Jedro

Delavec, ki je pred poškodbo, za nastanek katere je podana odškodninska odgovornost njegovega delodajalca, redno prejemal dodatek zaradi dela v manj ugodnem delovnem času, je upravičen tudi do škode, ki mu nastaja, ker v času bolniškega staleža perjema manjše nadomestilo plače, kot bi znašala plača z dodatki, ki bi jih prejemal, če bi opravljal delo. Iz tega razloga je njegov tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači utemeljen.

Izrek

Pritožbam tožnika, prve in druge tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: Toženi stranki sta dolžni tožniku solidarno plačati 21.476,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2006 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 16.025,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2006 do plačila se zavrne.

Toženi stranki sta dolžni tožniku solidarno povrniti stroške postopka v višini 1.580,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, na transakcijski račun pooblaščenka odvetnika mag. K.P., št. ..., odprt pri ... banki d.d., Poslovalnica na naslovu ....“ V preostalem se pritožbe prvo in drugotožene stranke ter pritožba tožnika zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 409,00 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, da tožniku solidarno plačata 19.193,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več (2. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožniku solidarno povrneta stroške postopka v višini 1.546,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi mu sodišče prve stopnje iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo presoditi še vsaj 8.000,00 EUR. Tožnik se je strinjal z opisno oceno izvedenca glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ne strinja pa se z njegovo oceno, da gre za 10 % zmanjšanje teh aktivnosti. Sodišče ni vezano na določen odstotek invalidnosti (pravilno odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti), temveč na opisno oceno tega zmanjšanja. Sodišče prve stopnje je neupravičeno zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova pomoči bližnjih, predvsem žene in otrok in nato prijateljev ter sorodnikov pri oblačenju, prevozih na preglede, nakupih v času uporabe bergel in nato še tri mesece po tri ure dnevno. Ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik ni zatrjeval, da bi za to pomoč plačal in da gre za pomoč, ki so jo družinski člani nudili v okviru običajne moralne dolžnosti. V skladu s sedanjo sodno prakso ni potrebno, da bi tožnik za pomoč karkoli plačeval, bližnji sorodniki te pomoči tudi niso dolžni izvajati in jim sodišča odškodnino priznavajo že za neprofesionalno pomoč. Tožnik je izpovedal, da je bil zaradi poškodbe odvisen od prijatelja S., ki ga je večkrat peljal do zdravnika in ki ni družinski član in zato zanj ni obstajala moralna dolžnost pomoči. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko tožniku ni priznalo odškodnine zaradi prikrajšanja pri izplačilu dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Tožnik je predložil potrdilo delodajalca, da je bil prikrajšan za 2.483,69 EUR. Delodajalec je ta obračun napravil na podlagi primerjave z drugim policistom Policijske postaje ..., ki je opravljal enake naloge oziroma je bil razporejen na enako delovno mesto. Ministrstvo za notranje zadeve zagotovo ne bi izdalo takšnega potrdila, če tožnik pred škodnim dogodkom ne bi redno prejemal teh dodatkov. V kolikor bi tožnik delal, bi zagotovo te dodatke prejel, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da mu ti dodatki ne gredo, ker zaradi bolniškega staleža ni delal v manj ugodnem delovnem času. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da mu dosodi še dodatnih 13.408,69 EUR odškodnine in posledično tudi višje stroške postopka.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se prva tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nikakor ni mogoče sprejeti zaključka sodišča prve stopnje, da je zgolj dejstvo, da je bilo potrebno vajo čimbolj približati realni situaciji, to vajo, ki sama po sebi sicer ni nevarna, spremenilo v nevarno. Policisti se usposabljajo za tovrstno posredovanje na terenu, pri poškodbi tožnika pa gre za nesrečno naključje, vaje, kakršno je izvajal tožnik s sodelavci, ni mogoče šteti za nevarno, saj so bili prepovedani udarci, grizenje, vlečenje za lase, prav tako pa so bil prepovedane namerne poškodbe. Tožnik ni zatrjeval in ne dokazal, da bi ob taki vadbi prihajalo do več poškodb kot pri izvajanju katerihkoli drugih vaj policistov. Sicer pa tožnikova poškodba ni v vzročni zvezi z navodilom, da naj se vaja čimbolj približa realni situaciji, temveč je posledica tega, da je tožnikov sodelavec T. skušal izvesti met „veliko zunanje košenje“, pri čemer je zgrešil tožnikovo nogo, zaradi česar so vsi trije udeleženci vaje padli po tleh. Do enake poškodbe tožnika bi prišlo tudi pri izvajanju povsem običajne vaje samoobrambe, ko bi sodelavec zgrešil nogo svojega partnerja in bi tako oba padla po tleh. Sodna praksa se je že velikokrat opredelila, da izvajanja tovrstnih vaj ni mogoče šteti za dejavnost s povečano nevarnostjo, saj so vaje namenjene učenju in izvajanju prijemov. Logično je, da vsi prijemi ne morejo biti izvedeni povsem pravilno, vendar to še ne pomeni, da dejavnost zaradi tega postane nevarna. V sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 430/2007 in sodbah Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 243/2008, opr. št. II Cp 1268/2008 in opr. št. II Cp 3318/2009 je zavzeto povsem jasno stališče, da vaje samoobrambe, tudi ko se te izvajajo za vadbo v realni situaciji, ne predstavljajo nevarne dejavnosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke S.H., temveč je svojo odločitev v celoti oprlo le na mnenje izvedenca dr. V.A.. Obe mnenji se razlikujeta pri oceni zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Primerno in pravično odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti predstavlja znesek 5.000,00 EUR, kar je primerljivo z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. Pretirana je tudi dosojena odškodnina za strah, pri čemer je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da gre v tem delu za terjatev iz delovnega razmerja, za katero velja petletni zastaralni rok. Gre za odškodninsko terjatev, ki zastara v treh letih, pri čemer lahko zastaranje prične teči za vsako obliko nepremoženjske škode posebej. Zahtevek iz naslova primarnega strahu je zato v celoti zastaral, prisojena odškodnina iz naslova strahu pa je tudi sicer previsoka, saj je bil tožnik ves čas v oskrbi zdravnikov, ki so ga korektno obravnavali ter mu tudi pojasnili potek zdravljenja. Primerna odškodnina iz naslova strahu bi tako lahko znašala kvečjemu 1.000,00 EUR. Primerno in pravično denarno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavlja znesek 4.000,00 EUR, kar je tudi primerljivo z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri upoštevalo, da je izvedenec S.H. v svojem mnenju jasno zapisal, da je stanje tožnikovega kolena tudi posledica predhodnih obolenj. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri tožniku gre kvečjemu za kozmetski defekt, ki pa ne opravičuje odškodnine. Tožnik ima nežno brazgotino na notranji strani pod desnim kolenom, dolžine 4 cm in še nekaj manjših brazgotinic, ki so ostale po artroskopiji. Ne gre za takšno spremembo, ki bi kljub subjektivnemu doživljanju tožnika, opravičevala odškodnino iz naslova skaženosti. Celotna pravična denarna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode bi tako lahko znašala kvečjemu 10.000,00 EUR, kakršnakoli višja odškodnina pa ne bi pomenila pravične odškodnine v smislu določbe 197. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Sodišče je tožniku povsem pavšalno priznalo del vtoževane odškodnine iz naslova materialne škode, čeprav tožnik zanjo ni predložil nikakršnih dokazov. Tožnik bi moral izkazati, koliko kilometrov je prevozil in kakšni stroški so mu zaradi tega nastali, prav tako pa bi moral izkazati, kakšne stroške je imel s fotokopiranjem in telefoniranjem. Prva tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Druga tožena stranka se zoper ugodilni del izpodbijane sodbe pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da vadba samoobrambe z elementi borilnih veščin ne predstavlja nevarne dejavnosti. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je obveznost izvajati sporno vajo tako, da bi se čimbolj približala realni situaciji, spremenila tveganje v takšni meri, da je sicer nenevarna vaja postala nevarna. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo stališče, da je delo policista opravljanje nevarne dejavnosti, vendar pa tožnik v vaji ni imel vloge policista, ampak vlogo občana, ki se upira. Tožnik je bil tisti, ki je diktiral način in intenziteto upiranja. Iz izpovedb prič D.T. in P.K. izhaja, da je tožnik upiranje izvedel izredno močno. Vaja se je razlikovala od realnih situacij tudi v pogojih vadbe – policisti so dobili navodilo, da morajo vajo izvajati tako, da ne pride do poškodbe. Situacije torej ni bila takšna, da bi jo lahko izenačevali z izvajanjem intervencije kot službene obveznosti. Tudi priča G.N., član kolegija mojstrov – strokovnjak s področja borilnih veščin je izpovedal, da so pogoji situacijske vadbe drugačni, kot pa so situacije na terenu. Sodišče prve stopnje njegove izpovedbe ni ovrednotilo, prav tako pa ni upoštevalo, da je prav tožnik diktiral tempo vaje in da se je izredno močno upiral. Dosojena odškodnina je previsoka glede na poškodbe, ki jih je tožnik utrpel. