Jedro

Rok za vložitev zahtevka za izplačilo odobrenih sredstev se določi v odločbi o pravici do teh sredstev. Določba Uredbe, da ta rok ne sme biti določen po 30. 6. 2015, ne pomeni, da je zahtevek prepozen, če je vložen do tega datuma. Določbe 54. člena ZKme-1 ne urejajo podaljšanja procesnega roka, temveč spremembo roka, določenega v odločbi o pravici do sredstev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo (v nadaljevanju revident) zoper sklep tožene stranke št. 33123-1068/2012/11 z dne 26. 3. 2013. Z navedenim sklepom je toženka na podlagi petega odstavka 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in 122. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba) kot prepozen zavrgla tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev z dne 13. 8. 2012. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev o zavrženju tožnikovega zahtevka pravilna, saj je treba zahtevek vložiti v roku, določenem v odločbi o pravici do sredstev, tožnik pa tega ni storil. V obravnavanem primeru je v odločbi o pravici do sredstev določeno, da mora upravičenec (tožnik) zahtevek za izplačilo vložiti najkasneje do 31. 12. tekočega leta, v katerem je predvidena vložitev zahtevka, in sicer prvi zahtevek 5. 10. 2012 v znesku 71.660,00, tožnik pa je zahtevek za izplačilo tega zneska vložil 19. 2. 2013. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeno stališče, po katerem je tožnikov zahtevek pravočasen, ker peti odstavek V. poglavja Javnega razpisa, ki je bil izdan na podlagi Uredbe kot skrajni rok za vložitev zahtevka, določa 30. 6. 2015. 3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na pogoje za dovoljenost revizije iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo utemeljuje z navajanjem, da je mlad, prava neuk kmet in da so sredstva, ki so mu bila dodeljena, nujno potrebna za razvoj kmetije, da ni bil poučen, da bi moral zaprositi za podaljšanje roka in da to tudi iz odločbe o pravici do sredstev ni razvidno. Sodišču prve stopnje očita, da ob stališču, da rok za vložitev zahtevka za izplačilo odobrenih sredstev ni materialno prekluzivni, ni pojasnilo tako hudih posledic za tožnika, kot je zavrnitev izplačila 71.660,00 EUR. Ob tem se sklicuje na 30. 6. 2015 kot zadnji rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, ki se lahko določi v odločbi. Nepojasnjena naj bi bila tudi podlaga za odločanje upravnega organa o dinamiki vlaganja zahtevkov, ki jo morajo upravičenci upoštevati. Meni, da tožena stranka nima pooblastil za spreminjanje zakonsko določenih rokov. Glede na to, da je skrajni rok za vlaganje zahtevkov po Uredbi 30. 6. 2015, meni, da je zahtevek, ki ga je vložil 15. 2. 2013, pravočasen. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in spremeni oziroma odpravi odločbi tožene stranke oziroma podrejeno naj zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne. Sklicevanje na tožnikovo neukost naj bi bila nedovoljena tožbena in revizijska novota. Pojasnjuje svoje stališče o pravni naravi spornega roka za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev. Sicer pa meni, da je bil revident ustrezno seznanjen z rokom za vložitev zahtevka za izplačilo in da je bil njegov zahtevek prepozen ne glede na pravno naravo spornega roka.

K I. točki izreka:

5. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. S sklepom, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu, je bil namreč zavržen revidentov zahtevek za plačilo denarnega zneska (iz revidentove zahteve, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, izhaja, da je zahteval 71.600,00 EUR od odobrenih 71.660,00 EUR), ki presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je revident zamudil rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, priznanih z odločbo o pravici do sredstev z dne 13. 8. 2012. Z navedeno odločbo so bila revidentu odobrena nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, s 3. točko izreka te odločbe pa je bilo določeno, da mora zahtevek za izplačilo posredovati najkasneje do 31. 12. tekočega leta, v katerem je predvidena vložitev zahtevka in predvidena dinamika (datum in znesek) vlaganja zahtevka: prvi zahtevek 5. 10. 2012 v znesku 71.660,00 EUR. Ker je revident zahtevek za izplačilo vložil leta 2013, ni dvoma, da ga ni vložil ne 5. 10. 2012 ne kasneje do konca leta 2012, torej v roku, določenem v 3. točki izreka odločbe o pravici do sredstev. Zato so neutemeljene navedbe o nejasnosti in dvoumnosti določb javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev.

