Jedro

Pravica do popravka je obličnostna (formalnopravna) pravica ustavnega ranga (40. člen Ustave), katere namen je varstvo raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki utegnejo biti prizadeti zaradi novinarskega obvestila (prispevka). Način njenega uresničevanja je tak, da posega v svobodno uredniško politiko medijev in s tem torej v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave), posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija.

Ker torej izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, je treba med kolidirajočimi pravicami vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave). Logičen sklep, ki iz tega izhaja, je, da popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice. Tak položaj je podan v primeru, ko je vsebina popravka takšna, da po svoji naravi ne zagotavlja ustrezne obrambe raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki so bili s konkretnim novinarskim prispevkom prizadeti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1023,58 EUR, in sicer v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ta zadeva je bila enkrat že predmet revizijskega odločanja. Tedaj sta bili zavrnilni sodbi nižjih sodišč razveljavljeni. Razlog za razveljavitev je bilo napačno nosilno stališče nižjih sodišč, da je zahtevek neutemeljen zato, ker v njem samem ni naveden naslov prispevka, katerega popravek se zahteva.

Besedilo popravka, katerega objavo zahteva tožnica, se glasi: „Rektor Univerze ... ne laže“ Novinarka B. B. je v prispevku z naslovom „Univerzo ... so pred dnevi spet obiskali kriminalisti“ neresnično navajala, da je rektor Univerze ... prof. dr. C. C. novinarjem in javnosti lagal, ko je novinarjem na tiskovni konferenci dne 5. marca 2014 v zvezi s kriminalistično preiskavo na univerzi navedel, da on tega ni prijavil. V odredbi preiskovalne sodnice, ki so jo kriminalisti izročili ob prihodu na univerzo, namreč piše, da je izdana na podlagi prijave Urada za nadzor proračuna pri Ministrstvu za finance (MF-UNP) z dne 22. 11. 2012. Tudi niso bile resnične navedbe novinarke, da je rektor, takoj za tem, ko je prejel vprašanja uredništva, obrnil ploščo. O kazenski ovadbi z dne 24. 7. 2013, ki je bila podana zoper neznane storilce, je namreč Univerza ... obvestila javnost že dne 28. 10. 2013 v odgovoru na anonimko iz oktobra 2013. Prav tako je bilo pismo zaposlenim na univerzi pripravljeno že pred postavitvijo vprašanj novinarke.

Tudi ne držijo očitki novinarke, da se rektor ne odziva na vprašanja in pozive, saj sta novinarko rektor in predstavnica za odnose z javnostmi Univerze ... večkrat, tako kot druge novinarje, povabila na pogovor, na katerega pa se ni odzvala.

2. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovnem sojenju zahtevek zavrnilo. Obravnavalo je vse tri vsebinske sklope popravka ter glede vseh treh presodilo, da ne ustrezajo standardu iz druge alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju - ZMed)(1).

Glede trditve v prispevku, da je rektor lagal, ko je trdil, da on tega „ni prijavil“, je obrazložilo, da tožnica v popravku te trditve ni opredeljeno zanikala, marveč je zgolj navedla dejstvo, da tožeča stranka v odredbi preiskovalne sodnice ni bila navedena kot ovaditelj. To naj ne bi omogočalo zaključka, da je tožeča stranka zanikala trditve iz prispevka, da je tožeča stranka vložila kazensko ovadbo.

Glede novinarkine izjave, da je rektor „obrnil ploščo“, ko je dobil vprašanja uredništva, je sodišče obrazložilo, da tožeča stranka z navedbami glede okoliščin sestave pisma zaposlenim v ničemer ne zanika navedb v prispevku.

Glede neodzivnosti rektorja na namero novinarke, da rektorju predoči ovadbo in ga vpraša, zakaj se je zlagal, pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka v popravku ni določno navedla, kdaj je posredovala novinarki odgovore na zastavljena vprašanja in kdaj je novinarka zavrnila vabilo tožeče stranke na razgovor.

3. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je prvostopenjski analizi popravka v povezavi s prvotnim novinarskim prispevkom in materialnopravni presoji te analize v luči odklonilnega razloga iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. V njej se sklicuje na procesnopravne in materialnopravne revizijske razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo pritožbi ugodeno ali pa naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

5. Revidentka zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju - ZPP). Ta naj bi bila storjena, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem rektorja in predstavnice za stike z javnostjo. Rektor bi lahko pojasnil, kdo je podal prijavo zoper znanega storilca v smeri kaznivega dejanja goljufije in na podlagi katere ovadbe je bila opravljena hišna preiskava. Pojasnil bi lahko tudi kontekst izjave „jaz tega nisem prijavil“. Podobno velja glede druge predlagane priče. Ker je tožnica to kršitev uveljavljala že v pritožbi, je pritožbeno sodišče to kršitev prevzelo za svojo.

