Jedro

V sodni praksi je sprejeto povsem jasno stališče, da kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločbi tožene stranke št. 518430 z dne 9. 3. 2009 in št. 1 4 0518430 z dne 4. 11. 2008 odpravilo glede zneska pokojnine 454,08 EUR in ugotovilo, da starostna pokojnina tožnice znaša 553,87 EUR na mesec. Prav tako je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe obračuna in izplača razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine po odločbi z dne 4. 11. 2008 in s to sodbo prisojenimi zneski starostne pokojnine, upoštevaje vse uskladitve, ter v 60 dneh izplača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in s sodbo priznanimi zneski starostne pokojnine od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila. Toženo stranko je zavezalo tudi k plačilu stroškov postopka. Ugotovilo je, da tožena stranka pri odmeri starostne pokojnine ni upoštevala plač tožnice v letih od 1973 do 1975, tri mesece v letu 1976, v letu 1977, v letih od 1979 do 1983 ter v letu 1988. Upoštevaje mnenje izvedenke ekonomske stroke, ki je izračunala višino pokojninske osnove za tožnico na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožnica in primerljive plače tožničine sodelavke, je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni pravilno določila tožničine pokojninske osnove ter je posledično nepravilno odmerila starostno pokojnino.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da je višino plače mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi. Izvedenka je z veliko verjetnostjo in na edini primeren način ugotovila, koliko bi znašala tožničina plača v spornem obdobju.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotuje izračunu pokojninske osnove za leto 1988, 1989 in 1991, ki ga je izračunala sodna izvedenka na podlagi primerljive plače sodelavke tožnice, saj to ni v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) in Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, 81/2000 in naslednji). Navaja, da so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljive osebne pravice. Za izračun pokojninske osnove se lahko upoštevajo le plače oziroma osebni dohodki, ki jih je tožnica dejansko dobila. Za leto 1988 so znani podati o tožničinih dejansko prejetih plačah le za 5 mesecev, za leto 1989 pa so bili podatki pomanjkljivi oziroma niso bili več dosegljivi. Zato tožničine pokojninske osnove ni dopustno izračunati s pomočjo sodne izvedenke, saj je takšen izračun le približen in matematičen. Ne gre za plače, ki jih je tožnica dejansko prejela, niti te plače niso primerljive s plačo sodelavke. Na takšen način izračunana pokojninska osnova ni ugotovljena z gotovostjo, saj temelji zgolj na hipotetičnih predpostavkah, glede na to, da niso znani vsi podatki za izračun, poleg tega pa so se ti podatki skozi leta lahko spreminjali. Ob upoštevanju razlage sodišča so določbe ZPIZ-1 in ZMEPIZ glede oblikovanja pokojninske osnove povsem nepotrebne, saj bi se lahko oblikovala pokojninska osnova na podlagi fiktivnih zneskov. Poleg tega tožnica ni predložila verodostojnih podatkov, na podlagi katerih se oblikuje pokojninska osnova in iz katerih bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti zneske plač, torej plačilnih list. Za takšen izračun pokojninske osnove ni pravne podlage, saj le-ta ne temelji na prejetih plačah tožnice, niti ne na plačah, ki bi bile z dovolj veliko stopnjo gotovosti dokazane. Posledično tožena stranka tudi ni dolžna povrniti tožnici stroškov postopka.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Revizija izpodbija med drugim odločitev o stroških postopka tožnice, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Po prvem odstavku 384. člena ZPP je mogoče vložiti revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP, v povezavi s 374. členom ZPP in 384. členom ZPP v tem obsegu zavrglo.

7. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Na podlagi 39. člen ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo ali nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki. Pokojninska doba, plača, poplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, pa se v skladu s prvim odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V drugem odstavku citirane določbe je določeno, da podatke iz prvega odstavka zagotavljajo v skladu z zakonom delodajalci, samozaposleni, kmetje, vrhunski športniki in šahisti ter osebe, ki so prostovoljno vključene v zavarovanje, zavod za zaposlovanje, ministrstvo pristojno za pravosodje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Davčna uprava Republike Slovenije. Podatki o plačah se po 8. členu ZMEPIZ sicer morajo vpisati v matično evidenco in se glede na prvi odstavek 5. člena uporabijo pri odmeri posamezne dajatve. S 57. členom ZMEPIZ pa je postopanje določeno tako, da v primerih, da delodajalec ni posredoval podatkov v predpisanih rokih, se le-ti zberejo ob nastanku zavarovalnega primera oziroma če delodajalec podatkov ne posreduje več, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki.

10. V sodni praksi je sprejeto povsem jasno stališče, da kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo (1). Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi (2). Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.

11. Izračun s pomočjo izvedenca finančne stroke ob upoštevanju plač primerljivih sodelavcev je smiseln ravno v takih primerih, kot je obravnavani, ko podatkov ni in jih tudi ni mogoče priskrbeti. Pokojninska osnova seveda ni ugotovljena z gotovostjo, ampak z visoko stopnjo verjetnosti, vendar pokojninske osnove za tožnico drugače niti ni bilo mogoče izračunati. V obravnavanem primeru je izvedenka glede na okoliščine konkretnega primera na sprejemljiv in strokovno utemeljen način izračunala plače tožnice.

12. Plače tožnice, ki jih je izračunala izvedenka ob upoštevanju plač sodelavke, seveda niso dejanske plače, temveč le plače, ugotovljene na podlagi znanih in primerjanih podatkov v spornem obdobju, kar z dovolj visoko stopnjo gotovosti omogoča ugotovitev višine prejemkov tožnice v tem času. Zato zatrjevanja tožene stranke, da ne gre za plače, ki jih je tožnica dejansko prejela, in posledično ni mogoče natančno izračunati pokojninske osnove, niso utemeljena. Podatki za leto 1989 so res pomanjkljivi, vendar je izvedenka na podlagi razpoložljivih podatkov za tožnico in sodelavko podala izračun, ki z dovolj visoko stopnjo verjetnosti prikazuje gibanje višine plač tožnice v spornem obdobju. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da za leto 1988 pokojninske osnove ni mogoče izračunati, ker so znani podatki o tožničinih dejansko prejetih plačah le za pet mesecev, podatki o plačah pa morajo biti v spornem koledarskem letu znani za najmanj šest mesecev. Po zaključku sodišča prve stopnje je izvedenka za navedeno leto prepričljivo izračunala tožničino plačo za manjkajoče mesece na podlagi primerjanih podatkov.

13. Tožena stranka nadalje meni, da se kot edini verodostojni dokaz lahko upoštevajo le plačilne liste, ker naj bi bilo takšno stališče zavzeto v zadevi VIII Ips 390/2008 z dne 27. 9. 2010, vendar to ne drži. V citirani zadevi je sodišče zavzelo stališče, da manjkajoče podatke lahko priskrbi tudi zavarovanec sam in se ti upoštevajo pri izračunu, nikjer pa ni govora, da se kot edini verodostojni dokaz lahko upoštevajo le plačilne liste.

14. Tožena stranka tudi nima prav, ko trdi, da so ob takšni razlagi določbe ZPIZ-1 in ZMEPIZ glede oblikovanja pokojninske osnove povsem nepotrebne, saj bi se lahko za vse zavarovance oblikovala pokojninska osnova na podlagi fiktivnih zneskov in izračunov. Takšen izračun omogoča, da zavarovanci niso prikrajšani pri svojih pokojninskih prejemkih zaradi opustitve posredovanja podatkov o plačah s strani delodajalcev ali neustreznega vodenja matične evidence (3). Takšen izračun tudi ni v neskladju s pravico do starostne pokojnine kot neodtujljivo osebno pravico (4).

15. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj zadevo VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008 Op. št. (2): Primerjaj zadevo VIII Ips 18/2010 z dne 19. 4. 2010 Op. št. (3): Primerjaj zadevo VIII Ips 224/2011 z dne 15. 10. 2012 Op. št. (4): Primerjaj zadevo VIII Ips 224/2011 z dne 15. 10. 2012