Jedro

Tožnik z zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, pri tem pa smiselno zatrjuje drugačno dejansko stanje, kot je dejansko stanje, na katerega je tožena stranka presojala uporabo materialnega prava. V okviru navedenega izrednega pravnega sredstva pa je mogoče uveljavljati, da je bil materialni predpis uporabljen napačno le glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje. Ni pa mogoče v okviru navedenega izrednega pravnega sredstva uveljavljati napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-16-1/2011-4 z dne 6. 3. 2012 se zavrne.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana št. DT-0610-102/10-05-0803-63 z dne 14. 5. 2010, zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožnika za razveljavitev odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT-0610-102/10-05-0803-63 z dne 14. 5. 2010 po nadzorstveni pravici. Hkrati je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik navedeno izredno pravno sredstvo vložil zoper omenjeno odločbo Davčnega urada Ljubljana, s katero je bil tožniku za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 dodatno odmerjen davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 936.204,85 EUR ter pripadajoče obresti v višini 710,49 EUR ter odločeno, da morata biti DDV in obresti v skupnem znesku 936.915,34 EUR plačana v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Tožnik je svojo zahtevo oprl na drugi odstavek 74. člena (pravilno drugi odstavek 274. člena) Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem izdano odločbo lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Tožnik zatrjuje očitno nepravilno uporabo materialnega prava, ker mu ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV v zvezi z objektom ..., pri čemer je kot razlog navedeno, da tožnik ni bil vpisan kot lastnik navedenega objekta v zemljiški knjigi. Zavrača tudi očitke o navideznih poslih ob uporabi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma izogibu davkom v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Meni, da ne more iti za navidezni posel takrat, ko je bil posel dejansko realiziran.

2. Tožena stranka meni, da razlogi tožnika za odpravo odločbe z dne 14. 5. 2010 po nadzorstveni pravici niso utemeljeni. Iz odločbe je razvidno, da tožniku ni bil priznan vstopni DDV na podlagi računov oz. nabav, ki naj bi bile povezane z objektom ... zato, ker naj bi šlo pri nabavi tega objekta za fiktiven posel oz. navidezno prodajo. Da gre za navidezen posel je bilo v postopku ugotovljeno na podlagi več objektivnih okoliščin in ne zgolj zato, ker tožnik ni bil vpisan pri obravnavani nepremičnini v zemljiški knjigi kot lastnik. Tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 88. člena ZDavP-2, po katerem se po nadzorstveni pravici lahko odmerna odločba odpravi, razveljavi ali spremeni, če je z njo prekršen materialni zakon. Tožena stranka meni, da v tem delu ni bil kršen materialni zakon, prav tako ne gre za primer, ko bi zaradi napačne uporabe materialnega zakona posledično prišlo do nepopolno oz. v relevantnem delu neugotovljenega dejanskega stanja.

