Jedro

Ker je tožnik zamudil rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, ni pa odstopil od pravice do sredstev v skladu s 55. členom ZKme-1 za koledarsko leto neizpolnitve obveznosti in naslednje koledarsko leto, se izključi iz Ukrepa številka 122; Povečanje gospodarske vrednosti gozdov.

Tožena stranka rok, določen v odločbi za vložitev zahtevka, nepravilno obravnava kot materialni prekluzivni rok, s katerim potekom pravica do sredstev ugasne. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, tožnik ni vložil zahteve za podaljšanje roka po 54. členu ZKme-1, niti tega v tožbenih ugovorih ne zatrjuje, zato je moral upravni organ pri presoji pravočasnosti vloženega zahtevka upoštevati rok določen v odločbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevek za izplačilo sredstev določen v odločbi o pravici do sredstev, številka 33113-1068/2012/6 z dne 13. 8. 2012 (v nadaljevanju odločba), ki ga je dne 19. 2. 2013 vložil A.A. (tožnik v tem sporu). V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je tožnik izpolnjeval vse pogoje za dodelitev sredstev iz naslova Povečanje gospodarske vrednosti gozdov za leto 2011, zato mu je bila 13. 8. 2012 izdana zgoraj navedena odločba. V odločbi je v 2. točki izreka naloženo, da mora zahtevek za izplačilo skupaj s prilogami posredovati na agencijo od 1. januarja do 5. oktobra oziroma od 6. decembra do 31. decembra tekočega leta, v katerem je predvidena vložitev zahtevka, za prvi zahtevek 5. 10. 2012, v znesku do 71.660 EUR.

2. Tožnik je vložil zahtevek šele dne 19. 2. 2013. Navaja, da se na podlagi 122. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja (PRP) Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredbe), v povezavi s petim odstavkom 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), za kršitev obveznosti iz odločbe uporabi prvi odstavek 123. člena navedene Uredbe, ki določa, da upravičenec vlaga zahtevke za izplačilo sredstev v rokih, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če upravičenec ne odstopi od pravice do sredstev v skladu s 55. členom ZKme-1 in zamudi rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, se izključi iz tega ukrepa za koledarsko leto neizpolnitve obveznosti in naslednje koledarsko leto. Ker je tožnik zamudil rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, ni pa odstopil od pravice do sredstev v skladu s 55. členom ZKme-1 za koledarsko leto neizpolnitve obveznosti in naslednje koledarsko leto, se izključi iz Ukrepa številka 122. 3. S pritožbeno odločbo tožena stranka zavrača pri(tožnikove) navedbe kot neutemeljene in se še sklicuje na določila Javnega razpisa za ukrep 122 Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2011 (v nadaljevanju Javni razpis). Ta določa za vložitev zahtevka kot skrajni rok 30. 6. 2015. Tožena stranka navaja, da se morajo upravičenci ravnati v skladu z roki, ki so opredeljeni v odločbi in ta je veljal pri tožniku, glede na izdano odločbo, za tekoče leto 2012. Ker je bil zahtevek vložen leta 2013, je bila odločitev o zavrženju zahtevka organa prve stopnje pravilna.

4. Tožnik v tožbi, s katero izpodbija oba upravna akta navaja, da je agencija kot prvostopenjski organ, v obrazložitvi sklepa napačno označila točko odločbe, saj ne gre za 2. točko, pač pa za 3. točko izreka odločbe z dne 13. 8. 2014. Navaja, da izdana odločba predstavlja odločitev o vlogi na Javni razpis in na podlagi nje so bila sredstva za pritožnika rezervirana v skladu z določbami Uredbe. Javni razpis je bil razpisan na podlagi Uredbe, ki obveznosti upravičenca in končnega prejemnika sredstev določa v 10. točki: „naložba mora biti zaključena pred oddajo zadnjega zahtevka za izplačilo sredstev, vendar najkasneje do 30. 6. 2015“. V nadaljevanju tožnik navaja Uredbo o spremembi in dopolnitvi Uredbe in njene določbe v 48. členu, kar nedvomno kaže na to, da je Uredba določila kot zadnji rok 30. 6. 2015, torej je bil zahtevek pravočasno vložen.

