Jedro

Drži sicer, da naslov članka vsebuje ostro kritiko, saj namiguje, da je prav tožnica tista, ki je ukradla navigacijsko napravo, vendar pa se mora naslov članka v konkretnem primeru presojati ob upoštevanju besedila podnaslova in celotnega teksta tega članka. Že podnaslov članka tako izloča možnost razlage, da je prav tožnica storila kaznivo dejanje tatvine, članek kot celota (zlasti s predstavitvijo stališča tožnice) pa pušča povprečnemu bralcu prostor za kritično oceno o tem, kaj se je z navigacijsko napravo dejansko dogajalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se se priznani znesek pravdnih stroškov v višini 725,35 EUR zniža na 681,00 EUR, znesek 917,52 EUR pa na 838,68 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe v celoti zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov, in sicer prvo toženi stranki v znesku 752,35 EUR, drugo in tretje toženi stranki pa nerazdelno 917,52 EUR.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica. Vztraja pri navedbah, da sporni članek vsebuje neresnične in žaljive trditve o tem, da je tožnica storila kaznivo dejanje tatvine, čeprav ji slednje nikoli ni bilo dokazano s pravnomočno sodbo sodišča. Izpostavlja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 399. člena ZPP), saj je štelo, da je tožnica s svojo pasivnostjo prispeval k nastanku škode. Razlogi sodbe so tako v nasprotju z njenim izrekom, saj sodišče nastanka škode sploh ni ugotovilo, zato tudi soprispevka oškodovanca ni moglo biti. Nadalje opozarja, da pisanje v članku presega meje dopustnega karikiranja, pretiravanja in provociranja (Odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4184/2009), poudarjen naslov pa je nedvoumen, saj tožnico obtožuje storitve kaznivega dejanja. Dodaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter prišlo samo s sabo v nasprotje (14. točka drugega odstavka 399. člena ZPP), saj je v 12. točki sodbe zapisalo, da je med strankama nesporno, da je prvo toženka ob prevzemu vozila ugotovila, da je iz avtomobila izginila navigacijska naprava, v isti točki pa je nato navedlo, da strankam ni jasno, kaj se je z navigacijsko napravo sploh dogajalo in če je slednja sploh bila v avtomobilu. Meni, da je napačen tudi zaključek sodišča, da tožnici v članku ni bilo očitano kaznivo dejanje tatvine ter da članek ni napisan objektivno žaljivo. Opozarja, da za takšno objavo tudi ni bilo javnega interesa, saj so trditve v članku neresnične. Dodaja, da drugo toženca ne more ekskulpirati dejstvo, da je bil naslov članka sestavljen v uredništvu tretje toženke, saj kot avtor odgovarja za celoten članek. Graja zaključek sodišča v 22. točki sodbe ter meni, da naslov članka ne dopušča dvoumne razlage, temveč tožnico neposredno obtožuje storitve kaznivega dejanja. Četudi je bil sporni članek objavljen v mediju, ki se spogleduje z rumenim tiskom, neresnične in žaljive trditve niso dopustne, čemur je pritrdila tudi sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 757/94). Dodaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj zakon od tožnice ne zahteva natančne opredelitve nastale škode. Nastalo škodo po njenem mnenju tako prestavlja že sam poseg v osebnostno pravico. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je bila glede višine uporabljena napačna nagrada, prisojeni stroški za drugo in tretje toženo stranko pa so bili neutemeljeno povišani za nagrado za zastopanje dveh strank.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Drugi in tretji toženec sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila sta tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za uveljavljani tožbeni zahtevek predstavlja določba 183. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki daje pravni osebi pravico do denarne odškodnine, če je okrnjen njen ugled ali dobro ime. Za obstoj odškodninske odgovornosti po navedenem členu morajo biti izpolnjene vse z zakonom predpisane predpostavke za krivdno odgovornost iz prvega odstavka 131. člena OZ, razen tega pa še okoliščine, ki opravičujejo prisojo odškodnine. Tudi pri tej odškodninski odgovornosti mora oškodovanec dokazati škodo, protipravnost ravnanja odgovorne osebe in vzročno zvezo, povzročitelj pa se odgovornosti razbremeni, če dokaže, da za nastalo škodo ni kriv, to pomeni, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se od njega zahteva.

6. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje argumentaciji prvostopenjskega sodišča (točka 25 sodbe), da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage glede uveljavljanja škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena. Držijo sicer pritožbene navedbe, da tožeči stranki kot pravni osebi duševne bolečine že pojmovno ne morejo nastopiti kot posledica kršitve osebnostnih pravic, zato je že sama njihova kršitev (okrnitev ugleda in dobrega imena) pravno priznana nepremoženjska škoda, kar pa ne pomeni, da tožnica ni dolžna podati ustrezne trditvene podlage o nastali škodi (na primer ogorčenje in nezaupanje strank, poizvedovanje poslovnih partnerjev, neprijetna vprašanja novinarjev, itd.) in okoliščinah, na osnovi katerih bi sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino. Zgolj tožbeno sklicevanje na višino nastale škode tako ne zadošča (1). Tožbeni zahtevek bi bilo tako potrebno zavrniti že na tej podlagi, v odgovor pritožbenim očitkom pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so utemeljeni in pravilni tudi ostali zaključki izpodbijane sodbe, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Zatrjevani očitki pritožbe o nasprotju med razlogi in izrekom sodbe so neutemeljeni. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje v 12. točki zapisalo, da med strankama izginotje navigacijske naprave ni sporno (čeprav je kasneje na več mestih navedlo, da je spor med strankama o tem podan), vendar pa je navedeno potrebno razumeti v kontekstu povzemanja vsebine spornega članka. Sodišče je namreč zapisalo, da „iz vsebine spornega članka izhaja tudi, da je iz predala na sovoznikovi strani izginila navigacijska naprava“, takšne navedbe v članku (in ne dejansko izginotje) pa so med strankama nesporne. Sodišče prve stopnje je nadalje prispevek oškodovanca za nastalo škodo (ne odgovarjanje na vprašanja novinarja, ki je pripravljal sporni članek) ocenjevalo v okviru presojanja skrbnosti ravnanja drugotoženca in ne v okviru ugotavljanja soprispevka k (ne)ugotovljeni škodi kot zmotno meni pritožba. Očitana postopkovna kršitev (14. točka 339. člena ZPP) tako ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju protipravnosti ravnanj prvo in drugotoženke tehtalo pomen nasprotujočih si interesov, in sicer pravico do svobode izražanja na eni strani in osebnostno pravico do ugleda in dobrega imena na drugi strani. Ugled in dobro ime tožnice (pravne osebe) naj bi bil okrnjeno z objavo spornega članka, v katerem se ji očita počasno delo, bralce pa opozarja tudi na izginotje navigacijske naprave, ki naj bi se nahajala v avtomobilu prvotoženca. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru potrebno dati prednost pravici do svobodnega izražanja. Tako prvo kot drugo toženka sta pri pripravi spornega članka namreč ravnali z zadostno mero skrbnosti, saj sta v članku predstavili tudi stališče tožnice, drugotoženec pa je poskušal (kar je med strankama nesporno) pridobiti še morebitne dodatne izjave tožnice, vendar se le-ta na njegove telefonske klice oziroma poslano elektronsko pošto ni odzvala. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je objavo izjav prvotoženca upravičeval javni interes po objavi informacij o slabi izkušnji potrošnika z določenim subjektom, ki na trgu prodaja svoje blago oziroma storitve. V pritožbi ugotovljena resničnost dejstva o počasnosti storitev tožnice niti ni izpodbijana. Pritožbeni očitki se tako omejujejo na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporni članek ne vsebuje resničnih očitkov glede kraje navigacijske naprave. V tem delu pritožbeno sodišče poudarja, da novinarju ni potrebno dokazovati resničnosti dejstev, ki jih je uporabil v članku, temveč zadošča, da njegove izjave temeljijo na zanesljivih informacijah in virih, kar pomeni, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost navedb (2). Po presoji sodišča druge stopnje je tako v konkretnem primeru ključno, da je drugotoženec izkazal, da je pri poročanju ravnal z dolžno skrbnostjo – trditve prvotoženca je skušal preveriti tudi pri tožnici, ki pa se na njegove pozive ni odzvala. Članek kljub temu vsebuje tudi stališče tožnice, in sicer zanikanje kraje navigacijske naprave, zato ne prvo ne drugotožencu ni mogoče očitati, da sta pri sestavi spornega članka delovala z namenom očrnitve, škodovanja ali maščevanja tožnici (3). Ob tem se pritožbeno sodišče strinja s pripombo prvostopenjskega sodišča, da bi edino tožnica lahko zanesljivo ugotovila, kaj se je z navigacijsko napravo sploh zgodilo, če bi pregledala posnetke varnostnih kamer (primerjaj 17. točko sodbe), česar pa nesporno ni storila.

