Jedro

Nepomembno je, koliko izvodov oporoke naj bi priči in zapustnik podpisali, zato tudi ni odločilno, zakaj naj bi obstajali izvodi brez podpisov. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi nič "nejasnega", kot je to navedlo sodišče prve stopnje. Priča C. C. je objektivno nepristranska, saj ni v nobenem razmerju s pravdnimi strankami. Senat jo ocenjuje tudi kot subjektivno nepristransko in v celoti verodostojno. Je sicer že priletna gospa, toda senat se je neposredno prepričal, da je glede sporne zadeve kljub njeni časovni oddaljenosti izredno zanesljivo pojasnila svojo vlogo oporočne priče in relevantne okoliščine, ki so ji v zvezi s tem poznane. Govorila je razumljivo, prostodušno in razločno, na vse člane senata je naredila enoten vtis iskrenosti, odkritosrčnosti in resnicoljubnosti.

Izrek

Ugovor toženke zoper pravilnost zvočnega prepisa posnetka z naroka pritožbene obravnave 25. 11. 2022 se zavrne.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Ugotovi se, da obstoji veljavna pisna oporoka zapustnika A. A., roj. ..., umrl ... 4. 1994, z dne 11. 1. 1994, s katero je za dediča svojega premoženja določil B. B., umrlega ... 2014“

II. Toženka je dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 4.571,40 EUR, v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstoji veljavna pisna oporoka zapustnika A. A., roj. ..., umrl ... 4. 1994, z dne 11. 1. 1994, s katero je za dediča svojega premoženja določil B. B., umrlega ... 2014. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Ocenilo je, da obstoj zatrjevane oporoke ni dokazan.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Predlagajo njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljujejo pritožbene stroške. Menijo, da je obrazložitev sodišča skopa in protispisna. Trdijo, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo izpoved priče C. C. glede njenega vedenja o izvodih oporoke in njenega podpisovanja. Navajajo, da je ta priča povedala, zakaj je pok. A. A. vse zapustil pok. B. B., da so oporoko podpisali v domu v K. in da je oporočitelj pred pričami izrazil svojo poslednjo voljo. Nadalje menijo, da tudi zapis oz. dopis z dne 29. 4. 1994 o prevzemu stvari iz doma upokojencev K. dokazuje, da je oporoka obstajala, saj jasno piše, da so našli tri izvode in kakšna je njena vsebina. Očitajo, da se sodišče ne bi smelo opreti na izpovedno socialne delavke v domu D. D., ker je bila konfuzna, češ najprej se ni ničesar spominjala, potem pa pritožba povzema, kaj je ta priča izpovedala. Pritožba opozarja, da je priča C. C. jasno povedala, da so tako oporočitelj kot obe oporočni priči oporoko podpisali. Tožnica je pojasnila, da ni vedela, kam je mož oporoko spravil. Pritožba meni, da je obstoj oporoke dokazan z izpovedbami priče C. C., E. E. in prve tožnice.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in zato napačno uporabilo pravo, konkretno 77. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ki določa: Oporoka, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, ima učinek veljavne oporoke, če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita, ali založena, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, in če dokaže vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje.

6. Pritožbeno sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da je obstoj zapustnikove pisne oporoke pred pričami, s katero je zapustnik vse svoje premoženje prepustil B. B., prepričljivo dokazan.

7. Kot pravilno povzema sodišče prve stopnje v tč. 7 na str. 9, je po 1. odst. 64. čl. ZD za veljavno pisno oporoko pred pričami treba, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki z dostavkom, da se podpisujeta kot priči. Ta pristavek ni pogoj za veljavnost oporoke (2. odst. 64. čl. ZD).

8. Za obstoj takšne oporoke zapustnika A. A. zanesljivo govori več dokazov, ki se med seboj dopolnjujejo in ki so pritožbeno sodišče brez sence dvoma prepričali, da je obstajala. Eden nosilnih je listina z naslovom Oporoka, z datumom 11. 1. 1994, ki se v kopiji nahaja pod dokazno oznako A 10. Po vsebini gre za oporoko, s katero oporočitelj A. A., ki je listino tudi lastnoročno podpisal, vse svoje premoženje, stanovanje, lastninski certifikat in denar, zapušča B. B. Taka listina ni sestavljena v pravi obliki, da bi sama zase veljala za oporoko, saj je natipkana in ni lastnoročno napisana, prav tako pa na njej ni imen in podpisov oporočnih prič, pač pa je prostor za njuni imeni oz. podpis prazen.

