Jedro

Za pooblaščence pravne osebe velja, da mora biti iz njihovega podpisa razvidno, da podpisujejo menico kot pooblaščenci, sicer je po načelu menične strogosti šteti, da je menično obveznost akceptiral v svojem imenu kot fizična oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 17.10.1996, opr. št. I 1090/96 v veljavi v 1. in 3. točki izreka in je zato toženka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.238.952,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1996 dalje do plačila in 32.889,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa za izvršbo, tj. od 17.10.1996 do plačila. Sodišče je naložilo toženki povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 93.080,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi je toženka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da je toženka podpisala menico kot samostojna oseba, kar je sodišče zaključilo na podlagi okoliščine, da jo je toženka podpisala počez. Navaja, da je toženka podpisala kvečjemu menični blanket oziroma bianco menico, ki postane menica šele, ko ima vse z zakonom predpisane sestavine. Po mnenju pritožnice pa to ni toliko pomembno, saj podpis počez ne more vedno pomeniti, da gre za akcept menice. Med drugim omenja, da je akcept menice možen tudi na hrbtni strani menice, pri čemer pa mora biti zaveza akceptanta nesporna zaradi možnosti zamenjave z indosatarjem. V Sloveniji je res običaj, da se akceptant podpiše na levi strani blanketa počez, pri tem pa vedenja o tem ne gre pripisati toženki zgolj zato, ker je bila pri izdajatelju računovodja. Sodišče toženke ni zaslišalo in ni izvedlo ostalih dokaznih predlogov o okoliščinah najema kredita in podpisa menične izjave. Sodišče bi moralo upoštevati menično izjavo, iz katere izhaja, da je menica plačljiva pri APP Republike Slovenije, ki vodi račun le za pravne osebe in da sta obe bianco menici bili podpisani s strani pooblaščenih oseb za podpisovanje izdajatelja. Iz tega naj bi bilo razvidno, da je tožeča stranka napačno izpolnila menico z navedbo, da je trasat tožena stranka. Pritožnica se strinja s sodiščem prve stopnje, da velja načelo menične strogosti, vendar pa meni, da bi moralo sodišče njen ugovor napačne izpolnitve menice obravnavati, saj je tak ugovor mogoč, če menica ni indosirana. Nadalje navaja, da sodba nima razlogov v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je toženka vedela, v kakšnem svojstvu podpisuje menico. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na toženkino sprejetje menične obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, potem ko je upoštevaje načelo menične strogosti ocenilo, da je toženka s samostojnim podpisom počez (prek lica menice) sprejela (akceptirala) menično obveznost kot fizična oseba. Poleg tega, da je menična obveznost abstraktna in temelji na enostranski izjavi podpisnika (trasirane) menice, ki kot trasat ne more uveljavljati ugovorov iz prvotnega razmerja med izdajateljem menice (trasantom) in meničnim upnikom (remitentom), velja tudi načelo določene menične obveznosti. To pomeni, da ni mogoče dokazovati nekaj, česar ni zapisano na menici, obenem pa šteje kot dokaz o sprejeti menični obveznosti podpis, ki polnopravno zavezuje meničnega zavezanca. Pri bianco menici v skladu z 2.členom Zakona o menici - ZM (Ur.l.FLRJ, št. 33/1947, spremembe SFRJ št. 16/65, št.54/70, št.57/89, št. RS/I 17/91, RS 13/94 in RS 82/94) namenoma ostane neizpolnjena vsaj ena od bistvenih meničnih sestavnih delov, potem ko menični blanket običajno podpišeta izdajatelj in akceptant in le-tega s pooblastilom (menična izjava) izročita upniku, da ga izpolni osebno ali kdo drug ter uporabi v svojo korist. V obravnavanem primeru je menični blanket podpisal izdajatelj (trasant), kar je razvidno iz meničnega blanketa, desno spodaj v rubriki izdajatelja, kjer je podpisana zakonita zastopnica A. d.o.o., poleg žiga pravne osebe. Tožena stranka je podpisala menični blanket na levi strani počez, kar je običajen način akceptiranja menice v Sloveniji, zaradi česar ne more biti nobenega razloga za dvom o tem, da je podala akcept kot fizična oseba in ne kot pooblaščenka trasanta. Neutemeljene so navedbe pritožnice, da je toženka podpisala le neizpolnjeni menični blanket. Takšen akcept predstavlja menično izjavo in vzpostavlja menično obveznost akceptanta, čeprav še ne obstaja polnopravna menica. Po določbi prvega odstavka 27.člena ZM se trasat z akceptom zaveže plačati menico ob dospelosti. Tožeča stranka (remitent) je bila dolžna ob dospelosti plačila, kar je razvidno iz menice - dne 26.8.1996, ki jo je tožeča stranka upravičeno izpolnila po trasantovem pooblastilu, najprej pozvati k plačilu toženko kot akceptanta, saj je drugi menični podpisnik (trasant) v tem primeru le regresni menični zavezanec. Če bi držale navedbe pritožnice, da je s podpisom akceptirala menico kot pooblaščenka izdajatelja, bi moralo biti to nedvomno razvidno iz njenega podpisa. Pravno osebo podpisujejo le njihovi zakoniti zastopniki, ki pa v tem primeru ni tožena stranka (menična izjava A 3). Poleg tega pravna oseba akceptira menico tako, da ob že navedenem ustreznem mestu pritisne nanjo svoj pečat. Za pooblaščence pa velja, da mora biti iz njihovega podpisa razvidno, da podpisujejo menico kot pooblaščenci, sicer velja po načelu menične strogosti domneva, da so menično obveznost akceptirali v svojem imenu kot fizične osebe. Iz tega razloga sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka kršila menično izjavo, ko naj bi po mnenju pritožnice napačno izpolnila trasatove podatke. Pritrditi velja stališču prve stopnje, da gre glede na abstraktnost pravnega posla za nedopusten ugovor iz temeljnega razmerja, ki bi ga imela tožena stranka na razpolago le zoper nepoštenega imetnika menice oziroma imetnika, ki bi glede na predhodno opravljena menična opravila (podpis izdajatelja, podpis akceptanta) ravnal z veliko malomarnostjo. Po povedanem sodišče druge stopnje ocenjuje, da toženi stranki v tej pravdi ni uspelo ovreči domneve, da je s samostojnim podpisom zavezala sebe kot fizično osebo in v svojem imenu odgovarja za takšen akcept menične obveznosti. Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350.člena ZPP), je sodišče druge stopnje po določbi 353.člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.