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo le na mnenje izvedenca dr. V.A., glede mnenja prof. dr. S.H. pa ni izpeljalo dokazne ocene. Sodišče bi moralo upoštevati zlasti ugotovitev dr. S.H., da je pri tožniku podano 10 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter oceno, da je od tega 50 % posledica prejšnjega stanja tožnika, 50 % pa posledica sporne poškodbe. Glede na navedeno je poškodbi pripisati kvečjemu 5 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne 10 %, kakor je upoštevalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno dosodilo odškodnino za strah, saj se tožnik ob samem dogodku ni tako prestrašil, da bi prenehal z vadbo in tudi tistega dne ni šel k zdravniku. Tudi strah za izid zdravljenja ni bil takšen, da bi tožniku pripadala odškodnina v višini 1.700,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku sicer dosodilo odškodnino za skaženost v višini 200,00 EUR, vendar pa ne gre za pravno priznano škodo, saj je sodišče samo ugotovilo, da gre za blažji kozmetični defekt. Druga tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbe so delno utemeljene.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- k pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodilo odškodnino v znesku 5.800,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine v smislu določbe 1. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Ta določa, da oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode, ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. V skladu z drugim odstavkom istega člena je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Sodišče prve stopnje je pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo ob upoštevanju vseh ugotovitev izvedenca o tem, v čem se kaže zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj je te ugotovitve v razlogih sodbe v celoti povzelo, in se ni oprlo le ne odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kakor zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče je pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode upoštevalo tudi izpovedbo tožnika o tem, da so njegovi življenjske aktivnosti zmanjšane tudi po zaključeni rehabilitaciji. Tudi sicer je odmerjena odškodnina povsem primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih. Dosojena odškodnina v višini 5.800,00 EUR v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval povrnitev materialne škode v zvezi s pomočjo bližnji, predvsem žene in otrok ter prijateljev in sorodnikov pri oblačenju, slačenju, prevozih, na preglede, po nakupih ipd.. Ta del tožbenega zahtevka je bil tako pomanjkljivo substanciran, da ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo že iz tega razloga. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2008 sicer navajal, da se bo o obsegu te pomoči izrekel izvedenec, vendar pa potem ni poskrbel, da bi bilo takšno vprašanje izvedencu tudi v resnici postavljeno.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik ni upravičen do vtoževanega prikrajšanja pri plači, do katerega naj bi prišlo pri izplačilu dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden, češ da je tožnik za sporno obdobje prejemal polno nadomestilo plače zaradi poškodbe pri delu. V skladu s 169. členom OZ polna odškodnina pomeni znesek, ki je potreben, da postane oškodovančev premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Navedeno pomeni, da je delavec, ki je pred poškodbo redno prejemal dodatke zaradi dela v manj ugodnem delovnem času, upravičen do povrnitve škode, ki mu nastaja, ker v času bolniškega staleža prejema manjše nadomestilo, kot pa bi znašala plača z dodatki, ki bi jih prejemal, če bi še naprej opravljal svoje delo in zanj prejemal ustrezno plačo. Celo več, načelo polne odškodnine pomeni, da je delavec, ki se nahaja v bolniškem staležu zaradi poškodbe na delu in prejema 100 % nadomestilo plače za čas zadržanosti z dela, upravičen do razlike, ki nastaja zaradi tega, ker se nadomestilo obračunava ob upoštevanju drugačne osnove (povprečna plača v preteklem letu), kot je osnova za obračun plače za dejansko opravljeno delo. Ob dejstvu, da je tožena stranka sama izdala potrdilo (priloga A/26) o tem, koliko za čas od 13. 1. 2004 do 10. 2. 2006 znaša prikrajšanje tožnika pri izplačilu dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden in ob dejstvu, da tožnik opravlja delo policista, ki se redno opravlja v manj ugodnem delovnem času ter ob tožnikovem zatrjevanju, da je pred poškodbo redno prejemal dodatke iz tega naslova, bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovemu zahtevku moralo ugoditi.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, koliko znaša tožnikovo prikrajšanje zaradi izpada navedenih dodatkov. Vendar pa zgolj zaradi tega ni potrebno razveljaviti tistega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo materialne škode v višini 2.483,69 EUR (prej 595.190,40 SIT). 3. alineja 358. člena ZPP namreč določa, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236. a člena tega zakona, oglednih predmetov, ki so v spisu in posredno izvedenih dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Stranki sta imeli možnost, da sta se izrekli o dopisu tožene stranke z dne 29. 3. 2006, v katerem je navedeno, da je bil tožnik zaradi bolniškega staleža prikrajšan pri izplačilu dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden v znesku 595.190,40 SIT neto in sta to tudi storili.

Tožnik je ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do vtoževanega zneska 2.483,69 EUR iz naslova izgube pri plači, zato je pritožbeno sodišče na podlagi že citirane določbe 3. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani zavrnilni del spremenilo tako, da je tožniku dosodilo tudi ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih tožnik itak vtožuje šele od 10. 6. 2006, ko naj bi (najkasneje) prvotožena stranka prišla v zamudo stranka na podlagi določbe 943. člena OZ.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje delno ugodilo tudi pritožbi prve in druge tožene stranke (o tem več v nadaljevanju), je pritožbeno sodišče zaradi jasnosti celotni izrek prvostopenjske sodbe oblikovalo na novo.

Sprememba dosojenega zneska (pri čemer je potrebno upoštevati tudi, da je sodišče prve stopnje delno ugodilo pritožbi prve in drugotožene stranke) pa pomeni, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri odmeri stroškov postopka je potrebno upoštevati, da je tožnik z vlogo z dne 17. 3. 2008 tožbeni zahtevek utesnil, kar pomeni, da je uspeh strank, kot merilo za odmero stroškov postopka, potrebno ugotavljati posebej za prvo fazo postopka (do pripravljalne vloge tožnika z dne 17. 3. 2008) in posebej za drugo fazo postopka. Na podlagi pritožb vseh strank je tožniku dosojena odškodnina v višini 21.476,70 EUR, tožnik pa je v prvi fazi zahteval plačilo zneska 48.301,71 EUR, v drugi fazi pa plačilo zneska 37.501,71 EUR, kar pomeni, da je v prvi fazi tožnikov uspeh znašal 44,46 %, v drugi fazi pa 57,27 %.

V prvi fazi postopka utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 1.044,83 EUR (1000 točk oziroma 459,00 EUR za tožbo, 2 % materialnih stroškov oziroma 9,18 EUR, 20 % DDV v višini 93,64 EUR, taksa za tožbo v višini 483,01 EUR). Tožnik je upravičen do povrnitve 44,46 % teh stroškov, kar znaša 464,53 EUR. V drugi fazi postopka utemeljeno priglašena nagrada tožnikovega pooblaščenca znaša 7275 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 3.339,22 EUR (koliko znaša utemeljeno priglašena nagrada za posamezno opravilo, je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja). K temu je potrebno prišteti še materialne stroške v višini 2 % oziroma 1 % v zneskih 9,18 in 28,80 EUR, 20 % DDV v višini 675,44 EUR, nagrado za izvedenca v višini 827,86 EUR, ter takso za sodbo in za pritožbo v višini 375,02 oziroma 750,04 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika v drugi fazi postopka tako znašajo 6.005,56 EUR, tožnik pa je upravičen do povrnitve 57,27 % tega zneska, kar znaša 3.439,38 EUR.