9. Vendar pa je priča C. C. prepričljivo povedala, da je bila sama ena od dveh oporočnih prič, druga pa je bila ga. F. F., ki pa je že pokojna. Obe oporočni priči sta bili nesporno zapustnikovi dolgoletni sosedi, preden je slednji odšel živet v Dom starejših občanov, ga. C. C. celo najbližja soseda. Iz njene izpovedbe je razbrati, da je osebne razmere zapustnika dobro poznala, pojasnila je, da je edini zanj skrbel pok. B. B., oporočni dedič, pred tem pa nekaj časa celo sama, pa tega ni zmogla, za sorodnike sploh ni vedela. Čeprav to ni odločilno, je indic, ki govori o vzgibu za izraženo (ugotovljeno) poslednjo voljo pok. A. A. Obe oporočni priči sta bili osebno popolnoma nevpleteni v spor in nimata sami nobenega niti posrednega premoženjskega ali kakršnegakoli drugega interesa za tak ali drugačen izid tega postopka.

10. Zato je ključen dokaz v tej zadevi prav pričanje še edine žive oporočne priče ga. C. C., ki ji sodišče prve stopnje brez prepričljivega oz. utemeljenega razloga ni verjelo. Povsem nepomembno je, koliko izvodov oporoke naj bi priči in zapustnik podpisali, zato tudi ni odločilno, zakaj naj bi obstajali izvodi brez podpisov. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi nič „nejasnega“, kot je to navedlo sodišče prve stopnje (tč. 20, str. 13).

11. Priča C. C. je torej objektivno nepristranska, saj ni v nobenem razmerju s pravdnimi strankami; objektivno je nezainteresirana za izid spora. Senat jo ocenjuje tudi kot subjektivno nepristransko in v celoti verodostojno. Je sicer že priletna gospa, toda senat se je neposredno prepričal, da je glede sporne zadeve kljub njeni časovni oddaljenosti izredno zanesljivo pojasnila svojo vlogo oporočne priče in relevantne okoliščine, ki so ji v zvezi s tem poznane. Govorila je razumljivo, prostodušno in razločno, na vse člane senata je naredila enoten vtis iskrenosti, odkritosrčnosti in resnicoljubnosti.

12. Povedala je, da ju je (njo in ga. F. F.) pok. B. B., oporočni dedič, na prošnjo zapustnika pripeljal v DSO K., kjer je zapustnik v svoji sobi, ležeč na postelji, v prisotnosti nje in ga. F. F. prebral natipkano oporoko, jo podpisal, nato pa sta jo podpisali še oni dve, in sicer kolikor se spominja, en izvod. Priča je brez kakršnegakoli omahovanja ali dileme povedala, da je bila vsebina oporoke ta, da zapustnik vse zapušča B. B. Vse povzeto ocenjuje senat za resnično, kar hkrati že tudi pomeni, da so s tem izpolnjeni vsi pogoji po 77. čl. ZD v zvezi s 64. čl. ZD.

13. Ostali dokazi, in sicer zlasti izpovedbe preostalih prič, so manj pomembni, saj po naravi stvari iz lastnega, za razliko od priče C. C., niso mogli povedati nič bistvenega, gre zgolj za ugotavljanje okoliščin, ki so samo posredno in pogojno vezane na relevantna dejstva - obstoj in vsebino oporoke pred pričami. Pa vendar tudi drugi dokazi niso v nikakršnem nasprotju z zgoraj podanimi ugotovitvami. Potrjuje jih dopis Doma upokojencev K. z dne 29. 4. 1994 (Zadeva: A. A. - prevzem stvari), iz katere izhaja, da so se po smrti našli trije izvodi oporoke, s katero je pok. A. A. vse zapustil B. B., in da sta prisotna B. B. ter sorodnica G. G. vzela vsak en izvod. Enako, kot je izpovedala, pa je priča C. C. navedla tudi v pisni izjavi 10. 1. 2019. Nepomembno je, da zaslišana o tem ni vedela povedati česa natančnejšega, seveda pa je logično, da je izjavo podala na prošnjo tožeče stranke, saj jo je slednja predložila tožbi. To pa nikakor ne pomeni, da izjava ni verodostojna in da njena vsebina ni resnična.

