Jedro

Pri presoji, da je bila konkretna dejavnost nevarna in kot taka podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, je sodišče upoštevalo celoto okoliščin in ne samo ponesrečeni judo met. Taka presoja ni v neskladju s citiranimi sodbami Vrhovnega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati znesek 19.193,02€ kot odškodnino za nesrečo pri delu. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval med vadbo praktičnega pouka in samoobrambe. Policisti so izvajali praktične postopke v trojkah in sicer tožnik kot občan, dva pa kot policista. Tožnik je izvajal postopek aktivnega upiranja, sodelavca pa sta ga morala obvladati z najmilejšim primernim prisilnim sredstvom. Ob aktivnem upiranju tožnika je eden od sodelavcev poskušal tožnika obvladati z judo metom, vendar je zgrešil. Pri tem so vsi trije padli tako, da sta sodelavca padla na tožnika, pri čemer si je tožnik poškodoval desno koleno. Sodišče je presodilo, da je drugo tožena stranka kot tožnikov delodajalec odgovorna po načelu objektivne odgovornosti, kar je celo sama navedla v prijavi poškodbe pri prvo toženi stranki (zavarovalnici).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in znesek dosojene odškodnine zvišalo za znesek prikrajšanja pri plači. Delno je ugodilo tudi pritožbama toženih strank in znižalo odškodnino za znesek na prvi stopnji dosojene odškodnine za skaženost. Zavrnilo pa je pritožbi toženih strank zoper odločitev o temelju odškodninske odgovornosti. Delo policista, ki se je pri opravljanju svoje službe dolžan izpostaviti nevarnosti, ko ukrepa zoper kršitelje predpisov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti. Kolikor bi se tožnik poškodoval v situaciji, kakršna je bila na vaji, bi gotovo šteli, da tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Neutemeljeno je sklicevanje na sodno prakso, po kateri vaje samoobrambe ne predstavljajo nevarne dejavnosti. V primerjanih primerih ni šlo za vaje, ki bi želele v celoti simulirati realne okoliščine.

3. Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, predlaga dopustitev revizije, ker odločitev sodišča druge stopnje odstopa od dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, gre pa za pravno vprašanje, ki je pomembno za toženo stranko zaradi obravnave istovrstnih zadev v prihodnje. Navaja, da vaja glede na način, na katerega je bila izvedena, ne more biti izenačevana z vsakodnevnimi situacijami policista na terenu. V trenutku, ko sta sodelavca pri situacijski vaji dobila položaj za izvedbo judo meta, je bila nadaljnja vadba podvržena v celoti pravilom, ki veljajo pri judu. Poškodba je nastala prav pri izvedbi judo meta. Zato bi sodišče moralo upoštevati sodno prakso Vrhovnega sodišča v podobnih primerih (II Ips 467/98, II Ips 562/2005 in II Ips 430/2007).

4. Po določbi 367. a člena ZPP Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti tudi v primerih, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 5. Tožena stranka primerjavo – in s tem utemeljitev različne sodne prakse – utemeljuje tako, da kot element za primerjavo izpostavi le neuspešen judo met, ki ga je poskušal pri vaji izvesti eden od udeležencev. Vendar na ta način ne more prikazati, kot da gre za povsem enako situacijo kot pri treningu oziroma vaji juda.

6. Iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča res izhaja, da judo kot športna aktivnost samo po sebi ni nevarna dejavnost. V obravnavani zadevi tudi ni bilo ugotovljeno, da bi se vaja izvajala nepravilno in da bi na tem temeljila ugotovitev o objektivni odgovornosti tožene stranke. Sodišče druge stopnje je odločitev o objektivni odgovornosti utemeljilo na podlagi presoje vseh okoliščin v katerih je vaja potekala in njenega namena. Celoto teh okoliščin in ne samo ponesrečeni judo met je sodišče upoštevalo pri presoji, da je bila konkretna dejavnost nevarna in kot taka podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Taka presoja pa ni v neskladju s citiranimi sodbami Vrhovnega sodišča. 7. Za dopustitev revizije ni odločilen pomen odločitve Vrhovnega sodišča zgolj za konkretno zadevo oziroma njen pomen le za stranki konkretnega spora. Na pomembnost pravnega vprašanja sicer lahko kaže tudi večje število podobnih primerov in verjetnost tudi večjega števila takih primerov v bodoče. Vendar to samo po sebi ne zadošča, zlasti ne v primeru, ko je odločitev lahko enako pravilna tudi v primeru, kot je obravnavani. Presoja o objektivni odgovornosti delodajalca za poškodbe v takih primerih je glede na okoliščine posameznega primera namreč lahko tudi objektivna. Kot je navedlo Vrhovno sodišče že v sodbi II Ips 467/98 splet okoliščin lahko skupaj s samo dejavnostjo (judom) povzroči, da gre za nevarno dejavnost. 8. Ker glede na navedeno ne obstojijo pogoji iz 367. a člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrnilo.