Jedro

Duševne bolečine pravne osebe so pojmovno izključene. Za sklep o obstoju pravno priznane škode pravne osebe po 183. členu OZ. Zato zadošča trditvena podlaga, iz katere je razvidna protipravna izjava ter njen zrcalen negativni učinek na ugled ali dobro ime pravne osebe.

Merilo protipravnosti novinarjevih trditev o neresničnih dejstvih (tj. da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost) pri osebi, katere spoznavne možnosti o teh dejstvih so neposredne, ne pride v poštev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna drugo tožencu in tretji toženki povrniti 558,76 EUR stroškov za odgovor na revizijo, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Drugi toženec je v časniku A., katerega izdajatelj je tretja toženka, na podlagi izjav prvega toženca objavil članek z naslovom „...“. Bistveno sporočilo, ki naj bi poseglo v ugled in dobro ime tožeče stranke, je, da naj bi v času, ko je bil avto prvega toženca na servisu pri tožnici, iz predala na sovoznikovi strani izginila navigacijska naprava. Nižji sodišči sta se ob tem ukvarjali tudi s pisanjem o počasnosti servisa (avto je bil namreč tam približno en mesec).

Tožeča stranka je izpostavila naslednje navedbe v članku: - „...Odprl je sprednji predal na sovoznikovi strani, kjer je imel spravljeno navigacijsko napravo Garmin, in presenečeno ugotovil, da je izginila. Odšel sem nazaj v upanju, da jo je morda kdo med čiščenjem ali opravljanjem popravil vzel ven. A to ni bilo res. Preprosto je bila v obdobju, ko sem imel avto na servisu pri podjetju ..., iz njega ukradena moja navigacijska naprava...“ - „Zavrnili so ga z besedami, da je podpisal prevzemni dokument in s tem zagotovil, da je z avtom vse v redu. Povejte mi, kdo ga pa ne bi podpisal? Če pelješ avto na enega največjih servisov v prestolnici, niti ne pričakuješ, da bi se ti lahko kaj takega zgodilo.“ - “Ker na servisu niso želeli prevzeti odgovornosti za izginotje Garmina, je poklical policiste in prijavil krajo.“ - „Hočem nazaj Garmin ali pa vrednost kupnine.“ - „Če je navigacija izginila iz avta, morajo to povrniti, ali pa se gre po drugi poti.“ - „Po vseh kolobocijah se je D. odločil, da bo o tem spregovoril v javnosti in posvaril tudi preostale voznike, ki se nameravajo odpraviti na ta servis...“

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Glede sporočila o počasnosti servisa je pojasnilo, da je bil ta glede na vse okoliščine v resnici dolgotrajen. Pojasnilo je, da je tožnica kot pravna oseba gospodarskega prava znana širšemu krogu ljudi in je zato relativna javna oseba. Ob tem ji je bila dana možnost, da še pred objavo članka poda svoje stališče in tako na vsebino celotnega sporočila tudi sama vpliva, a tega ni izkoristila. Dalje je presodilo, da je v članku podana sicer ostra kritika, ki pa vendarle ostaja v mejah dopustnega. Po oceni sodišča prve stopnje ne navedbe v samem naslovu, še manj pa v kontekstu celotnega besedila, ne predstavljajo očitka, da je tožeča stranka storila kaznivo dejanje. Odgovor na vprašanje, kaj se je z navigacijsko opremo zgodilo, je prepuščen bralcu. Posebej poudarja, da je na podlagi navedb samega prvega toženca v članku izrecno govor tudi o tem, da tožeča stranka možnost, da bi njeni ljudje zagrešili krajo, odločno zanika. Kot pravno pomembno dejansko okoliščino sodišče prve stopnje izpostavlja dejstvo, da bi tožeča stranka s pregledom posnetkov nadzornih kamer (s katerimi razpolaga) lahko ugotovila, kaj se je zgodilo (oziroma, ali se nič ni zgodilo), a jih ni želela pregledati. Ugotavlja, da je drugi toženec ravnal v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo. S strani prvega toženca je imel informacije, katerih točnost je skušal preveriti tudi z odzivom tožnice, ki pa ga ni bilo. Kljub temu je članek s povzetkom njenega odločnega zanikanja kraje navigacijske naprave ustrezno relativiziral. Povsem na koncu pa sodišče prve stopnje še navede, da tožeča stranka ni konkretizirano navedla, v čem je podana kršitev njenih osebnostnih pravic (ni zatrjevala in dokazovala, da bi ji kdo od strank ali poslovnih partnerjev karkoli očital v zvezi z objavo, ji postavljal neprijetna vprašanja, odpovedal sodelovanje ali kaj podobnega).

3. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo glede glavne stvari zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo. Pritožbeno sodišče začne z obrazložitvijo tam, kjer je sodišče prve stopnje končalo. Strinja se, da je zahtevek neutemeljen že zato, ker naj tožnica ne bi podala ustrezne trditvene podlage glede uveljavljanja škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena. V nadaljevanju je nato pojasnilo še, zakaj se strinja tudi z ostalimi zavrnilnimi razlogi sodišča prve stopnje.

4. S sklepom II DoR 448/2012 z 29. maja 2013 je bila revizija dopuščena „v smeri preizkusa pravilnosti uporabe 183. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v konkretnem primeru.“

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč spremeni in zahtevku ugodi, če to ne, potem naj ju vsaj razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Revidentka se ne strinja s tem, da bi morala pri uveljavljanju škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe še dopolnjevati trditveno podlago. Takšno stališče je po njenem mnenju nesprejemljivo, saj ji sodišče s tem nalaga obveznosti, ki jih sam zakon ne zahteva. Meni, da trditve o tem, da je tožena stranka objavila o njej neresnične trditve, ki posegajo v njeno nepremoženjsko dobrino, zadoščajo.

7. Dalje meni, da si velikega naslova „Počasni servis ukrade navigacijo“ in vseh nadaljnjih obtožb v tej smeri ni mogoče razlagati drugače, kakor da se tožečo stranko obtožuje storitve kaznivega dejanja. Poleg tega opozarja, da nikoli ni bilo dokazano, da je prvi toženec takšno navigacijsko napravo sploh imel v avtu.

8. Nazadnje napada način, na katerega sta nižji sodišči uravnotežili svobodo izražanja na eni ter okrnitev njenega ugleda na drugi strani. Posebej napada argumentacijo, češ da je treba upoštevati, da se konkretni časnik že približuje rumenemu tisku.

9. Sodišče je revizijo vročilo tožencem. Drugi toženec in tretja toženka sta nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

10. Revizija ni utemeljena.

O razlogih nižjih sodišč glede pomanjkljive trditvene podlage.

11. V literaturi(1) ni sporno, da pravna oseba že pojmovno ne more trpeti duševnih bolečin ter da zato po 183. členu OZ(2) zadošča že sam poseg v pravico do ugleda in dobrega imena. Od tu dalje pa del literature(3) določbo 183. člena OZ opravičuje ter ji pripisuje značaj preventivne (in s tem tudi kaznovalne) odškodninske funkcije, del pa določbo problematizira. Juhart tako ugotavlja, da je za oškodovanca dokazovanje premoženjske škode, ki je posledica okrnjenega ugleda in dobrega imena, probatio diabolica ter se „določba 183. člena OZ kaže kot možnost preoblačenja premoženjske škode v drugo obliko.“(4) Svari pred razlago, da je skušal zakonodajalec z določbo 183. člena OZ okrepiti preventivno ali celo kaznovalno funkcijo odškodninskega prava ter svetuje previdnost pri uporabi te določbe, češ da lahko hitro privede v neenako obravnavanje (fizičnih in pravnih oseb). Vuksanović pa svari predvsem pred zastraševalnim učinkom tožb po 183. členu OZ.