6. Protispisne naj bi bile navedbe pritožbenega sodišča, da je rektor 5. 3. 2014 zanikal ovadbo. Tega ni storil, zanikal je prijavo.

7. V drugem delu revizije tožnica utemeljuje svoje materialnopravno stališče, da zahtevani popravek ustreza popravku iz 26. člena ZMed. Ni sporno, da je tožnica podala ovadbo zoper neznane storilce. Vendar se je novinarsko vprašanje, na katero je rektor odgovoril, da „tega on ni prijavil“, nanašalo na to, na podlagi česa so kriminalisti tistega dne prišli na univerzo. Rektor ni zanikal ovadbe, marveč je zanikal prijavo, na podlagi katere je bila izdana odredba o hišni preiskavi. Rektor se je izražal pravno pravilno in natančno. Šlo naj bi za dve različni zadevi.

8. Napada stališče sodišča, da tožeča stranka ni določno navedla, kdaj je posredovala odgovore na zastavljena vprašanja in kdaj je novinarka zavrnila vabilo na razgovor. Pojasnjuje, da zaradi zahteve po sorazmerni dolžini popravka ni mogla na dolgo in široko razlagati vseh okoliščin in nasprotnih dejstev.

9. Kazensko ovadbo proti neznanim storilcem z dne 24. 7. 2013 je tožeča stranka objavila na svoji spletni strani 28. 10. 2013. S tem je tožeča stranka negirala novinarkino izjavo, da je rektor obrnil ploščo. 10. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

11. Revizija ni utemeljena.

O očitani procesni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP:

12. V obravnavani zadevi je bil zahtevek zavrnjen na podlagi analize besedila popravka v luči 31. člena ZMed. Zahtevek za objavo popravka se je izkazal za neutemeljenega, ker je ta analiza pokazala, da sporočilna moč besedila ne ustreza standardu vsebinskega zanikanja navedb v novinarskem obvestilu (prispevku).

13. Ker ugotavljanje drugih dejstev, namreč tistih, ki se ne nanašajo na samo sporočilno moč in vsebino besedila popravka (kdo je podal ovadbo, kdo je podal prijavo in tudi to, kaj je bilo mišljeno z rektorjevo izjavo), na te zaključke ne bi moglo prav nič vplivati, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog z zaslišanjem rektorja in predlagane priče zavrnilo. Pravilno je bilo posledično tudi ravnanje pritožbenega sodišča, ki je ta pritožbeni razlog zavrnilo. Iz istih razlogov ta procesni očitek kot neutemeljen zavrača tudi revizijsko sodišče. O očitku protispisnosti:

14. Ta očitek revidentka gradi na trditvi, da naj bi pritožbeno sodišče zapisalo, da je rektor dne 5. 3. 2014 zanikal ovadbo. Že trditev o tem procesnem dejstvu ni točna. V 7. točki sodbe pritožbenega sodišča namreč piše drugače: „Jedro prispevka je, da se je očitalo rektorju, da je povedal, da ni dal ovadbe oziroma prijave, nato pa se je izkazalo, da je že pred tiskovno konferenco podal kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu.“

15. Ker torej že trditev o procesnem dejstvu, na katerem revidentka utemeljuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni točna, se revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s procesnopravno presojo, ali očitek sploh ustreza kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O razlagi odklonilnega razloga iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed (vsebinsko zanikanje):

16. Pravica do popravka je obličnostna (formalnopravna) pravica ustavnega ranga (40. člen Ustave), katere namen je varstvo raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki utegnejo biti prizadeti zaradi novinarskega obvestila (prispevka). Način njenega uresničevanja je tak, da posega v svobodno uredniško politiko medijev in s tem torej v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave), posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija.

17. Ker torej izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, je treba med kolidirajočimi pravicami vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave). Logičen sklep, ki iz tega izhaja, je, da popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice. Tak položaj je podan v primeru, ko je vsebina popravka takšna, da po svoji naravi ne zagotavlja ustrezne obrambe raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki so bili s konkretnim novinarskim prispevkom prizadeti.

