Jedro

Odgovornemu uredniku ni treba objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navajajo oziroma prikazujejo druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnil navedbe v objavljenem besedilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala objavo popravka v informativni oddaji P. po določbah Zakona o o medijih. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. O napakah v postopku trdi, da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem rektorja prof. dr. D. M. in priče M. B. Rektor bi izpovedal, kdo je podal prijavo zaradi goljufije na škodo EU in kdo kazensko ovadbo, kar je predočil novinarjem na novinarski konferenci, kjer avtorica prispevka ni bila prisotna. Priča B. pa bi povedala, da je bila novinarka vabljena na pogovor, pa se ni odzvala. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predloženi članek iz Pravne prakse avtorja dr. Fišer Zvonka. in pritožba želi, da je vsebina tega članka del pritožbenih navedb. Obširno obrazloži svoj pogled na pravilno uporabo materialnega prava.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče B., je sodišče prve stopnje zapisalo, da v postopku objave popravka ne ugotavlja (ne)resničnosti zatrjevanih dejstev ampak le, ali je tožeča stranka v popravku navedla pravno odločilna dejstva, s katerimi je zanikala vsebino navedb iz prispevka in ali je bistveno dopolnila navedbe iz objavljenega prispevka. Ker je sodišče prve stopnje dobilo dovolj podatkov za odločitev iz primerjave med prispevkom novinarke in zahtevkom za objavo popravka, je sklenilo, da zaslišanje zakonitega zastopnika in priče B. ni potrebno. Pravico do izvedbe dokazov je skladno z zahtevami učinkovitosti, pospešitve in ekonomičnosti postopka mogoče omejiti tudi z zavrnitvijo izvedbe dokazov, med drugim tudi, če iz navedb predlagatelja dokazov izhaja, da dokazni predlog o relevantnem dogodku ne more nič spremeniti ali priča nič vedeti(1). Sodišče je razumno obrazložilo, zakaj izvedba teh dokazov ni potrebna in pri tem izhajalo iz pravno relevantnih dejstev, ki jih določa zakonski dejanski stan iz določbe 31. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Pritožbi pa je treba odgovoriti, da je pritožba samostojno procesno dejanje in se ni mogoče sklicevati na strokovni prispevek, ki naj bo del pritožbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ta prispevek ne pride v poštev pri pravni argumentaciji razlag pravnega standarda iz drugega odstavka 31. člena ZMed. Sicer pa strokovni prispevek tako, kot ga predlaga tožeča stranka, ni dokaz. Gre za strokovno argumentacijo, ki jo lahko uporabi stranka pri svojih navedbah in je korektno, da jo citira zaradi spoštovanja avtorskih pravic avtorja prispevka. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Tudi druga smiselno očitana kršitev (trditev, da je izpodbijana sodba povzetek prve sodbe in sodbe višjega sodišča iz druge zadeve) ni podana. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so razumni in v skladu s procesnim gradivom. Ni pa mogoče preprečiti sodišču, da bi se sklicevalo na zadevo, ko je v skoraj identičnem dejanskem stanju tožeča stranka že poskušala uspeti s podobnim tožbenim zahtevkom proti drugi stranki. Ravno primerjava podobnega je eden izmed načinov, katerega sodišča uporabljajo pri razlagi pravnih standardov. V konkretnem primeru gre za pravni standard iz določbe 31. člena Zmed.

6. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ne razlikuje dejstva, da sta bila prizadeta čast in dobro ime tožeče stranke, od pravice do popravka. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da pravica do popravka v določbah 26. člena – 41. člena ZMed ni vsebinsko enaka kot so kršitve osebnostnih pravic, ki jih ureja Obligacijski zakonik. Je pa pravni interes oziroma prizadetost pravic tožeče stranke eden izmed elementov, da sodišče naloži objavo popravka toženi stranki. Tožeča stranka sicer ta interes ima.