9. Pravilna je nadalje tudi zavrnitev zahtevka zoper tretjetoženca. Ta bi bil namreč v skladu s 147. členom OZ lahko odgovoren za delavca (drugotoženca) le, če bi bilo njegovo ravnanje protipravno. Njegova odškodninska odgovornost bi sicer lahko bila podana tudi na podlagi 9. in 18. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju: Zmed), vendar se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tudi tretjetoženec pri objavi besedila ravnal z dolžno skrbnostjo. Drži sicer stališče pritožbe, da naslov članka vsebuje ostro kritiko, saj namiguje, da je prav tožnica tista, ki je ukradla navigacijsko napravo, vendar pa se (kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje) mora naslov članka v konkretnem primeru presojati ob upoštevanju besedila podnaslova in celotnega teksta tega članka (4). Že podnaslov članka („Na koncu je zgroženo ugotovil, da mu je iz predala nekdo ukradel navigacijsko napravo“) tako izloča možnost razlage, da je prav tožnica storila kaznivo dejanje tatvine, članek kot celota (zlasti s predstavitvijo stališča tožnice) pa pušča povprečnemu bralcu prostor za kritično oceno o tem, kaj se je z navigacijsko napravo dejansko dogajalo. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je bila vsebina spornega članka objavljena v časopisu, ki se približuje rumenemu tisku, za katerega je značilen nekoliko drugačen slog, nagnjen k pretiravanju, kot tak pa mora bi ti razumljen tudi s strani povprečnega bralca (5).

10. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravdnih stroškov. V skladu z 12. členom Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s spre. - v nadaljevanju: ZOdvT) so v prilogi, ki je sestavni del zakona, navedene višine nagrad s količnikom 1,0 glede na vrednost predmeta. V konkretnem primeru je bila vrednost spornega predmeta določena na 6.000,00 EUR, zato bi nagrada s količnikom 1,0 morala znašati 219 EUR. Za prvotoženo stranko bi tako nagrada za postopek po tar. št. 3100 morala namesto prisojenih 315,90 EUR znašati 284,70 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) pa namesto 291,06 EUR zgolj 262,80 EUR. Prvostopenjsko sodišče je napačno odmerilo pravdne stroške tudi za drugo in tretje toženo stranko, saj je nagrada za zastopanje dveh pravdnih strank v višini 65,70 EUR že vsebovana v nagradah za postopek in narok (tar. št. 1200), zato pravdni stranki do nje nista upravičeni. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako (6. alineja 358. člena ZPP), da je odmerjeni znesek stroškov, prisojenih prvotoženi stranki, znižalo iz 752,35 EUR na 681,00 EUR (567,5 EUR povečano za 20 % DDV), drugo in tretje toženi stranki pa iz 917,52 EUR (698,9 povečano za 20 % DDV) na 838,68 EUR. V preostalem delu je bilo potrebno pritožbo toženke ter v celoti pritožbo tožnika zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

(11) Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela (uspela je le glede stroškovne odločitve, ki je stranska terjatev), drugo in tretje tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer nista prispevali k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krijeta drugo in tretje toženi stranki sami.

(1)Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1138/2010 z dne 13. 1. 2011. (2)Primerjaj Sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4845/2010 z dne 2. 2. 2011. (3)Tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4184/2009 z dne 10. 12. 2009, na katerega se v pritožbi sklicuje tožnica, poudarja, da čisto vsak poseg v osebnostni položaj še ne pomeni nujno posega v pravno sfero posameznika. Pravno relevanten tako postane poseg v sfero posameznika šele tedaj, ko je dovolj intenziven (na primer hudo žaljiv), kar pa v konkretnem primeru (kot že navedeno) ni bil. (4)Tako tudi Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3575/2011 z dne 6. 7. 2012. (5)V pritožbi izpostavljena sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 757/1994 z dne 29. 8. 1996 se nanašata na drugačno dejansko stanje (žaljive in neresnične trditve o tožniku skupaj s fotografijo moškega akta) in ju kot taki ni mogoče upoštevati v konkretnem primeru.