12. Več kot očitno je, da bo morala sodna praksa merila za prisojanje višine odškodnine po 183. členu OZ šele izoblikovati. Pri tem bo v skladu z načelom notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda morala izhajati iz sodnega prava, ki se nanaša na presojo odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice (179. člen OZ) ter hkrati presoditi, katere so tiste razlikovalne prvine, ki oba instituta zaradi narave stvari (značaja tako zasebne kot družbene eksistence fizične osebe na eni in pravne osebe na drugi strani) vendarle ločuje ter iz stvarnih razlogov utemeljuje in narekuje tudi (delno) različno obravnavo.

13. A vse to v resnici že presega meje revizijske presoje v obravnavani zadevi, saj revizijskemu sodišču o višini odškodnine zaradi zavrnilne sodbe sodišča druge stopnje, ni treba presojati. Presoditi je bilo treba le to, ali je trditvena podlaga, ki se zamejuje na to, da ponudi domnevno protipravno izjavo ter njen zrcalen negativen učinek na ugled in dobro ime pravne osebe, dovoljšnja, da v primeru utemeljene odškodninske podlage omogoča vsaj delno prisojo odškodnine. Odgovor revizijskega sodišča na to vprašanje je pritrdilen.

14. Če se namreč izkaže, da sporna izjava že po objektivnih merilih protipravno posega v ugled in dobro ime pravne osebe, ji za takšen poseg in tipizirano škodo, ki ga ta predstavlja, pripada vsaj določena pravična denarna odškodnina. Če tožeča stranka ob tem ne navede še dodatno konkretiziranih posledic, ki jih je objava povzročila, to pomeni le to, da ji pač ne bo prisojena višja odškodnina, kot ji pripada že zaradi samega objektivno zaznavnega posega oziroma njegovega zrcalnega učinka v sferi ugleda in dobrega imena pravne osebe. V tem delu ima zato revidentka prav, ko trdi, da iz tega razloga zahtevka ni mogoče kar a priori zavrniti.

O sporočilnem pomenu konkretnega besedila.

15. Revidentka trdi, da iz naslova članka izhaja jasna trditev, ki tožečo stranko obtožuje storitve kaznivega dejanja ter nasprotuje presoji nižjih sodišč, da je treba naslov članka presojati v kontekstu celotnega članka. Po presoji revizijskega sodišča ne drži že osnovna teza revidentke, da naslov članka vsebuje očitek o kaznivem dejanju. Sestavni del očitka o kaznivem dejanju je namreč tudi sporočilo o storilcu kaznivega dejanja. Naslov članka pa o subjektu storitve kaznivega dejanja sploh ne govori. O njem ne govori niti vsebina članka. Res je, da naslov vsebuje glagol ukrasti. Vendar je sporočilni pomen, ki je z vidika subjekta povsem nedoločen, pomensko odprt do te mere, kakor če bi pisalo, da je pač med počasnim servisom navigacijska naprava iz avtomobila izginila. Kako se je to zgodilo, pa je, kot rečeno, pomensko odprto.

16. Odgovor na vprašanje, ali je treba presojati naslov članka samega zase ali v kontekstu celotnega članka, pa je, da je treba vselej presojati to, kakšen je sporočilni pomen nekega besedila ali/in zgolj njegovega dela. Če bi naslov članka predstavljal samostojno sporočilno celoto, torej ločeno od celotnega konteksta besedila, potem ne bi bilo mogoče že a prori izključiti, da sam zase predstavlja nedopustno izvrševanje svobode izražanja. A v obravnavani zadevi, kot je bilo obrazloženo v prejšnji točki, ne gre za tak primer.

17. Revizijsko sodišče se ne strinja s stališčem, da so meje svobode izražanja širše, če gre za t.i. rumeni tisk. A vendar to ne spremeni tega, da predstavlja rumeni tisk eno izmed okoliščin, ki tvorijo kontekst besedila in s tem že sodoločajo sporočilni pomen nekega besedila.

Glede revizijskih navedb, ki se nanašajo na vzročno zvezo in krivdo.