3. Tožena stranka meni, da tožnikovi razlogi za odpravo odločbe z dne 14. 5. 2010 po nadzorstveni pravici, ker davčni organ ni upošteval tožnikovih računov oziroma popravka DDV pri poslovanju s povezanimi osebami, niso utemeljeni. Ugotavlja, da tožniku vstopni DDV po računih, ki jih je prejel od povezanih oseb, ni bil priznan zato, ker so bili le-ti opredeljeni kot neverodostojne listine. Tožena stranka meni, da ni prišlo do kršitve materialnega predpisa, pri čemer se sklicuje na 62. člen in 63. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Glede nepriznavanja popravka odbitka izstopnega DDV s sklicevanjem na določbo 39. člena ZDDV-1 tožena stranka pojasni, da se izstopni DDV lahko popravi samo na podlagi sklepa – odločbe sodišča (tretji odstavek 39. člena ZDDV-1) in/ali pod pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 in v sladu z določili 108. člena Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1). Ni pa dopustno, da bi se izstopni DDV zniževal na podlagi dopisa drugega zavezanca za davek, kot je to poskušal tožnik. Materialno pravo je bilo zato v tem primeru pravilno uporabljeno. Tožena stranka zavrača tudi tožnikove navedbe glede nepravilne uporabe 138. člena PZDDV-1. Tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV ne le zgolj ob uporabi 138. člena PZDDV-1, pač pa zato, ker sporni računi niso vsebovali podatkov, potrebnih za vsebinski preizkus teh listin, pri čemer je navedba gradbenega objekta le eden od takih podatkov. Odločitev je bila pravilno oprta še na druga določila pozitivne zakonodaje.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve materialnega prava in posledično nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik navaja, da se zaveda, da je omejen le na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Meni pa, da zaradi očitne nepravilne pravne kvalifikacije tudi dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Po mnenju tožnika navideznost posla ni nikakršno dejansko vprašanje, gre za pravno kvalifikacijo. Tožena stranka pa samo ponavlja pravno kvalifikacijo, zaradi česar tožnik meni, da je podana očitna nepravilna uporaba materialnega prava, ob že omenjenem nepopolnem in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Nepravilna uporaba materialnega prava postane še bolj očitna, ko tožena stranka na isto dejansko stanje sočasno uporabi izključujoča se pravna instituta, poleg že omenjene navideznosti posla v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, še dodatno davčno izogibanje po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. 5. Tožnik se ne strinja z odločbo z dne 14. 5. 2010, s katero mu ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV za blago in storitve pri objektu večstanovanjske hiše ... Odločitev je sprejeta na podlagi pravne kvalifikacije – navideznosti posla. Kolikor bi sodišče dvomilo o pravilni uporabi materialnega prava, tožnik predlaga, da postavi Sodišču EU naslednje predhodno vprašanje: „Ali je v skladu z določbami 167. člena oziroma 168. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006, če država članica ne dopusti odbitka vstopnega DDV prejemniku blaga in storitev, ki je tudi kupec nepremičnine, na katero se te storitve in blago nanašajo, ki po pravilih nacionalnega stvarnega prava še ni pridobil lastninske pravice, ker nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo ter nepremičnine tudi še ni odplačal?“

6. Tožnik nadalje ugovarja zaključku tožene stranke, da je bilo v odločbi z dne 14. 5. 2010 pravilno uporabljeno materialno pravo, ko tožniku ni bil priznan odbitek vstopnega DDV na podlagi računov domnevno povezanih oseb. Tožena stranka kot razlog navaja, da računi ne vsebujejo vseh potrebnih podatkov. Tožnik se z navedenim ne strinja in navaja, da se dejansko izvedbo posla spremlja preko druge dokumentacije, ki pa v postopku sploh ni bila ocenjena. Gre za očitno napačno uporabo materialnega prava, saj se 138. členu PZDDV-1 nanaša samo na gradbene storitve, nikakor pa ne na blago oziroma druge storitve, kar je v nasprotju z 82. členom ZDDV-1. Ker vsi računi niso niti našteti pa tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev postopka po 214. členu ZUP. Tožnik opozarja na vprašanje skladnosti z določbami Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006, čemur se nacionalna sodišča in organi ne morejo izogniti s sklicevanjem na navidezne posle oziroma davčno izogibanje.