14. Po izvedbi pritožbene obravnave in po dopolnitvi dokaznega postopka s ponovnim zaslišanjem (edine še žive) oporočne priče C. C. se je torej izkazalo (8. čl. ZPP), da je pritožba utemeljena in da je tudi tožbeni zahtevek utemeljen, zato je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišče prve stopnje temu ustrezno spremeniti (2. odst. 347., 5. odst. 348. in 1. odst. 355. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

15. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Po načelu uspeha je toženka tista, ki mora tožnikom povrniti vse za to pravdo potrebne stroške, vključno s pritožbenimi, sama pa krije svoje stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Tožnikom gredo stroški: 1) za postopek pred sodiščem prve stopnje: 621 EUR takse za tožbo, 500 tč. za sestavo tožbe, za prvi narok in za predlog za zavarovanje dokazov po 500, za prvo vlogo 375, za nadaljnje potrebne pa po 250 (5 x) ter urnina 2x po 50 tč.; 2) za postopek pred pritožbenim sodiščem: 621 EUR takse za pritožbo, 625 tč. za pritožbo, 625 tč. za pritožbeno obravnavo, vse (razen sodne takse) povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj to znese 4.571,40 EUR. Ostale priglašene stroške sodišče ocenjuje za nepotrebne oz. pretirano ovrednotene. Priznane stroške mora toženka tožnikom plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika).

16. Na pritožbeni obravnavi se je zaslišanje priče C. C. zvočno snemalo, izdelan je bil prepis, ki je bil poslan strankam, toženka pa je zoper njega podala ugovor, v katerem navaja, da pritožbeno sodišče priče ni identificiralo oz. da to iz zvočnega prepisa ne izhaja, dalje, da ni imela možnosti preveriti pravilnost prepisa, ker na zapisniku ni navedeno, kje lahko do njega dostopa. Nadalje navaja, da ni zapisana vsa komunikacija med sodnico poročevalko in pooblaščenko toženke glede nedovoljenosti vprašanj.

17. Ugovor ni utemeljen.

18. ZPP v relevantnem 125.a čl. določa: „_Predsednik senata lahko odredi zvočno ali zvočno-slikovno snemanje celotnega naroka ali dela naroka. O tem obvesti stranke in druge udeležence na naroku. Posnetek mora vsebovati naslednje podatke: naslov in sestavo sodišča, kraj, datum in ura naroka, sporni predmet ter imena navzočih strank ali drugih oseb, njihovih zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev. Poleg tega vsebuje posnetek podatke za identifikacijo tistega, čigar izjava se snema, in podatek, v kakšni lastnosti daje to izjavo. Če se snema izjave več oseb, se mora iz posnetka jasno razpoznati, kdo je dal izjavo._ _V zapisniku o naroku je treba zapisati, da je bil narok posnet z napravo za zvočno ali zvočno-slikovno snemanje, kdo je odredil snemanje, da so bile stranke in drugi udeleženci na naroku obveščeni o snemanju, ter kraj hrambe in način dostopa do posnetka._ _Prepis zvočnega posnetka se izdela v petih dneh po njegovem nastanku. Stranka ima pravico do dostopa do posnetka in pravico, da v petih dneh po vročitvi prepisa posnetka ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa. O ugovoru odloči predsednik senata brez naroka._ _Posnetek se samodejno evidentira in hrani v informacijskem sistemu, dokler se hrani spis.“_

19. Senat je identifikacijo priče opravil, le navedel ni ponovno njenih osebnih podatkov, za katere je preveril, ali so se kaj spremenili. V prilogah spisa (A2) se nahaja tudi kopija osebne izkaznice priče, zato o njeni identiteti ni bilo kanca dvoma. Na zapisniku res ni navedeno, kje lahko stranke zaradi preverjanja verodostojnosti prepisa poslušajo zvočni posnetek, kar pa ne pomeni, da te možnosti niso imele. Če bi toženka sodišču sporočila, da želi dostop do zvočnega posnetka, bi ji sodišče to brez nadaljnjega omogočilo. Toženka v roku za ugovor take želje ni izrazila. Ne drži pa, da ni zapisano oz. prepisano vse, kar je zvočno zabeleženo in se tiče vodenja zaslišanja priče, konkretno komunikacija med sodnico poročevalko in toženkino pooblaščenko glede nedovoljenosti vprašanj. Ta izhaja iz 4. od 8. strani zapisnika. Senat je zato sklenil, da se ugovor iz 4. odst. 125.a čl. ZPP zavrne.