine iz 362. člena ZPIZ-1 in 4. ali je predmet aktuarske potrditve njegovega pokojninskega načrta po četrtem odstavku 385. člena ZPIZ-1 tudi preverjanje, ali zagotavlja kritje izplačil iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, v zvezi s tem navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v tej zadevi zavzelo drugačno stališče kot v svojih odločbah U 1232/2008 in U 1233/2008. 11. Ker revident, kot pomembna pravna vprašanja, izpostavlja več vprašanj, od teh pa se le zadnje nanaša na ključni razlog za zavrnitev njegovega pokojninskega načrta, je Vrhovno sodišče najprej opravilo presojo tega vprašanja - to je vprašanje obsega aktuarske potrditve njegovega pokojninskega načrta.

12. ZPIZ-1 v četrtem odstavku 385. člena določa, da pokojninski načrt dodatnega pokojninskega zavarovanja aktuarsko potrdi Urad za zavarovalni nadzor pri Ministrstvu za finance (sedaj AZN(1)), sprejme pa ga minister, pristojen za delo. Aktuarska potrditev je sicer strokovno tehnično opravilo, ki temelji na različnih matematičnih orodjih. Kot tako rešuje strokovno tehnična vprašanja, ne pa tudi pravna vprašanja, zato po vsebini tudi ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. Ne glede na to pa po presoji Vrhovnega sodišča iz citiranega četrtega odstavka 385. člena ZPIZ-1 jasno izhaja, da je predmet aktuarske potrditve pokojninski načrt kot celota. Ker ZPIZ-1 tudi ne vsebuje določb, ki bi aktuarsko potrditev pokojninskega načrta omejevale, je že na podlagi četrtega odstavka 385. člena ZPIZ-1 jasno, da obsega aktuarska potrditev celoten pokojninski načrt, torej tudi tisti del pokojninskega načrta, ki se nanaša na obveznost zagotavljanja kritja izplačil. 13. Ker odgovor na izpostavljeno vprašanje o obsegu aktuarske potrditve revidentovega pokojninskega načrta izhaja že iz jasne zakonske določbe (četrti odstavek 385. člena ZPIZ-1), to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V posledici tega pa tudi ostala tri izpostavljena vprašanja, ki se nanašajo na formalno pomanjkljivost pokojninskega načrta, niso pomembna pravna vprašanja, saj na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje glede obsega aktuarske potrditve pokojninskega načrta. Revident se namreč sklicuje le na dve sodbi, pa še ti dve sta bili izdani v njegovih zadevah in se nanašata na potrjevanje njegovih pokojninskih načrtov individualnega in kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tudi če bi sodišče prve stopnje v teh dveh sodbah, od katerih se ena nanaša na to isto zadevo, zavzelo drugačno stališče, to še ne izkazuje neenotne sodne prakse. Neenotne sodne praske sodišča prve stopnje namreč ni mogoče izkazovati z drugačnim stališčem v isti zadevi (enako odločbe Vrhovnega sodišča, npr. X Ips 262/2009, X Ips 451/2010 in X Ips 222/2011), in tudi ne samo z eno sodbo, ki se nanaša na akt, ki je bil kasneje predmet ponovne presoje sodišča prve stopnje in je sodišče prve stopnje ob ponovni presoji zavzelo stališče, ki je skladno z določbo četrtega odstavka 385. člena ZPIZ-1 in iz te zakonske določbe tudi jasno izhaja.

15. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

16. Za to, da bi bile zelo hude posledice izkazane, bi moral revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati (enako odločbe Vrhovnega sodišča, npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012).

17. Revident tega ni storil. V reviziji je sicer navedel, da brez pokojninskega načrta ne more izvajati prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, vendar ni pojasnil in izkazal, katere posledice mu bodo zaradi tega nastale, in zakaj naj bi bile te posledice zanj zelo hude. Iz javno dostopnih podatkov (www.sop.si) pa izhaja, da ima revident še druge dejavnosti (prostovoljno, rentno, investicijsko in enkratno investicijsko pokojninsko zavarovanje). Zato tudi njegova dodatna pavšalna navedba, da naj bi bil onemogočen v opravljanju svojega poslanstva in kršeni ustavni pravici do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS in do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave RS, zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne izkazuje.

18. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

19. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1): 352. člen Zakona o zavarovalništvu (ZZavr, Uradni list RS, št. 13/2000, 91/2000, 50/2004, 79/2006, 102/2007, 69/2008, 19/2009, 49/2009, 79/2010, 90/2012 in 56/2013).