18. Konkretizacija pravkar opisanega merila je na zakonodajni ravni podana prav v odklonilnem razlogu iz druge alineje 31. člena ZMed. Iz tega odklonilnega razloga sledi zahteva, da mora zahtevani popravek zanikati navedbe v obvestilu ter prikazovati druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora popravek vsebovati tudi nasprotna dejstva ali okoliščine je odvisno od konkretnega primera. Ni mogoče izključiti, da bo v posameznem primeru zadoščalo golo zanikanje nekega novinarskega sporočila, a vendarle je mogoče reči, da v večini primerov z golim zanikanjem obrambni namen pravice do popravka (to pa je varstvo prizadetih materialnopravnih pravic) ne bo uresničen. V takšnih primerih bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v svobodo novinarskega izražanja (svobodno uredniško politiko) ter posredno v svobodno gospodarsko pobudo.

19. Če naj dejansko gre za to, da se sliši druga stran (audiatur et altera pars), če naj gre torej pri novinarskem prispevku in nato pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen avditoriju, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. Tak, da bo pri avditoriju sploh lahko dosegel kakršenkoli namen. Poleg tega se mora, ker gre vendarle za obrambo prizadetih materialnopravnih pravic in/ali interesov, nanašati na tisto vsebino novinarskega prispevka, ki je v te materialnopravne pravice in/ali interese zarezala, ne pa morebiti v neke obrobne in z vidika prizadete materialnopravne sfere nebistvene dele novinarskega prispevka.

O konkretizaciji odklonilnega razloga glede na konkretno besedilo popravka:

20. V obravnavani zadevi zahtevani popravek tudi po presoji revizijskega sodišča prej opisanim merilom ne ustreza. Osrednja ost novinarskega prispevka, ki je zarezala v materialnopravne pravice in interese tožeče stranke, je, da je njen rektor lagal, ko je na novinarski konferenci v zvezi s kriminalistično preiskavo na univerzi izjavil, da on tega ni prijavil. Temu delu novinarskega prispevka je namenjen tudi večji del zahtevanega popravka. Tako sporočilni pomen povzete izjave samega rektorja kot novinarkine vrednotne sodbe, ki se na to izjavo navezuje, je jasen. Sporočilni pomen, ki je s tem dospel k naslovnikom (splošnemu medijskemu avditoriju), je, da rektor vzročnostno nima nič s kriminalistično preiskavo, da torej ni ukrenil ničesar, kar bi vzročnostno do nje lahko privedlo. Revizijske trditve, ki se opirajo na kazenskopravno terminologijo, v resnici posteriorno vzpostavljajo drugačen kontekst izjave. Prav to, da to počnejo šele posteriorno (šele v okviru tega pravdnega postopka) je po presoji revizijskega sodišča odločilnega pomena za zavrnitev zahtevka. Če bi tožeča stranka takšno posteriorno vzpostavljanje konteksta nekega sporočila podala v samem popravku, bi bilo drugače. A tega ni storila. Trditev v zahtevanem popravku se glasi: „V odredbi preiskovalne sodnice, ki so jo kriminalisti izročili ob prihodu na univerzo, namreč piše, da je izdana na podlagi prijave Urada za nadzor proračuna pri Ministrstvu za finance (MF-UNP) z dne 22. 11. 2012“. Takšna trditev pa nima sporočilne moči, ki bi rektorjevo izjavo in nanjo navezujočo se novinarkino vrednotno oceno postavila v bistveno drugačen kontekst. Zgolj razodeta vsebina odredbe za hišno preiskavo tudi po presoji revizijskega sodišča ne zanika osnovne (izhodiščne) vsebine novinarskega prispevka, da rektor s preiskavo nima ničesar.

21. Ostala dva sporočilna sklopa, na katera se odziva zahtevani popravek, sta po presoji revizijskega sodišča obrobnega pomena. Sama zase sploh ne bi zadostila osnovnemu pogoju za uresničitev pravice do popravka, namreč pogoju, da obvestilo prizadeva posameznikovo pravico ali interes. Poleg tega revizijsko sodišče tudi tu soglaša s tem, da z navedbo dejstva, da naj bi bila javnost z ovadbo zoper neznane storilce seznanjena že v letu 2013 z objavo na spletni strani tožeče stranke, bistveno ne zanika vrednotne sodbe, da rektor obrača ploščo (da torej v svojih nastopih glede obravnavane problematike vendarle ni konsistenten). Revizijsko sodišče prav tako soglaša z razlogi nižjih sodišč, da je sklepni del zahtevanega popravka, ki se nanaša na neodzivnost rektorja za medije, nekonkretiziran in s tem vsebinsko ne ustreza merilom, opisanim v prejšnjem razdelku.

22. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka:

23. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.023,58 EUR (v odgovoru na revizijo so utemeljeni s tar. št. 1200, 3300, 6002 ter 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

Op. št. (1): Ta odklonilni razlog se glasi: „če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu;“.