Jedro

Spreminjanje odločb še zlasti po njihovi dokončnosti in pravnomočnosti zmanjšuje zaupanje v pravo, zato se izredna pravna sredstva umeščajo v sistem za zagotovitev sanacije le najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij. V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče v okviru vloženega izrednega pravnega sredstva odprave, razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2 presojalo, ali je bilo v obravnavani zadevi očitno kršeno materialno pravo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (in sklepom) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-16-1/2011-4 z dne 6. 3. 2012, s katero je drugostopenjski organ zavrnil zahtevo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) za razveljavitev odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT-0610-102/10-05-0803-63 z dne 14. 5. 2010, po nadzorstveni pravici (in tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT-0610-102/10-05-0803-63 z dne 14. 5. 2010, zavrglo), ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. S prvostopenjsko odločbo, zoper katero je revident vložil omenjeno izredno pravno sredstvo, mu je davčni organ za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 dodatno odmeril DDV v znesku 936.204,85 EUR in pripadajoče obresti v znesku 710,49 EUR, s 30 dnevnim rokom plačila, po poteku katerega se bodo zaračunavale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe, zahtevo za povrnitev stroškov postopka kot neutemeljeno zavrnil in odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za kršitev materialnega zakona. Zavrača revidentov ugovor glede navideznosti poslov in njegove predloge za postavitev predhodnih vprašanj Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Zavrača tudi vse ugovore, ki se nanašajo na napačno ugotovljeno dejansko stanje in bistvene kršitve postopka, ker teh ugovorov v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu – zahtevi za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici – ni mogoče uveljavljati.

3. Revident je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil revizijo. Zatrjuje bistvene kršitve določb postopka upravnega spora in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja vrednost spora v višini 936.915,34 EUR in se glede dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, o katerem se odloča v okviru izrednega pravnega sredstva odprave, razveljavitve in spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, znaša 936.915,34 EUR, torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Predmet odločanja v tej zadevi je upravičenost o vloženem izrednem pravnem sredstvu – odprave, razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici, ki ga je revident vložil, ker je zamudil rok za pritožbo in je bila njegova pritožba zavržena. Drugi odstavek 88. člena ZDavP-2 določa, da lahko odmerno odločbo davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. V tem okviru je revizijsko sodišče presojalo tako zakonitost izpodbijane sodbe kot tudi utemeljenost revidentovih ugovorov, zato se ne opredeljuje do ugovorov, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bistvene kršitve določb postopka v zvezi z vloženim izrednim pravnim sredstvom po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To presojo pa je pravilno opravilo že prvostopenjsko sodišče in utemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo.

9. Izredna pravna sredstva, določena v ZUP, so namenjena izpodbijanju dokončnih in pravnomočnih odločb v primeru hujših kršitev in jih je treba obravnavati restriktivno. Spreminjanje odločb, še zlasti po njihovi dokončnosti in pravnomočnosti, namreč zmanjšuje zaupanje v pravo, zato se izredna pravna sredstva umeščajo v sistem za zagotovitev sanacije le najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij.(1) Navedeno pride pri uporabi pravnega sredstva odprave, razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici še posebej do izraza, saj lahko organ to sredstvo uporabi tudi zoper stranko po uradni dolžnosti. Zakonitost se postavlja nad pravnomočnost,(2) sicer pa so za zagotovitev zakonitosti odločb predvidena redna pravna sredstva. V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče presojalo, ali je bilo v obravnavani zadevi očitno kršeno materialno pravo (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2 v zvezi z drugim odstavkom 274. člena ZUP).

10. Za očitno kršitev materialnega zakona gre, če je materialni predpis glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Kršitev je očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira (npr. sodba X Ips 1317/2007 z dne 15. 1. 2009). Če je do napačne uporabe materialnega prava prišlo zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega predpisa ni očitna. Tudi ne gre za očitno kršitev materialnega zakona, kadar se zaradi nezadostne jasnosti besedila predpis lahko tolmači oziroma razume na več načinov, organ pa je svojo odločitev oprl na eno od možnih razlag (npr. sodba X Ips 26/2006 z dne 5. 9. 2007).(3)

11. Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve, na katero je Vrhovno sodišče vezano, med drugim izhaja, da je revident v šestmesečnem obdobju izkazoval presežke DDV v skupnem znesku 886.413,00 EUR, in v istem obdobju le 20.447,00 EUR obveznosti. Iz obračuna je razvidno, da so opravljene storitve in prodaje blaga v minus 696.398,00 EUR, nabave blaga in storitev pa znašajo 3,643.575,00 EUR. Visoki presežki so bili ugotovljeni že v davčnem inšpekcijskem postopku (v nadaljevanju DIN) za obdobje od 1. 7. 2007 do 30. 6. 2009. Revident je predvsem s povezanimi osebami posloval z gotovino na način, ki ga ni mogoče preveriti. Pri tem je bilo ugotovljeno, da so povezane osebe revidentu zaračunale 3,131.160,15 EUR opravljenih storitev in prodaj blaga. V obdobju od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 je bilo celotnega prometa na strani odhodkov za 3,644.320,00 EUR, kar pomeni, da so ostali dobavitelji opravili promet v znesku 513.159,85 EUR oziroma le 16,4 % celotnega prometa. Pri pogodbah, sklenjenih med A., d. o. o., in povezanimi osebami A. B., d. o. o., O., d. o. o., O. T., d. o. o., in B. O., s. p., ter drugimi, so bile ugotovljene nepravilnosti (kot že za obdobje od 1. 7. 2007 do 30. 6. 2009). Davčna organa in sodišče prve stopnje so revidentu iz različnih razlogov (kot bo razvidno iz obrazložitve te sodbe) dodatno odmerili 936.915,34 EUR DDV.

12. Revident v reviziji navaja, da je bil v obravnavani zadevi večkrat kršen materialni zakon. Predlaga, da Vrhovno sodišče v primeru presoje, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, postopek začasno prekine in na podlagi 113. a člena Zakona o sodiščih in 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), postavi SEU v predhodno odločanje v nadaljevanju navedena vprašanja.

13. PDEU v tretjem odstavku 267. člena določa, da je sodišče države članice, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, dolžno predložiti predhodno vprašanje v odločanje SEU, če je glede tega vprašanja treba sprejeti odločitev, ki bo sodišču omogočila izreči sodbo. SEU je v zadevi C-283/81 z dne 6. oktobra 1982 (v nadaljevanju CILFIT) določilo kriterije, na podlagi katerih lahko nacionalno sodišče (zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva po pravnem redu države članice) samostojno reši interpretativno vprašanje, povezano z evropskim pravom, in sicer v primerih, kadar vprašanje ni relevantno za reševanje konkretne zadeve (pomanjkanje prejudicialnosti oziroma relevantnosti; nacionalno sodišče ni dolžno postaviti vprašanja o razlagi prava skupnosti, če vprašanje ni relevantno, torej če odgovor na to vprašanje, ne glede na to, kakšen je, v nobenem primeru ne more vplivati na izid postopka(4) (deseti odstavek sodbe SEU v zadevi CILFIT)); kadar je bila obravnava določbe skupnosti že predmet razlage SEU oziroma kadar se pravilna uporaba evropskega prava kaže tako očitno, da o njej ni nobenega razumnega dvoma.

Glede popravka obračuna DDV

14. Revident navaja, da je bilo v postopku kršeno materialno pravo, ker mu davčni organ ni priznal popravka DDV na podlagi dopisov povezanih oseb. Trdi, da gre za primer, enak zadevama SEU C-454/98 z dne 19. 9. 2000 (Schmeink&Cofreth in Manfred Strobel) in C-566/07 z dne 18. 6. 2009 (Stadeco BV), in sicer za situacijo, ko je popravek DDV dopusten že zaradi načela nevtralnosti, ker je odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov za proračun, saj je davčni organ kupcu pravico do odbitka vstopnega DDV z odločbo zavrnil. 15. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je revident popravil izstopni DDV za mesec december 2009 na podlagi dopisov povezanih oseb O., d. o. o., za znesek DDV 101.288,20 EUR, in A. B., d. o. o., za znesek DDV 250.800,00 EUR. Dopisa imata enako vsebino, in sicer: „Obveščamo vas, da smo v mesecu...2009 prejeli zapisnik, v katerem davčni urad navaja, da ne priznava prejetega računa št. …, zato ta račun začasno izločite iz svojih knjig (ne priznava samo vhodnega DDV na naši strani, to posledično pomeni, da vašega izhodnega DDV). O nadaljnjih pregledih oz. odločbah vas bomo obveščali sprotno, da lahko svoje zadeve sprotno urejate, ko pa bo račun priznan, pa boste tudi vi lahko nazaj poknjižili svoj izhodni DDV.“