5. Tožnik v nadaljevanju navaja določbe Javnega razpisa, ki povzemajo enajsti odstavek 121. člena Uredbe. V 8. točki 10. člena Javnega razpisa ni določena dikcija tekočega leta, v katerem je predvidena vložitev zahtevka, ker v tej točki ni navedeno leto 2012, pač pa le, da se zahtevki vlagajo od 1. 1. do 5. 10. za tekoče leto oziroma od 6. 12. do 31. 12. Tekoče leto ni določeno, določeno je samo, da bodo zahtevki, ki bodo poslani med 6. 10. in 5. 12. zavrnjeni. Organ prve stopnje tako presega obseg določb oziroma pogojev navedenih v Javnem razpisu, ker je dodal „tekočega leta, v katerem je predvidena vložitev zahtevka“, za prvi zahtevek 5. 10. 2012. V Javnem razpisu so določeni le roki, ki niso opredeljeni z leti. Ne gre za prekluzivni rok. Tožnik zaradi jasnosti ni bil v odločbi opozorjen, da je skrajni rok 5. 10. 2012 za vložitev zahtevka. Oba organa prihajata v nasprotje, ker najprej navajata, da gre za materialni prekluzivni rok, ki se ne more podaljšati, v nadaljevanju pa trdita, da bi tožnik lahko predlagal podaljšanje roka po ZKme-1. 6. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev specificirano določenih stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v obeh izpodbijanih odločbah in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, ki jo je še dodatno podrobneje obrazložila tožena stranka s pritožbeno odločbo, pravilna in na zakonu utemeljena, zato sodišče zavrača vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na to, da je bil rok za vložitev zahtevka na podlagi Javnega razpisa določen do 30. 6. 2015 in je zato zahtevek za izplačilo sredstev določenih v odločbi, ki je bil vložen 19. 2. 2012 pravočasen.

10. Med strankami postopka ni sporno, da je bila tožniku izdana odločba številka 33113-1068/2012/6 z dne 13. 8. 2012, ker je izpolnjeval vse pogoje za dodelitev (sofinanciranje) nepovratnih sredstev na podlagi Javnega razpisa. Nesporno med strankama je, da je v 3. točki izreka te odločbe določeno, da mora upravičenec (tožnik) zahtevek za izplačilo sredstev vložiti najkasneje do 31. 12. tekočega leta, v katerem je predvidena vložitev zahtevka. Ista točka izreka v nadaljevanju določa; predvidena dinamika (datum in znesek) vlaganja zahtevka: prvi zahtevek 5. 10. 2012, v znesku 71.660,00 EUR. Projekt mora biti končan pred vložitvijo zadnjega zahtevka za izplačilo.

11. Nesporno je tudi, da peti odstavek V. poglavja Javnega razpisa, ki je bil izdan na podlagi Uredbe, določa kot skrajni rok za vložitev zahtevka 30. 6. 2015, ki ga lahko za vložitev zahtevka povrnitve stroškov (nepovratna sredstva sofinanciranja iz naslova ukrepa 122 „Povečanje gospodarske vrednosti gozdov“) upošteva prvostopenjski organ.

12. Navedeni rok 30. 6. 2015, kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbeni odločbi, pa ne pomeni, da je vsak vlagatelj na Javni razpis upravičen vložiti zahtevek do tega roka. Osmi odstavek X. poglavja Javnega razpisa namreč določa, da upravičenci vlagajo zahtevke za izplačilo sredstev v skladu z roki, opredeljenimi v odločbi, zato je za tožnika veljal navedeni rok iz odločbe z dne 13. 8. 2012, to je v 3. točki izreka določen rok 5. 10. 2012 za vložitev prvega zahtevka (ta je bil za tožnika tudi edini).

13. Pravilne so tudi navedbe tožene stranke, da odločba predstavlja odločitev o vlogi na Javni razpis, in so bila s tem sredstva za tožnika kot upravičenca zgolj rezervirana, izplačilo teh sredstev, ob izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev, pa bi sledilo šele ob zaključku naložbe in vložitvi pravočasnega zahtevka za izplačilo, kot to določa peti odstavek V. poglavja in osmi odstavek X. poglavja Javnega razpisa.

14. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da gre v odločbi za nepravilno, širšo razlago določb Javnega razpisa, ker je upravni organ dodal „tekoče leto, v katerem je predvidena vložitev zahtevka“. Javni razpis v 5. točki poglavja V. (obveznosti upravičenca) namreč določa, da je zadnji možni rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, ki se lahko določi v odločbi 30. junij 2015. To pomeni, da na podlagi določil Javnega razpisa, lahko sam upravni organ določi dinamiko vlaganja zahtevkov, ki jih morajo upravičenci iz odločbe upoštevati.

15. Utemeljen je sicer tožbeni ugovor, da tožena stranka rok določen v odločbi za vložitev zahtevka nepravilno obravnava kot materialni prekluzivni rok, s katerim potekom pravica do sredstev ugasne. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, tožnik ni vložil zahteve za podaljšanje roka po 54. členu ZKme-1, niti tega v tožbenih ugovorih, da bi bila takšna zahteva vložena ne zatrjuje, zato je moral upravni organ pri presoji pravočasnosti vloženega zahtevka upoštevati rok določen v odločbi.

16. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.