Jedro

Stranki v pravdi za ugotovitev obsega skupnega premoženja sta bivša zunajzakonska partnerja, ki imata običajno prebivališče v Republiki Sloveniji, ena njuna nepremičnina pa se nahaja na Hrvaškem. Tudi za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka je pristojno sodišče Republike Slovenije, saj je treba uporabiti določila Uredbe 2016/1103 in ne ZMZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Ugovor tožene stranke o pristojnosti slovenskega sodišča se zavrne.“

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženca o krajevni nepristojnosti (I. točka izreka) in sklenilo, da Okrožno sodišče v Kranju ni krajevno pristojno za odločanje o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na nepremičnino v Republiki Hrvaški, zato je v tem delu tožbo zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da je za odločanje v zadevi podana pristojnost sodišča Republike Slovenije, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da bi moralo prvo sodišče najprej presojati o mednarodni pristojnosti in šele nato o krajevni. Pri tem pa bi moralo upoštevati 6. člen Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema (v nadaljevanju Uredba 2016/1103). Pravdni stranki sta bivša zunajzakonska partnerja, ki imata običajno prebivališče v Republiki Sloveniji, nepremičnina kot del skupnega premoženja pa se nahaja v drugi državi članici Evropske Unije (v nadaljevanju EU) - Republiki Hrvaški. Iz 6. člena Uredbe izhaja, da so za odločanje o premoženjskih razmerjih med zakoncema pristojna sodišča države članice, na katere ozemlju imata zakonca v času, ko sodišče začne postopek, običajno prebivališče. Prvo sodišče bi moralo ugotoviti, da je v zadevi podana pristojnost sodišča Republike Slovenije.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba pravilno izpostavlja, da je tudi za odločanje o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na nepremičnino v Republiki Hrvaški, pristojno sodišče Republike Slovenije. Prvo sodišče je v izpodbijanem sklepu o toženčevem ugovoru odločalo na podlagi določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), čeprav bi moralo za pravilno odločitev uporabiti določbe Uredbe 2016/1103. 6. Pri odločanju v zadevah o premoženjskih razmerjih čezmejnih parov EU se uporabljata Uredba 2016/1103 in Uredba 2016/1104.1 Citirani uredbi omogočata boljšo opredelitev pravil, ki se uporabljajo za zakonce oz. registrirane zunajzakonske partnerje, ko imajo le-ti različna državljanstva EU oziroma ko imajo nepremičnine v drugi članici EU.2 V 1. členu Uredbe 2016/1103 je določeno, da se ta uredba uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki sicer bivša zunajzakonska partnerja, vendar pa gre določbe Uredbe 2016/1103 uporabiti tudi pri odločanju o premoženjskih razmerjih, nastalih v takšni življenjski skupnosti. Skladno z določbo 4. člena Družinskega zakonika je v Sloveniji položaj zunajzakonskih partnerjev glede njunih medsebojnih razmerij izenačen z zakonci. Če bi uporabo Uredbe 2016/1103 omejevali zgolj za zakonce, bi prišlo do diskriminacije zunajzakonskih partnerjev, saj zanje ni mogoče uporabiti določb Uredbe 2016/1104. V slednji je namreč izrecno določeno, da se uporablja le za registrirane zunajzakonske skupnosti, katere pa slovenski pravni red ne pozna in je tako v Sloveniji sploh ni mogoče skleniti.

7. Dodati gre, da imata v obravnavani zadevi obe pravdni stranki običajno prebivališče v Republiki Sloveniji, zato ni nobenega dvoma o uporabi slovenskega materialnega prava. Prav tako pa sta Republika Slovenija ter Republika Hrvaška, kjer se nepremičnina nahaja, državi članici, ki sodelujeta v okrepljenem sodelovanju in priznavata uporabo Uredbe 2016/1103. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je tudi v hrvaški zakonodaji določeno, da ima zunajzakonska skupnost premoženjske učinke kot zakonska zveza. 3

8. Nobenega dvoma ni tudi glede časovne veljavnosti Uredbe 2016/1103. Skladno s prvim odstavkom njenega 69. člena, se le-ta uporablja za sodne postopke, začete 29. januarja 2019 ali pozneje. Tožnica je tožbo vložila dne 18. 11. 2022. Ker se v zadevi nedvomno uporablja slovensko materialno pravo, pa ni relevanten tretji odstavek 69. člena te uredbe, ki določa veljavnost določb, ki urejajo dogovor o izbiri materialnega prava.

9. Iz pojasnjenega izhaja, da je prvo sodišče z ugoditvijo ugovoru toženca zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP.

1 Uredba Sveta (EU) 2016/1104 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti. 2 J. I. Signes de Mesa v Premoženjska razmerja čezmejnih parov v Evropski Uniji, str. 8. 3 11. člen, Obiteljski zakon, NN 103/15, 98/19, 47/20, 49/23.