9. Rok za vložitev zahtevka za izplačilo odobrenih sredstev je bil torej določen z odločbo o pravici do sredstev. Revizijsko stališče o neupoštevnosti tako določenega roka, ker naj upravni organ ne bi bil pristojen za določanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo, pa je napačno. Revident se sam sklicuje na enajsti odstavek 121. člena Uredbe (ki je bil uveljavljen z 48. členom spremembe, objavljene v Uradnem listu RS, št. 103/2011), ki določa, da je zadnji možni rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, ki se lahko določi v odločbi oziroma sklepu, 30. 6. 2015. Iz te določbe torej jasno izhaja, da se rok za vložitev zahtevka določi v odločbi, da pa ta rok ne sme biti kasnejši od navedenega datuma. Z navedeno določbo Uredbe je skladna tudi določba petega odstavka V. poglavja Javnega razpisa za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa Povečanje gospodarske vrednosti gozdov za leto 2011 (Ukrep št. 122), po kateri je zadnji možni rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, ki se lahko določi v odločbi o pravici do sredstev, 30. 6. 2015. Stališče, po katerem so na podlagi navedenih določb Uredbe in Javnega razpisa vsi zahtevki za izplačilo, vloženi do tega datuma, pravočasni, je torej napačno, kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem se je sklicevalo tudi na razloge, ki sta jih v obrazložitvi svojih odločitev navedla oba upravna organa, za kar ima podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1. Zato je neutemeljen tudi revizijski očitek o pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. V zvezi s pravno podlago za izpodbijano odločitev Vrhovno sodišče pripominja le, da se je že organ prve stopnje skliceval tudi na prvi odstavek 123. člena Uredbe, ki je izrecno določil sankcijo za prepozno vložitev zahtevka za izplačilo sredstev. Gre za določbo, ki je bila uveljavljena z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uradni list RS, št. 87/2012), ki se je v času odločanja o revidentovem zahtevku v skladu s prehodno določbo 55. člena te spremembe uporabljala za dokončanje postopkov, začetih zaradi kršitev obveznosti na podlagi prej veljavnih določb Uredbe.

11. V obravnavani zadevi je bil, kot je bilo že povedano, rok za vložitev zahtevka za izplačilo, določen z odločbo o pravici do sredstev, ki pa ni predmet tega upravnega spora. Morebitno nepravilnost pri določitvi spornega roka bi revident lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi zoper odločbo o pravici do sredstev (o čemer je bil s pravnim poukom tudi poučen), na podlagi 54. člena ZKme-1 pa bi pred potekom tega roka lahko zahteval tudi spremembo obveznosti, določene v tej odločbi (npr. zaradi dobave takšne vrste traktorja, katerega dobava traja več mesecev). Navedena zakonska ureditev "spremembe obveznosti o pravici do sredstev", kot jo ureja 54. člen ZKme-1, pa ne ureja podaljšanja procesnega roka (kot to zmotno navajata sodišče prve stopnje in revident), temveč omogoča spremembo roka, določenega v odločbi, o čemer pa pristojni organ odloči s spremembo odločbe o pravici do sredstev (prvi in drugi odstavek 54. člena ZKme-1). S pravnimi sredstvi zoper odločitev o zavrženju prepoznega zahtevka za izplačilo pa ni mogoče uveljavljati nepravilnosti oziroma neprimernosti tega roka. Zato so pravno neupoštevne revizijske navedbe v tej smeri.

12. Neutemeljeno je tudi stališče, da bi moral biti revident poučen o možnosti vložitve prošnje za "podaljšanje roka". Po četrtem odstavku 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Vendar pa te določbe ni mogoče razumeti tako, da stranki ni treba skrbeti za svoje pravice. Revident ne navaja, da je pri pristojnem organu pred potekom roka vložil kakršnokoli vlogo oziroma navajal okoliščine (npr. kot jih navaja v reviziji: da gre za sredstva za nakup traktorja, katerega izdelava in dobava traja več mesecev), ki bi lahko bile podlaga za spremembo roka za vložitev zahtevka. Zato stališče revidenta, da bi ga morala tožena stranka poučiti o možnosti zahtevati spremembo tega roka, presega napotilo iz četrtega odstavka 7. člena ZUP.

13. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrniti.

K II. točki izreka:

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.