18. Ker je bil zahtevek v obravnavani zadevi zavrnjen zato, ker je bilo presojeno, da vsebina članka ne predstavlja protipravnega izvrševanja svobode izražanja, so revizijske navedbe, ki se nanašajo na vprašanji vzročne zveze in krivde, pravno irelevantne in se revizijsko sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

Glede drugega toženca in tretje toženke.

19. Drugi toženec je novinar, tretja toženka pa izdajatelj časnika. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje (s katerimi je soglašalo pred tem že tudi pritožbeno sodišče), da glede na: - okoliščine primera (se pravi: da je imel drugi toženec utemeljeno podlago verjeti v resničnost dejstva, da je med en mesec trajajočim servisom navigacijska naprava iz avtomobila izginila); - vsebino članka (ki vendarle dopušča odprte možnosti, kako naj bi do tega prišlo) ter ne glede na sicer senzacionalističen slog (ki pa ga praksa ESČP(5) že vse od obiter dictum razlogov v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu(6) dopušča in varuje kot sestavni del svobode izražanja) ter glede na ravnanje drugega toženca, ko je skušal pridobiti tudi mnenje tožeče stranke, a se ta ni odzvala, - njeno ravnanje ne presega mej dopustnega izvrševanja svobode izražanja, se pravi, da ne gre za izjemo iz drugega odstavka 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki bi utemeljeval poseg v to pravico.

Glede prvega toženca.

20. Glede prvega toženca pa argument, da je imel utemeljeno podlago verjeti v resničnost zatrjevanih dejstev, ne vzdrži na enak način, kot velja za novinarja. Njegove spoznavne možnosti glede dejstva, da je navigacijska naprava iz njegovega avta izginila v času, ko je bil njegov avto na servisu, namreč niso posredne (kot pri novinarju), marveč neposredne. To pa (ob predpostavki objektivne škodljivosti spornih izjav za ugled in ime tožeče stranke) pomeni, da je treba vrednotenje med svobodo izražanja na eni ter ugledom pravne osebe na drugi strani utemeljiti z drugačnimi merili.

21. Ta merila so razvidna iz 17. točke sodbe sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema na koncu 8. točke svoje obrazložitve. Tam je zapisano, da je tožnica tista, ki bi s pregledom posnetkov varnostnih kamer lahko zanesljivo ugotovila, kaj se je zgodilo oziroma se ni zgodilo ter da je tožnica tista, ki je imela en mesec toženčev avto v oblasti in pod nadzorom ter bi morala zato aktivno sodelovati v ugotavljanju, kaj se je pravzaprav zgodilo. Pravna presoja teh razlogov vodi k zaključku, da nižji sodišči nista imeli nobenega razloga za ugotovitev, da je prvi toženec podal neresnično trditev, da mu je v času servisa iz avtomobila izginila navigacijska naprava. Revidentka ne trdi, da bi bili ti zaključki obremenjeni s kakšno procesno kršitvijo, revizijsko sodišče pa na obstoj procesnih kršitev ni pristojno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Poleg tega revizija v obravnavani zadevi tudi ni bila dopuščena glede procesnih vprašanj (drugi odstavek 371. člena ZPP).

22. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljan revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka.

23. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica drugemu tožencu in tretji toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 558,76 EUR (ti so utemeljeni s tar. št. 3300, 6002 ter 6008 ZOdvT(7).

Op. št. (1): N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, 2003, 1. knjiga, str. 1058; M. Juhart, Nepremoženjska škoda pravne osebe v: Izbrane teme civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri PF v Ljubljani, 2006, str. 15; I. Vuksanović, Je res potrebna okrepljena obramba ugleda pravnih oseb, PP 15/2014. Op. št. (2): Obligacijski zakonik (OZ).

Op. št. (3): N. Plavšak, nav. delo.

Op. št. (4): M. Juhart, nav. delo, str 17. Op. št. (5): Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

Op. št. (6): Sodba ESČP v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu z dne 7. december 1976 (5493/72).

Op. št. (7): Zakon o odvetniški tarifi.