16. Res je, da se lahko obračun DDV v skladu z načelom nevtralnosti, ne glede na določbe nacionalne zakonodaje, v določenih izjemnih situacijah popravi, kadar je popolnoma odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov (glej npr. C-138/12 z dne 11. 4. 2013 (Rusedespred OOD, 40. točka)). Pri tem je relevantno dejansko stanje zadev, saj se glede na to primeri obravnavajo različno (primerjaj npr. zadeve C-454/98 z dne 19. 9. 2000 (Schmeink&Cofreth in Manfred Strobel), C-138/12 z dne 11. 4. 2013 (Rusedespred OOD), C-271/12 z dne 8. 5. 2013 (Petroma Transports SA), C-642/11 z dne 31. 1. 2013 (Stoj trans EOOD) in C-566/07 z dne 18. 6. 2009 (Stadeco BV)).

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi dejansko stanje posla, v zvezi s katerim naj bi bila pravica do odbitka zavrnjena, sploh ni znano in ni razvidno, zakaj naj bi bila pravica do odbitka vstopnega DDV kupcu zavrnjena ter koliko davka je že bilo plačanega. Predvsem pa ni sporno, da kupec še vedno upa na uspeh v postopku, kar pomeni, da zadeva, ki naj bi vplivala na možnost popravka, še ni niti dokončna (kar glede na prakso SEU, npr. sodba v zgoraj navedeni zadevi Rusedespred OOD, 33. točka, mora biti). Nevarnost izgube davčnih prihodkov ni povsem odpravljena, dokler naslovnik računa, na katerem je neupravičeno izkazan DDV, ta račun še lahko uporabi za uveljavljanje te pravice (Stroj trans, 31. točka).

18. Revidentovo vprašanje: „Ali je v skladu z določbo 90. člena Direktive 2006/112 ES, če država članica zavezancu dobavitelju ne dopusti popravka izstopnega DDV na podlagi dopisa kupca, ki sam osebno popravka vstopnega DDV ni opravil, ker je to že pred samim dopisom storil davčni organ, ko kupcu pravice do odbitka vstopnega DDV ni priznal?“ po mnenju Vrhovnega sodišča tako v obravnavani zadevi (v smislu zgoraj navedenega kriterija iz sodbe SEU CILFIT) ni relevantno, saj revident po mnenju Vrhovnega sodišča ni izkazal, da gre za primer, pri katerem se lahko popravek dopusti že na podlagi načela odprave nevarnosti izgube davčnih prihodkov. Tudi če bi se to načelo lahko uporabilo, revident ni izkazal, da je nevarnost izgube davčnih prihodkov res popolnoma odpravljena. Odgovor na vprašanje, ki ga zastavlja revident, ne glede na to, kakšen je, po mnenju Vrhovnega sodišča tako v nobenem primeru ne more vplivati na izid postopka.

Glede (ne)popolnosti računov

19. Revident v reviziji navaja, da je prišlo do kršitve 138. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1, ker sodišče prve stopnje ni priznalo računov, ki se nanašajo na negradbene storitve in dobave blaga, ker na teh računih ni bil naveden objekt, na katerega se storitve in dobave nanašajo. Ta podzakonska določba se namreč nanaša izključno na gradbene in njim podobne storitve, ne pa tudi na dobave blaga in negradbene storitve. Revident navaja še, da se navedba drugostopenjskega organa ne ujema z navedbami prvostopenjskega organa, ki je jasno navedel, da spornih računov ne priznava le zato, ker ni bil vpisan objekt, in ne zato, ker bi bili nepopolni še zaradi drugih manjkajočih podatkov.

20. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je davčni organ prve stopnje (na obrazložitev katerega se sklicuje sodišče prve stopnje) izločil določene račune (918, 709, 907, 913, 910), ker v računih ni vpisan objekt. Ti sporni računi se nanašajo na družbo O. T., d. o. o. (11. stran prvostopenjske odločbe). Za račune tega izdajatelja (in račune povezanih oseb) pa so (na 6. strani prvostopenjske odločbe) navedene tudi druge pomanjkljivosti računov, in sicer davčni organ navede, da je v opisu opravljene storitve oziroma dobavljenega blaga zapisano „izstavljamo vam fakturo za opravljene storitve na različnih objektih po priloženi specifikaciji (specifikacija ni priložena), zaračunavamo vam opravljene storitve po aneksu, po kooperantski pogodbi vam zaračunavamo pomoč pri nadzoru, zaračunavamo vam vodenje in koordinacijo del (obračun kot priloga ni predložen), itd. Na računih ni podatkov, ki bi jih lahko organ preverjal, katera nepremičnina, kaj, kdo, kje, koliko, in podobno. Enako je navedeno na 21. strani odločbe prvostopenjskega organa in na 8. strani odločbe drugostopenjskega davčnega organa.

