Jedro

Po 4. odstavku 197. člena ZGO-1 lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 197. člena ZGO-1. Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi toženka ugotavljala v kakšnem obsegu se je konkretni objekt uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti ter ali gre dejansko za poslovni objekt, dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v meri, ki bi toženi stranki omogočala pravilno in zakonito odločitev.

Pogoj uporabe objekta mora biti izpolnjen v času uveljavitve ZGO-1, tj. 1.1. 2003, in ne v času odločanja upravnega organa.

Ker je tožnik po letu 1993 bistveno posegel v konstrukcijo objekta (za kar bi moral pridobiti ustrezno upravno dovoljenje), ni mogoče šteti, da je bil tak objekt v celoti zgrajen pred 31. 12. 1967.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška, št. 351-972/2007-61103 z dne 30. 6. 2009 odpravi v delu, ki se nanaša na izdajo potrdila za poslovni objekt B. na parc. št. 409/3 k.o. ... in poslovni del objekta C. na parc. št. 409/1 k.o. ..., ter se zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

V preostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Šiška, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo potrdila o namembnosti oziroma o uporabnem dovoljenju za stanovanjski objekt A. na parc. št. 409/1 k.o. ..., poslovni objekt B. na parc. št. 409/3 k.o. ... in poslovni del objekta C. na parc. št. 409/1 k.o. ... V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ med drugim ugotavlja, da stanovanjski objekt A., ki je v zemljiški knjigi evidentiran kot stanovanjska hiša v izmeri 63 m2, leta 1967 ni bil v celoti stanovanjski, saj je stanovanjski del zavzemal le vežo, malo kuhinjo in sobo, v skupni površini 13 m2, ter je prvotno v tem objektu bila tudi delavnica za elektromehaniko. Iz mapnih kopij iz leta 1993 in 2001 pa je razvidno, da je objekt voden kot gospodarsko poslopje, ki se je po podatkih mapne kopije iz leta 2001 spremenil iz zidano-lesenega objekta v zidan objekt. Ugotavlja še, da dovoljenje za spremembo namembnosti ni bilo pridobljeno. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je bil sedanji stanovanjski objekt v celoti zgrajen in v uporabi že pred letom 1967. V zvezi z objektom B. prvostopenjski organ ugotavlja, da iz zemljiške knjige in katastra izhaja, da je objekt vpisan kot gospodarsko poslopje in ne kot poslovni objekt, zato ni na predpisan način evidentiran v zemljiški knjigi. Za objekt C. pa ugotavlja, da gre za stanovanjsko hišo, ki je bila zgrajena pred letom 1967 in je ves čas v uporabi, zato se šteje, da ima uporabno dovoljenje po 197. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - u.p.b., 14/05 – popr. in sprememba 126/07; v nadaljevanju ZGO-1), vendar se tožnikova vloga nanaša na poslovni prostor v tej hiši, ki je bil v preteklosti namenjen različnim dejavnostim, sedaj pa ni v uporabi, zato ni mogoče šteti, da ima poslovni prostor uporabno dovoljenje po samem zakonu. Glede na vse navedeno prvostopenjski organ ugotavlja, da za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju za obravnavane objekte niso izpolnjeni vsi pogoji iz 197. člena ZGO-1. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Na podlagi podatkov v spisu tudi sam ugotavlja, da objekt A. pred letom 1967 ni bil v celoti stanovanjski, po letu 1993 pa je prišlo do spremembe namembnosti in do bistvenih posegov v konstrukcijo objekta (iz leseno-zidanega v zidan objekt), zato ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 197. člena ZGO-1. V zvezi z objektom B. se drugostopenjski organ sklicuje na določbo 2. odstavka 197. člena ZGO-1 ter ugotavlja, da objekt ni na predpisan način evidentiran v zemljiškem katastru, saj je evidentiran kot gospodarsko poslopje, čeprav gre dejansko za poslovni objekt. V zvezi z objektom C. pa ugotavlja, da je glede na podatke spisa, zlasti zapisnik o ogledu terena z dne 25. 1. 2008, iz katerega izhaja, da je poslovni prostor trenutno izpraznjen, pri čemer niti tožnik niti hči A.A., ki je bila na ogledu prisotna, nista zatrjevala, da naj bi šlo za izpraznitev zaradi vzdrževalnih del, zaključek prvostopenjskega organa, da poslovni prostor ni bil v uporabi, povsem smiseln. Pojasnjuje še, da gre dejansko za poslovno-stanovanjski objekt, zato bi taka namembnost objekta morala izhajati iz zemljiškega katastra, ter da se po določbi 1. točke 1. odstavka 197. člena ZGO-1 potrdilo o uporabnem dovoljenju daje za objekt in ne za njegov del. Iz navedenih razlogov drugostopenjski organ ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožnikova pritožba pa neutemeljena.

Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da so bile vse tri stavbe, za katere je prosil za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju, zgrajene pred 31. 12. 1967. V stavbi A. sta od leta 1966 stanovala zakonca B.B., zato so neutemeljene navedbe upravnega organa, da stavbe pred koncem leta 1967 ni bilo mogoče šteti za stanovanjsko stavbo. Zadevna stavba se je obnavljala na podlagi dovoljenj pristojnih organov, ki so odločili, da je za zamenjavo lesenega dela z zidom iz opeke in za obnovo ostrešja dovolj izdaja potrdila. V zvezi s poslovnim prostorom v stavbi B. tožnik navaja, da zahteva potrdilo o poslovnem prostoru v pritličju gospodarskega poslopja in ne potrdilo o poslovnem objektu. Gospodarsko poslopje se do danes ni spreminjalo, ves čas pa je v njem tudi poslovni prostor, ki se je že pred 31. 12. 1967 uporabljal za delavnico. V zvezi s stavbo C. pa navaja, da je bil poslovni prostor v času ogleda prazen zaradi nujnih vzdrževalnih del, kar pa ne pomeni, da ni bil v uporabi. Prostor je namreč v najemu in se v njem izvaja poslovna dejavnost. Sodišču iz vseh navedenih razlogov predlaga, naj njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka: Tožba je delno utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je po določbi 5. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10; v nadaljevanju ZUS-1) toženka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, zastopa pa jo organ, ki je ta upravni akt izdal. V konkretnem primeru je bil postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Ministrstva za okolje in prostor), ki je organ RS, kar pomeni, da je v obravnavani zadevi že po samem zakonu toženka država in ne drugostopenjski oziroma prvostopenjski organ. Zato po presoji sodišča kljub temu, da tožnik kot toženca navaja prvostopenjski upravni organ, iz tožbe dovolj jasno izhaja, da je vložena zoper državo.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Če objekti iz prejšnjega odstavka z dnem uveljavitve tega zakona še niso na predpisan način evidentirani, se šteje, da pridobijo uporabno dovoljenje, ko se na predpisan način evidentirajo v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb (2. odstavek 197. člena ZGO-1).

Tožnik v obravnavani zadevi za tri objekte (A., B. in C.) zahteva izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju po 4. odstavku 197. člena ZGO-1, ki določa, da lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji. Za vse tri objekte je toženka izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju zavrnila.

V zvezi z objektom B. je toženka na podlagi podatkov iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra ugotovila, da je za objekt vpisana vrsta rabe gospodarsko poslopje ter zaključila, da objekt ne more dobiti potrdila kot poslovni objekt, ker ni na predpisan način evidentiran v zemljiški knjigi. Pravne podlage za tako odločitev prvostopenjski organ ne navaja, iz drugostopenjske odločbe pa je razvidno, da toženka tako odločitev utemeljuje s sklicevanjem na določbo 2. odstavka 197. člena ZGO-1. V skladu z navedeno zakonsko določbo upravni organ, če ugotovi, da so pogoji iz 1. odstavka 197. člena ZGO-1 izpolnjeni, izdajo potrdila veže na pogoj evidentiranja v ustreznih evidencah.

Za obravnavani objekt je toženka ugotovila, da je bil zgrajen pred letom 1967 ter je bila v njem okoli leta 1960 delavnica tiska na blago, nato strugarska delavnica. Ugotavlja še, da je objekt v zemljiškem katastru sicer evidentiran, vendar ne na predpisan način, ker ni vpisan kot poslovni objekt. V skladu s 3. točko 5. člena Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82; v nadaljevanju Pravilnik), ki zemljišča pod gradbenimi objekti razvršča v posebne kategorije, se v gospodarsko poslopje uvrščajo zemljišča pod nestanovanjskimi stavbami, ki se pretežno uporabljajo za opravljanje kmetijske dejavnosti. To pomeni, da je v gospodarskem poslopju v manjšem obsegu možno opravljati tudi npr. poslovno dejavnost. Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi toženka ugotavljala v kakšnem obsegu se je konkretni objekt uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti ter ali gre dejansko za poslovni objekt, po presoji sodišča dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v meri, ki bi toženi stranki omogočala pravilno in zakonito odločitev.