7. Tožnik se ne strinja, ker mu v odločbi z dne 14. 5. 2010 ni bila priznana pravica do popravkov izstopnega DDV po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, ki jo je uveljavljal na podlagi dopisov povezanih oseb. Ker je pri prejemnikih storitev davčni organ opravil inšpekcijski nadzor in zaradi „navideznosti poslov“ ni priznal vstopnega DDV, je po mnenju tožnika nesmiselna zahteva po predhodnem popravku odbitka vstopnega DDV ter je tovrstna zahteva v očitnem nasprotju s samim bistvom sistema DDV in temeljnim načelom nevtralnosti. Tožnik sodišču predlaga, da Sodišču EU postavi sledeče predhodno vprašanje: „Ali je v skladu z določbo 90. člena Direktive 112/2006 ES, če država članica zavezancu dobavitelju ne dopusti popravka izstopnega DDV na podlagi dopisa prejemnika storitev, ki sam osebno popravka vstopnega DDV ni opravil, ker je to že pred samim dopisom storil davčni organ, ko mu pravice do odbitka vstopnega DDV ni priznal?“ Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo o zavrnitvi tožnikove zahteve in odločbo z dne 14. 5. 2010 in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V konkretni zadevi je tožena stranka kot nadzorstveni organ zavrnila tožnikovo zahtevo za razveljavitev odločbe z dne 14. 5. 2010 po nadzorstveni pravici. Zaključila je, da v navedeni odločbi ne gre za kršitev materialnega zakona. Z navedenim zaključkom se strinja tudi sodišče, pri čemer se sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe, ki jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. V obravnavanem primeru je z odločbo z dne 14. 5. 2010 tožniku naložena davčna obveznost, pri čemer je bila navedena odločitev sprejeta na podlagi v postopku ugotovljenega dejanskega stanja in ob uporabi relevantnih zakonskih določb. Tožnik s predlaganim izrednim pravnim sredstvom uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, pri tem pa smiselno zatrjuje drugačno dejansko stanje, kot je dejansko stanje, na katerega je tožena stranka presojala uporabo materialnega prava. V okviru navedenega izrednega pravnega sredstva pa je mogoče uveljavljati, da je bil materialni predpis uporabljen napačno le glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje. Ni pa mogoče v okviru navedenega izrednega pravnega sredstva uveljavljati napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pravilni so zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, da glede na ugotovljeno dejansko stanje zadeve materialno pravo ni bilo kršeno. Sodišče sprejema kot pravilno tudi sklicevanje tožene stranke na v zadevi relevantne zakonske določbe (62. člen ZDDV-1, 63. člen ZDDV-1, 39. člen ZDDV-1, 138. člen PZDDV-1).

12. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi šlo pri zaključku o navideznosti poslov, ki ga kot del dejanskega stanja sprejema tudi tožena stranka, za pravno kvalifikacijo. Tožnik z očitki, da bi se v postopku morala glede navedenih poslov ugotoviti resnična volja pogodbenih strank, smiselno zatrjuje, da v zvezi z navedenimi posli ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Le-tega pa, kot že pojasnjeno, ni mogoče uveljavljati z navedenim izrednim pravnim sredstvom. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da ne gre za napačno uporabo materialnega prava v primerih, ko tožniku ni bil priznan odbitek vstopnega DDV na podlagi računov, glede katerih je bilo ugotovljeno, da na njihovi podlagi ni mogoča identifikacija poslovnih dogodkov. Tožnik bi ugovore, s katerimi zatrjuje nasprotno in se sklicuje še na drugo dokumentacijo, lahko uveljavljal v postopku s pritožbo, ne more pa teh ugovorov uveljavljati z navedenim izrednim pravnim sredstvom. Ob ugotovitvi, da je bil v zadevi pravilno uporabljen materialni zakon (tudi drugi odstavek 39. člena ZDDV-1 glede zavrnitve popravka DDV), s čimer se strinja tudi sodišče, tožnik v tem postopku ne more izpodbijati veljavne zakonske ureditve. Zato sodišče zavrača njegov predlog za postavitev predhodnih vprašanj Sodišču EU. Sodišče zavrača vse tožnikove ugovore glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi glede bistvenih kršitev pravil postopka, ker teh ugovorov v tem postopku ne more uveljavljati. Neutemeljeni pa so tudi tožnikovi ugovori, da je bilo v izpodbijani odločbi napačno uporabljeno materialno pravo, saj je bilo po presoji sodišča glede na zgoraj povedano materialno pravo uporabljeno pravilno.

13. Iz navedenih razlogov je odločitev tožene stranke, ki je zahtevo za razveljavitev odločbe z dne 14. 5. 2010 po nadzorstveni pravici, zavrnila, pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

14. V preostalem je sodišče tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

15. Ker tožnik v tožbi zahteva tudi odpravo odločbe z dne 14. 5. 2010, je sodišče tožbo zoper navedeno odločbo zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Iz slednjega izhaja, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Iz spisne dokumentacije je namreč razvidno, da je bila tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 14. 5. 2010 s sklepom št. DT-0610-1281/10-04-0803-63 z dne 14. 7. 2010 zavržena kot prepozna.

16. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.