21. Na podlagi vsega navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da iz dejanskega stanja (kot ga je ugotovil davčni organ prve stopnje in kot sta ga potrdila davčni organ druge stopnje ter s sklicevanjem na 71. člen ZUS-1 sodišče prve stopnje) izhaja, da je na spornih računih manjkalo več podatkov in ne samo navedba objekta. Prav tako v dejanskem stanju ni jasne ugotovitve, ali so se sporni računi sploh nanašali na negradbene storitve in dobavo materiala, kot navaja revident, saj so v ugotovitvah dejanskega stanja navedene le številke računov. Pavšalnosti zaključkov glede ugotovitev dejanskega stanja pa revident v postopku po izrednem pravnem sredstvu odprave, razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, kjer gre za presojo, ali je očitno kršeno materialno pravo, ne more utemeljeno ugovarjati. Kot rečeno je kršitev materialnega prava očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira (npr. sodba X Ips 1317/2007 z dne 15. 1. 2009). Na podlagi zgoraj navedenega Vrhovno sodišče meni, da glede nepriznavanja nepopolnih računov ni bilo (očitno) kršeno materialno pravo.

22. Revidentovo vprašanje: „Ali je v skladu z določbami 167. oziroma 168. člena Direktive 2006/112 ES, če država članica ne dopusti odbitka vstopnega DDV prejemniku blaga in negradbenih storitev, ki je gradbeno podjetje, če na računih ni navedeno, na katere objekte se te negradbene storitve oziroma blago nanašajo?“ po mnenju Vrhovnega sodišča tako v smislu kriterijev, navedenih v sodbi SEU zgoraj navedene zadeve CILFIT, ni relevantno za reševanje konkretne zadeve, saj so bili računi tudi drugače pomanjkljivi, niti ni jasno ugotovljeno, da je pri teh računih sploh šlo za negradbene storitve in dobave blaga.

Glede navideznih poslov in davčne zlorabe

23. Revident zatrjuje kršitev materialnega prava, ker mu ni bila priznana pravica do odbitka DDV v zvezi z nepremičnino, objektom večstanovanjske hiše S., ker kot kupec v času odbitka ni pridobil lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo. Ugotovljena dejstva (navedena v 24. točki te sodbe) po njegovem mnenju nikoli ne morejo pripeljati do zaključka, da gre za navidezni posel. Navaja, da je materialno pravo kršeno, ker se je davčni organ hkrati skliceval na tretji in četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, ki urejata dva različna instituta, in sicer navidezne posle in davčno izogibanje.

24. Iz dejanskega stanja v zvezi s tem vprašanjem izhaja, da davčni organ revidentu ni priznal vstopnega DDV v zvezi s stroški izgradnje oz. obnove nepremičnine Stranice (ni priznal prejetih računov oziroma vstopnega DDV za vse listine, ki so se glasile oz. je bilo ugotovljeno, da so bile storitve oziroma material porabljen za objekt S.) z obrazložitvijo, da je šlo za navidezno prodajo te nepremičnine, ker je bila prodaja te nepremičnine opravljena med povezanima osebama; da se je prodajala nepremičnina, obremenjena s hipoteko v znesku 827.938,03 EUR; da so stroški po prodajni pogodbi in stroški izgradnje večstanovanjske hiše presegli 1,300.000,00 EUR; da je bila v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vpisana zaznamba iz naslova črne gradnje ter da iz nobene listine v spisu ni bilo razvidno, da bi se do dneva DIN poskušalo izvesti vpis revidenta kot novega lastnika v zemljiško knjigo. Dodatek in zemljiškoknjižno dovolilo sta bila opremljena z datumom 6. 10. 2009, kar je dve leti in pol po sklenjeni prodajni pogodbi. Zavezanec je zemljiškoknjižne zadeve začel urejati šele po dveh opravljenih DIN.

