Jedro

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali se za določitev pristojnosti za odločanje o premoženjskih razmerjih v neregistrirani zunajzakonski skupnosti z mednarodnim elementom uporablja Uredba 2016/1103 ali nacionalno mednarodno zasebno pravo. Ker tako uporaba določb Uredbe 2016/1103, kot tudi pravilna uporaba določb ZMZPP pripelje do odločitve, da je za odločanje pristojno slovensko sodišče, izpostavljene dileme v obravnavani zadevi ni. To pa pomeni tudi, da Vrhovno sodišče nima predložitvene obveznosti iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Sodišče prve stopnje namreč za presojo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča, ne bi smelo uporabiti 67. člena ZMZPP, temveč 48. člen ZMZZP, ki ureja splošno pristojnost v vseh zadevah z mednarodnim elementom. Po 48. členu ZMZPP je sodišče na območju RS pristojno, če ima toženec ob začetku sodnega postopka stalno prebivališče v RS (forum domicilii). V obravnavani zadevi ima toženec stalno prebivališče v RS, kar pomeni, da je po 48. členu ZMZPP slovensko sodišče pristojno za odločanje o vsem skupnem premoženju, tudi o nepremičninah, ki se nahajajo v tujini.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je s tožbo z dne 18. 11. 2022 od sodišča zahtevala ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, ki sta ga pravdni stranki ustvarili v zunajzakonski skupnosti.

2.Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru toženca, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na nepremičnino v Republiki Hrvaški, in je v tem delu tožbo zavrglo. Oprlo se je na drugi odstavek 67. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in ugodilo ugovoru toženca, da bi moralo biti za odločanje o premoženju, ki se nahaja v tujini, podano njegovo soglasje.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor toženca glede nepristojnosti slovenskega sodišča zavrnilo. Obrazložilo je, da je po 4. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) v Sloveniji položaj zunajzakonskih partnerjev glede medosebnih razmerij izenačen z zakonci in je zato treba uporabiti določbe Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema (v nadaljevanju Uredba 2016/1103). Po določbah te Uredbe pa je za odločanje o premoženjskih razmerjih med zakoncema pristojno sodišče države članice, na katere ozemlju imata zakonca v času, ko se začne postopek, običajno bivališče. Ker sta imeli pravdni stranki ob začetku postopka običajno bivališče v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), je podana pristojnost slovenskega sodišča tudi za nepremičnino, ki se nahaja v Republiki Hrvaški.

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 390/2023 z dne 20. 12. 2023 zoper odločitev sodišča druge stopnje tožencu dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede pristojnosti slovenskega sodišča v sporu o premoženjskih razmerjih med zunajzakonskima partnerjema uporabilo določbe Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema.

5.Toženec tako zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbe Uredbe 2016/1103, saj se ta uporablja le za razmerja med zakoncema. Poleg tega pa gre za razmerje pravdnih strank, ki po trditvah tožnice pred 29. 1. 2019 ni obstajalo, Uredba se pa uporablja le za zakonske zveze, sklenjene po 29. 1. 2019. Uredba Sveta (EU) 2016/1104 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti (v nadaljevanju Uredba 2016/1104), pa se uporablja le za registrirane partnerske skupnosti. Uredbi ne urejata premoženjskopravnih posledic neregistriranih partnerskih skupnosti, saj določene države EU ne priznavajo položaja zunajzakonskih partnerjev na način, kot ga priznava Republika Slovenija. Toženec zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

6.Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna, ker bi stališče, da je Uredba 2016/1103 omejena le na zakonce, pripeljalo do tega, da so v državi, ki ne pozna registrirane zunajzakonske skupnosti, osebe, ki so živele v zunajzakonski skupnosti obravnavane diskriminatorno. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne, podrejeno pa, naj postopek prekine in na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije na Sodišče EU naslovi predhodno vprašanje v zvezi z možnostjo uporabe 1. člena Uredbe 2016/1103 tudi za premoženjska razmerja med osebama v neregistrirani zunajzakonski skupnosti in predhodno vprašanje, ali je to določbo mogoče razlagati tako, da nacionalna zakonodaja, ki zunajzakonsko skupnost izenačuje z zakonsko zvezo, nasprotuje pravu EU.

7.Revizija ni utemeljena.

8.Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali se za določitev pristojnosti za odločanje o premoženjskih razmerjih v neregistrirani zunajzakonski skupnosti z mednarodnim elementom uporablja Uredba 2016/1103 ali nacionalno mednarodno zasebno pravo. Iz nadaljnje obrazložitve bo razvidno, da tako kot uporaba določb Uredbe 2016/1103 tudi pravilna uporaba določb ZMZPP pripelje do odločitve, da je za odločanje pristojno slovensko sodišče. Izpostavljene dileme v obravnavani zadevi torej ni. To pa pomeni tudi, da Vrhovno sodišče nima predložitvene obveznosti iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.1

9.Sodišče prve stopnje namreč za presojo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča, ne bi smelo uporabiti 67. člena ZMZPP, temveč 48. člen ZMZPP, ki ureja splošno pristojnost v vseh zadevah z mednarodnim elementom. Po 48. členu ZMZPP je sodišče na območju RS pristojno, če ima toženec ob začetku sodnega postopka stalno prebivališče v RS (forum domicilii). Za primere, ko toženec nima prebivališča v RS, pa ZMZPP v 67. členu določa dodatno pristojnost slovenskega sodišča po legi premoženja: v sporih o premoženjskih razmerjih med zakonci je sodišče RS pristojno tudi tedaj, če se premoženje nahaja v RS. Po drugem odstavku 67. člena ZMZPP sme v primeru lege premoženja v različnih državah sodišče RS odločati o premoženju, ki je v tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v RS, če v Sloveniji leži pretežni del premoženja in pod pogojem, da toženec v tako pristojnost privoli.

10.V obravnavani zadevi ima toženec stalno prebivališče v RS, kar pomeni, da je po 48. členu ZMZPP slovensko sodišče pristojno za odločanje o vsem skupnem premoženju, tudi o nepremičninah, ki se nahajajo v tujini. Po določbi 48. člena namreč ni nobenih omejitev za odločanje o premoženju v tujini in privolitev toženca ni potrebna. Zato je neutemeljen ugovor toženca, da bi moralo biti podano njegovo soglasje.

11.V primeru, ko bi nacionalno mednarodno zasebno pravo Republike Hrvaške, v kateri leži sporna nepremičnina, določalo izključno pristojnost hrvaškega sodišča, bi se lahko izpostavilo vprašanje pravnega interesa tožnice, saj bi v tem primeru lahko hrvaška sodišča odrekla priznanje slovenske sodbe, s katero bi bilo odločeno o tej nepremičnini. Toženec tovrstnega ugovora ni uveljavljal, zato se sodiščema prve in druge stopnje s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati.

12.Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13.Glede na to, da postopek pred sodiščem prve stopnje še ni končan, je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Odločba Sodišča EU C-283/81, 6. 10. 1982, Srl Cilfit proti Ministero della Sanita.