Uspeh prve in druge tožene stranke v prvi fazi postopka znaša 55,54 %, kar pomeni, da sta upravičeni do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov. Prva tožena stranka je v prvi fazi postopka utemeljeno priglasila stroške v višini takse za odgovor na tožbo v znesku 241,50 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, upoštevajoč uspeh pa je upravičena do povrnitve 145,24 EUR. Druga tožena stranka je v prvi fazi postopka utemeljeno priglasila stroške v zvezi z odgovorom na tožbo v višini 1000 točk oziroma 459,00 EUR, k čemur je potrebno dodati še 2 % za materialne stroške oziroma 9,18 EUR, skupno torej 468,18 EUR. Druga tožena stranka je upravičena do povrnitve 55,54 % tega zneska, kar znaša 260,03 EUR.

V drugi fazi postopka utemeljeno priglašeni stroški prve tožene stranke znašajo 534,10 EUR (20,00 EUR materialni stroški, 439,90 in 74,20 EUR stroški za izvedenca), prva tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 42,73 % tega zneska, kar znaša 228,22 EUR. Utemeljeno priglašena nagrada za pooblaščenca druge tožene stranke v drugi fazi postopka znaša 7.275,00 Odvetniških točk. Koliko znaša utemeljeno priglašena nagrada za pooblaščenca, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, odšteti je potrebno le 1000 točk za odgovor na tožbo, kar je že priznano v okviru prve faze postopka. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR utemeljeno priglašena nagrada pooblaščenca druge tožene stranke znaša 3.439,22 EUR, k temu je potrebno prišteti še pavšal za materialne stroške v višini 9,18 oziroma 30,87 EUR ter 20 % DDV v znesku 675,85 EUR, skupno torej 3.955,12 EUR. Druga tožena stranka je upravičena do povrnitve 42,73 % tega zneska, kar znaša 1.690,02 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji zneskov, ki so jih stranke dolžne povrniti druga drugi, se pokaže, da sta prva in druga tožena stranka tožniku dolžni nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 1.580,40 EUR, zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je ta znesek naložilo v plačilo prvi in drugo toženi stranki.

Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- k pritožbi prve in druge tožene stranke: Pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da se sodišče ni opredelilo do izvedenskega mnenja prof. dr. S.H.. Prva in druga tožena stranka pri tem ne upoštevata, da je tožnik takoj po prejemu mnenja zahteval izločitev izvedenca in vložil pritožbo zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu, v kateri je prav tako uveljavljal, da je izvedenec pristranski, ker je cenzor prve tožene stranke. Na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 18. 11. 2008 je tožnik pritožbo umaknil pod pogojem, da se mnenje izvedenca S.H. ne upošteva. Senat pa je na tem naroku sprejel izrecen sklep, da ugodi predlogu tožnika, da ne upošteva izvedeniškega mnenja izvedenca dr. H.S. in da se v ta namen postavi novega izvedenca ortopedske stroke. Sodišče prve stopnje je tako dejansko ugodilo zahtevi tožnika za izločitev izvedenca. Tožnik je izločitev zahteval pravočasno, to je v roku, ki mu ga je sodišče določilo za pripombe na pisno izdelano izvedensko mnenje. V skladu s šestim odstavkom 247. člena ZPP je izločitev možno uveljaviti najkasneje v ugovoru zoper izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje bi sicer ravnalo bolj pravilno, če bi o izločitvi izvedenca izdalo tudi formalni sklep in ga vročilo izvedencu, vendar zgolj zato, ker tega ni storilo, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, še najmanj pa kršitev, ki bi jo lahko uspešno uveljavljali toženi stranki.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je glede na konkretne okoliščine, v katerih je prišlo do tožnikove poškodbe, potrebno šteti za nevarno dejavnost vajo, ki je želela v kar največji meri simulirati realne okoliščine. Delo policista, ki se je pri opravljanju svoje službe dolžan izpostaviti nevarnosti, ko ukrepa zoper kršitelja predpisov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti. V kolikor bi se tožnik poškodoval v situaciji, kakršna je bila na vaji in pri pri tem kot policist skušal aretirati občana, potem bi prav gotovo šteli, da tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Zgolj to, da tožnik ob poškodbi ni bil v vlogi policaja, ampak v vlogi občana, ki se upira in da je šlo za vajo, ne more biti razlog, da enakega kriterija za zapolnitev pravnega standarda nevarne dejavnosti ne bi uporabili za ta primer. Pri tem ne more biti bistveno, da so udeleženci dobili navodilo, da morajo vajo izvajati tako, da ne pride do poškodb, saj je nenazadnje ob načelu sorazmernosti tudi policist v realni situaciji prisilno sredstvo uporabiti tako, da po možnosti ne pride do poškodbe osebe, proti kateri se uporabljajo takšna sredstva, vendar pa do poškodb kljub temu prihaja. Pritožba prve tožene stranke se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, po kateri vaje samoobrambe ne predstavljajo nevarne dejavnosti. Primeri, na katere se sklicuje pritožba (sodbe opr. št. II Cp 243/2008b tožena stranka ni priložila pritožbi, ta sodba pa tudi ni objavljena v pritožbenemu sodišču dosegljivi bazi podatkov – IUS INFO), se od dejanskega stanja v tem primeru razlikujejo ravno v tem, da ni šlo za vaje, ki bi želele v celoti simulirati realne okoliščine. Tako je šlo v zadevi opr. št. II Ips 430/2007 za poškodbo, ki jo je policist utrpel na regijskem prvenstvu policijske uprave v judu, prav tako je šlo za poškodbo pri judu v zadevi opr. št. II Cp 1268/2008. Tudi pri zadevi opr. št. II Cp 3318/2009 ni šlo za povsem identičen primer, čeprav je ta še najbolj podoben obravnavanemu. Iz sodbe opr. št. II Cp 3318/2009 namreč izhaja, da je sodišče ugotovilo, da so sporno vajo policisti izvajali pod nadzorstvom in da je bil način izvedbe vaje vnaprej predviden, tega pa za obravnavani primer ni mogoče v celoti trditi.

Dosojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter za pretrpljene duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi strahu v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je odškodnina dosojena v previsokem znesku. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih za odmero odškodnine za te oblike negmotne škode navedlo sodišče prve stopnje.

V skladu s 1. odstavkom 179. člena OZ poškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za strah, pri čemer zakon ne loči med primarnim in sekundarnim strahom in se tudi v praksi za strah dosoja le en znesek. Navedeno pomeni, da tudi zastaranje odškodnine za strah, kakor tudi za ostale oblike negmotne škode, začne teči šele s končanim zdravljenjem. Upoštevanje stališča prve tožene stranke bi pomenilo, da zastaranje za primarni strah vedno teče od dneva poškodbe, zastaranje terjatve iz naslova sekundarnega strahu pa šele od zaključka zdravljenja. Takšno stališče nima nobene podlage ne v zakonu ne v sodni praksi. Sicer pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tudi terjatev iz naslova odškodnine zaradi poškodbe na delu terjatev iz delovnega razmerja, zaradi česar zanjo velja petletni zastaralni rok iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007).

Zmotno je stališče druge tožene stranke, da tožnik sploh ni upravičen do odškodnine za pretrpljeni strah, češ da se ob samem dogodku ni tako prestrašil, da bi prenehal z vadbo in še istega dne šel k zdravniku. Sicer pa sodišče prve stopnje odškodnine za strah ni odmerjalo posebej za takoimenovani primarni in posebej za takoimenovani sekundarni strah, temveč je dosodilo enotno odškodnino. Izvedenec je kot primarni strah ocenil tisti strah, ki se je pojavil takoj po poškodbi in potem po vsaki artroskopiji. Obstoja primarnega strahu tako ni vezal izključno na sam dogodek, v katerem je bil tožnik poškodovan.