25. Sodišče prve stopnje je potrdilo odločitev davčnih organov in ni priznalo vstopnega DDV v zvezi s stroški izgradnje oziroma obnove nepremičnine. Takšnega posla namreč po mnenju sodišča prve stopnje ne bi sklenila nobena nepovezana oseba, kar pomeni, da je šlo za navidezne posle. Davčni organ je navedel, da če ne bi šlo za povezane osebe in dogovorjene posle zaradi pridobivanja pravice do vstopnega DDV na nezakonit način, takega posla ne bi sklenila nobena druga oseba.

26. Z navedenim se strinja tudi Vrhovno sodišče, saj sodišče prve stopnje pravice do odbitka ni priznalo, ne le zato, ker revident kot kupec v času odbitka ni pridobil lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo, ampak predvsem iz drugih razlogov, navedenih v 24. točki obrazložitve te sodbe. Iz opisa teh okoliščin izhaja, da za takšen posel ni bilo ekonomskih razlogov in ekonomske logike (podobno situacijo je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi X Ips 258/2012 z dne 30. 5. 2013). Tak posel pomeni davčno izogibanje, kot ga opredeljuje četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, pri katerem gre za to, da je šlo za resnično poslovno voljo, ki pa zasleduje nedopustne davčne posledice.

SEU je že večkrat poudarilo, da morajo nacionalna sodišča pravico do odbitka zavrniti, če se na podlagi objektivnih dokazov ugotovi, da se je na to pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo (npr. združene zadeve C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012, 42. točka; C-32/03 z dne 3. 3. 2005 (Fini H) 33., 34. točka).

27.

Revident je tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno zasledoval nedopusten cilj davčnih ugodnosti na račun visokih presežkov DDV, saj je v šestmesečnem obdobju izkazoval presežke DDV v skupnem znesku 886.413,00 EUR, v istem obdobju pa le 20.447,00 EUR obveznosti, pri tem pa so bili visoki presežki ugotovljeni že v DIN za obdobje od 1. 7. 2007 do 30. 6. 2009. Kljub temu, da bi davčni organ prve stopnje, kot navaja davčni organ druge stopnje, lahko v zvezi s tem poslom in pravnim zaključkom o navideznosti oziroma zlorabi ugotovil še druga relevantna dejstva (kar pa ni stvar presoje v okviru odločanja po izrednem pravnem sredstvu odprave, razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici(5)), po presoji Vrhovnega sodišča v zvezi z obravnavanim poslom ni bilo očitno kršeno materialno pravo.

28. Revidentovo vprašanje: „Ali je, glede na sodbo v zadevi C-410/10 z dne 29. 3. 2012 (Societe Veleclair), v skladu z določbami 167. oziroma 168. člena Direktive 2006/112 ES, če država članica ne dopusti odbitka vstopnega DDV prejemniku blaga in storitev, ki je tudi kupec nepremičnine, na katero se storitve in blago nanašajo, ki po pravilih nacionalnega stvarnega prava še ni pridobil lastninske pravice, ker nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo ter nepremičnine tudi še ni odplačal, v zemljiški knjigi pa je vknjižena hipoteka oziroma zaznamovana nedovoljena gradnja, stroški nabave zemljišča in gradnje pa znašajo 1,3 mio EUR?“ tako (v smislu zgoraj navedenega kriterija iz sodbe SEU CILFIT) ni relevantno, saj se v obravnavani zadevi postavlja zgolj vprašanje, ali je bilo očitno kršeno materialno pravo, kar po mnenju Vrhovnega sodišča ni bilo, in odgovor na postavljeno vprašanje, ne glede na to, kakšen je, v nobenem primeru ne more vplivati na izid postopka.

29. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): P. Kovač, Učinkovitost pravnih sredstev v upravnem postopku, Podjetje in delo 2009, številka 7, GV Založba, 10. 10. 2009; podobno tudi T. Jerovšek, Učinek izrednih pravnih sredstev na dokončnost in pravnomočnost upravnega razmerja, VIII. dnevi slovenske uprave, Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2001, stran 134. Op. št. (2): T. Jerovšek, Učinek izrednih pravnih sredstev na dokončnost in pravnomočnost upravnega razmerja, VIII dnevi slovenske uprave, Fakulteta za upravo, Ljubljana 2001, stran 134. Op. št. (3): J. Breznik, Z. Štucin, J. Merflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 741. Op. št. (4): O tem tudi M. Avbelj, Sodno pravo Evropske unije, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 169. Op. št. (5): Glej tudi J. Breznik, Z. Štucin, J. Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 741.