7. Določba 26. člena ZMed je bila v konkretnem primeru pravilno uporabljena. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje pravilno priznalo pravni interes. Odgovornemu uredniku pa ni potrebno objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navajajo oziroma prikazujejo druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnil navedbe v objavljenem besedilu (drugi odstavek 31. člena ZMed). Če vsebina popravka v posameznem delu ni skladna z določbami Zmed, mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče se strinja z vsebinsko analizo predloga za objavo popravka, kot jo je podalo prvo sodišče. To je podalo v treh sklopih (prim. razloge sodbe na strani 7-10 obrazložitve sodbe). Za lažje razumevanje je treba poudariti, da tožeča stranka ni izkazala, da je bilo dejansko stanje prijave drugačno od dejanskega stanja kazenske ovadbe. Sodišče pravilno šteje za odločilno, da gre v ovadbi zoper neznane storilce in v odredbi preiskovalne sodnice za isto zadevo oziroma očitano protipravnost pri primeru za sporno uporabo istega (evropskega) denarja pri istem projektu (Kampus L.) in za ista ravnanja (znanih ali neznanih) oseb. Jedro prispevka je, da se je očitalo rektorju, da je povedal, da ni dal ovadbe oziroma prijave, nato pa se je izkazalo, da je že pred tiskovno konferenco podal kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu. Tako se izkaže, da že prvi pogoj, ki ga zahteva drugi odstavek 31. člena Zmed, ni podan. Dejstvo, da je tudi delavec Urada za nadzor proračuna pri Ministrstvu za finance prijavil organom pregona 22.11.2012 isto kršitev oziroma zadevo, ne spremeni pravno pomembnih dejstev. V predloženem popravku tožeča stranka ni zanikala navedenega dejstva iz objave in tudi ni vsebinsko dopolnila objave iz prispevka. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je v predlaganem popravku tožeča stranka le zanikala, da je vložila prijavo, na podlagi katere je preiskovalna sodnica dala odredbo. Ni pa zanikala dejstva, da je ovaditelj v tej zadevi.

8. Enako velja za sklop besedila, ki se nanaša na oznako „obračanje plošče“. Tudi v tem sklopu v predloženem predlogu za objavo popravka ni vsebinskega zanikanja navedb v prispevku. Zaporedje dogodkov je po ugotovitvah sodišča prve stopnje: 24.7.2013 je tožeča stranka vložila kazensko ovadbo zoper neznanega storilca (B6), na novinarski konferenci 5.3.2014 je rektor zanikal ovadbo, 17.3.2014 je bil sporni prispevek tožene stranke. Tako se izkaže, da z objavo popravka tožeča stranka ni dokazovala, da je novinarka netočno označila ravnanje rektorja kot „obračanje plošče“.

9. Tako je tudi pritrditi sodišču prve stopnje, da je del objave popravka, ki naj bi dokazoval, da je napačni zapis novinarke, da je bila tožeča stranka neodzivna na namero novinarke, nepravilen. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v popravku ni določno navedla, kdaj je posredovala odgovore na zastavljena vprašanja in kdaj je novinarka zavrnila vabilo na razgovor, kjer bi tožeča stranka lahko odgovarjala na dejstvo iz objavljenega prispevka. Sodišče je še ugotovilo, da tožeča stranka v postopku in v popravku ni navajala, da bi predstavnik za stike z javnostjo tožeče stranke te navedbe posredoval novinarki. Ponovno je treba pojasniti, da ni mogoče z zasliševanjem prič o tem, kaj je bil namen in kaj je želela tožeča stranka doseči, spremeniti vsebine popravka. Odločilno je, kaj je bilo objavljeno v prispevku in ali navedbe in zahteve po objavi popravka oziroma odgovora zadostijo zahtevam Zmed.

10. Pritožba vsebuje še obširne navedbe o tem, kaj je naloga medijev in raziskovalnega novinarstva. Pritožbeno sodišče pa nato odgovarja, da v tej zadevi ne gre za odškodnino zaradi prizadete časti in dobrega imena, ampak za zahtevek za objavo popravka po ZMed. V skoraj identični zadevi je enako razsodilo tudi Višje sodišče v Ljubljani(2).

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Prim. prispevek A. Galič, Pravica do kontradiktornega postopka – Ustavni vidik, Podjetje in delo 6-7/99, stran 1171 in naslednji.

(2) primerjaj odločbo I Cp 171/2015.