Pri tem sodišče še ugotavlja, da je iz upravnega spisa razvidna nedoslednost glede tožnikovega zahtevka, in sicer ali se ta nanaša na celoten objekt ali na poslovni prostor v tem objektu (zahtevek z dne 30. 4. 2007 in dopolnitev zahtevka z dne 1. 10. 2007), zato bi toženka morala najprej razjasniti, kaj tožnik s svojo vlogo zahteva, nato pa ob upoštevanju zgoraj navedenega stališča sodišča glede uporabe prava ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. odstavka 197. člena ZGO-1. V zvezi z objektom C. je toženka ugotovila, da je bil ta zgrajen pred letom 1967 in je ves čas v uporabi, zato se šteje, da ima uporabno dovoljenje po samem zakonu. Zavrnila pa je izdajo potrdila za poslovni prostor v tem objektu, ker „sedaj ni v uporabi“. Na ogledu dne 25. 1. 2008 je namreč ugotovila, da je bil v delu objekta, kjer naj bi bil obravnavani poslovni prostor, prazen prostor. Po presoji sodišča toženka za tako odločitev nima pravne podlage v ZGO-1. Po zgoraj citirani določbi mora biti namreč pogoj uporabe objekta izpolnjen v času uveljavitve ZGO-1, tj. 1. 1. 2003, in ne v času odločanja upravnega organa. Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi toženka izpolnjevanje navedenega pogoja na ta dan ugotavljala, tožnik pa je zatrjeval in dokazoval, da se je v obravnavanem prostoru izvajala poslovna dejavnost, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je izpodbijana odločba tudi v tem delu nezakonita.

Iz navedenih razlogov je bilo treba tožbi v delu, ki se nanaša na izdajo potrdila za objekta B. in C. ugoditi, zato je sodišče izpodbijano odločbo v tem obsegu odpravilo (2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Po določbi 4. odstavka istega člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K 2. točki izreka: Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na zavrnitev izdaje potrdila, da ima objekt A. uporabno dovoljenje po 1. točki 1. odstavka 197. člena ZGO-1, pravilna in na zakonu utemeljena. V skladu z navedeno določbo se šteje, da imajo uporabno dovoljenje stavbe ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, zato te določbe ni mogoče uporabiti v primerih, ko so bile te stavbe po tem datumu predmet nadaljnih gradbenih posegov, za katere je investitor moral pridobiti ustrezno upravno dovoljenje (lokacijsko, gradbeno). Ker navedena določba predstavlja izjemo od obveznosti, da mora investitor pred začetkom uporabe objekta pridobiti uporabno dovoljenje (1. odstavek 5. člena ZGO-1), jo je treba razlagati restriktivno. Za zadevo je zato pomembna okoliščina, da se je konkretni objekt, ki je bil po podatkih mapne kopije v letu 1993 sestavljen iz dveh različnih delov, in sicer zidanega in lesenega, po podatkih iz mapne kopije iz leta 2001 spremenil v zidan objekt. Ugovor tožnika, da se je konkretna stavba le obnavljala na podlagi dovoljenj pristojnih organov, k čemur prilaga potrdilo z dne 6. 2. 1989 o priglasitvi del za zamenjavo dotrajanih lesenih sten in obnovo ostrešja, je neutemeljen, saj iz navedenega potrdila o priglasitvi del ne izhaja, da je bilo tožniku dovoljeno lesene dele zamenjati z zidanim delom. Tudi po določbah takrat veljavnega 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 s spremembami; v nadaljevanju ZUN) pa se z adaptacijo objektov, za katere lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno, ni smelo bistveno spreminjati zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječih objektov. Ker je toženka torej ugotovila, da je tožnik po letu 1993 bistveno posegel v konstrukcijo objekta (za kar bi moral pridobiti ustrezno upravno dovoljenje), ni mogoče šteti, da je bil tak objekt v celoti zgrajen pred 31. 12. 1967. Dodatno je toženka ugotovila, da za obravnavani objekt ni izpolnjen pogoj iz iste zakonske določbe, da se namembnost objekta po 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila. Objekt, za katerega je tožnik zahteval izdajo potrdila kot stanovanjske stavbe, je bil namreč v zemljiškem katastru v letih 1993 in 2001 evidentiran kot gospodarsko poslopje. Tožnik je sicer zatrjeval ter z izjavami prič dokazoval, da je bil objekt v uporabi kot stanovanjski objekt, vendar pa ni navajal nobenih konkretnih ugovorov v zvezi z neskladnostjo uradne evidence, na podlagi katere je bilo v zadevi odločeno. V tožbi celo izrecno navaja, da so bili pristojni organi večkrat na njegovi domačiji in jo vpisali v zemljiški kataster. Sodišče še dodaja, da tudi če podatki uradnih evidenc ne ustrezajo dejanskemu stanju, je to predmet posebnega postopka, zato je odločitev toženke, ko je odločila na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, pravilna. Iz navedenih razlogov sodišče pritrjuje razlogom toženke, da tožnik za konkretni objekt ne izpolnjuje pogojev iz 1. točke 1. odstavka 197. člena ZGO-1, zato je tožbo v tem delu v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče pri tem poudarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem postopku le odločitev, na katero se izpodbijana odločba nanaša, zato gnojna jama, ki je sedaj pokrita garaža, ni predmet tega upravnega spora, četudi jo toženka v obrazložitvi odločbe obravnava.

Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.