Pač pa se prvo in drugo tožena stranka utemeljeno pritožujeta v zvezi z dosojeno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti. Upoštevajoč ugotovitev izvedenca prof. dr. V.A., da ima tožnik pod desnim kolenom na notranji strani 4 cm dolgo brazgotino, ki je nežna in je ostala po eksciziji kože in da so incizije po artroskopijah nežne in na tipičnih mestih ter da ne gre keloidne brazgotine, ni mogoče šteti, da so podana objektivna merila za skaženost. O skaženosti lahko govorimo le takrat, kadar so hkrati podana tako objektivna kot subjektivna merila. Objektivna merila povedo, ali je oškodovančeva zunanjost sploh spremenjena, na kakšen način se ta sprememba izraža (opaznost, možnost zakrivanja in podobno) in kako jo okolje doživlja (ali sploh zbuja pozornost te kako se ta pozornost izraža – odpor, pomilovanje, radovednost). Nežne brazgotine pri tožniku so na takšnem mestu, da praviloma sploh niso opazne in ne morejo vzbujati ne odpora ne pomilovanja in tudi ne radovednosti. Ob pomanjkanju objektivnih elementov niti ni bistveno potrebam postopka prilagojeno tožnikovo zatrjevanje, da ga brazgotine močno motijo in da ga vznemirja, ko ga sogovorniki sprašujejo, kaj se mu je zgodilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče prve stopnje niti delno ne bi smelo ugoditi tožnikovemu zahtevku za dosojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Prva tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper tisti del odločitve sodišča prve stopnje, s katerim je bila tožniku priznana materialna škoda, ki se je kazala v stroških, ki jih je tožnik imel s prihodi na preglede ter stroškov telefonskih pogovorov in fotokopij. Ravno zaradi tega, ker tožnik ni podal specifikacije, koliko je teh prevozov bilo in koliko natančno je znašalo število prevoženih kilometrov, je sodišče temu delu zahtevka ugodilo ob upoštevanju ugotovitve izvedenca, da je bil tožnik več kot 30-krat pri različnih specialistih, da se je moral oglasiti tudi na kontrolah pri splošnem zdravniku. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede preostale dosojene gmotne škode, ki je pritožba niti izrecno ne izpodbija (nakup Hyalagana v znesku 193,02 EUR).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prve in druge tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani ugodilni del spremenilo tako, da je dosojeni znesek znižalo za 200,00 EUR, kolikor mu je sodišče prve stopnje dosodilo iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi prve in druge tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kakor je že razloženo zgoraj, pa je sodišče zaradi preglednosti nato povsem na novo oblikovalo izrek prvostopenjske sodbe.

- k odločitvi o stroških pritožbenega postopka: Tožnik je s pritožbo uspel izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe v višini 18.408,69 EUR znižati za 2.483,69 EUR, kar pomeni, da je njegov uspeh v pritožbenem postopku 13,56 % in da je upravičen do povračila takšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 57 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 144,25 EUR. K temu je potrebno prišteti še 20 % DDV oziroma 68,85 EUR, skupno torej 413,10 EUR.

Pritožbene stroške je priglasila le prva tožena stranka. Ugodilni del izpodbijane sodbe je s pritožbo uspela znižati z zneska 19.193,02 EUR za 200,00 EUR, kar pomeni, da je njen uspeh v pritožbenem postopku 1,04 %. Utemeljeno je priglasila stroške v višini takse za pritožbo v višini 383,86 EUR in materialne stroške v višini 10,00 EUR, skupno torej 393,86 EUR, upravičena pa je do povrnitve 1,04 % tega zneska, kar znaša 4,10 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji se pokaže, da sta prva in druga tožena stranka tožniku dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 409,00 EUR.