Jedro

Podatki o plačah, kot jih je na podlagi ovojnic, v katerih je bila delavcem izračunana plača v gotovini, in štirih obračunov za celo leto, izračunala izvedenka, z veliko gotovostjo izkazujejo podatke o tožničini dejansko prejeti plači, zato se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 9. 3. 2009, odločbo toženca št. ... z dne 4. 11. 2008 pa je odpravilo glede zneska pokojnine 454,08 EUR in ugotovilo, da znaša starostna pokojnina 553,87 EUR na mesec. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 30-ih dni od pravnomočnosti te sodbe obračunati in izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine po odločbi z dne 4. 11. 2008 in s to sodbo pripadajoče zneske starostne pokojnine, upoštevaje vse uskladitve ter izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in s to sodbo priznanimi zneski starostne pokojnine od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, v 60-ih dneh po plačilu razlike iz drugega odstavka izreka te sodbe. Naložilo pa je tožencu plačilo tudi stroškov postopka v višini 447,00 EUR v roku osmih dni.

Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnica in toženec, tožnica zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, toženec pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnica navaja, da je bilo v postopku ves čas sporno, ali sta toženec in nato izvedenka, upoštevala točne podatke, ki se sicer nahajajo v obsežnem sodnem in upravnem spisu in v listinah, ki jih je v postopku predložila tožnica. Tožnica je še na zadnji obravnavi opozorila, da pri podatku o plači za leto 1981 ni upoštevan znesek plače 6.560,83 DIN, kar nazorno izhaja iz predloženih plačilnih list za leto 1981 in seštevka izplačila neto plače za to leto. S pravilnim seštevkom neto plače za leto 1981 se spremeni tudi osnova za leto 1981, ki bi morala biti upoštevana pri izračunu višine pokojnine tožnice. Upoštevana je bila osnova 574,20 namesto 604,16. Sodišče tega ni upoštevalo niti v sodbi ni obrazložilo, zakaj ne. Tožnica se ne strinja niti z odločitvijo sodišča, ki povzema stališče izvedenke, da primerjava njene plače s sodelavcem A.A. ni možna, ker da je sodelavec končal ekonomsko fakulteto, tožnica pa ima le V. stopnjo izobrazbe. Ta utemeljitev za presojo rasti plač ni pomembna, saj je izključno pomemben le odstotek rasti plač med tožnico in A.A. od leta 1972 do 1978, ker sta bila do leta 1982 pri delodajalcu edina zaposlena delavca. Tožnica zaradi manjkajočih podatkov iz matične evidence ne more biti oškodovana samo zato, ker sta bila v spornem času zaposlena le dva delavca in se torej razen z A.A., z drugimi ne more primerjati. Vztraja, da bi se za manjkajoča leta od 1973 do 1977 morala upoštevati letna plača 55,56 % letne plače A.A.. Tožnica se tudi ne strinja z izračunom izvedenke, da bi letna plača znašala v letu 1983 le 164.621,25 DIN. Po takem izračunu naj bi tožnici plača padla za 27,46 % v primerjavi z letom 1982 in v primerjavi z letom 1984. Dodaten argument je tudi rast plač primerjalnih delavcev A.A. in A.B. v letu 1983. A.A. je v tem letu plača porasla za 39,49 %, A.B. pa za 43,37 %. Zato bi se morala za leto 1983 upoštevati nižja rast primerljivega delavca A.A. oziroma 39,49 %, kar je tožnica navedla že v zadnji pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2012. Pomeni, da bi morala osnova za leto 1983 tožnice izhajati iz letne plače 316.577,71 DIN in ne 164.621,25 DIN, kot je upoštevala izvedenka. Sodba sodišča prve stopnje v navedenih konkretnih pripombah tožnice, ki se nanašajo na osnovo za odmero pokojnine za leto 1972 do 1977 in 1981 ter 1983 nima nikakršnih razlogov, razen prepis posplošenih pojasnil izvedenke. Ker omenjena leta odločilno vplivajo na višino pokojnine tožnice, je podan tudi pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Priglaša stroške pritožbe.

V pritožbi toženec navaja, da soglaša s tem, da so se pri izračunu pokojninske osnove upoštevali manjkajoči podatki o plačah tožnice za leti 1980 in 1981 ter 1978 in 1979. Nasprotuje pa izračunu pokojninske osnove v tistem delu, ko je sodišče s pomočjo sodne izvedenke manjkajoče podatke o plačah tožnice za leto 1988, 1989 in za leto 1991 izračunalo na podlagi primerljive plače za sodelavko A.C.. Sklicuje se na prvi odstavek 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), prvi odstavek 39. člena in prvi odstavek 203. člena ZPIZ-1 ter določbe Zakona o matični evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Poudarja, da je iz navedenih določb razvidno, da se za izračun pokojninske osnove, lahko upoštevajo le plače oziroma osebnih dohodki, ki jih je tožnica dejansko dobila, podatki o plačah pa morajo biti v tistem koledarskem letu znani za najmanj šest mesecev. Pri izračunu tožničine pokojninske osnove plač za leto 1988 tako ni bilo mogoče upoštevati, saj so v tem letu znani podatki o tožničinih dejansko prejetih plačah le za pet mesecev. Prav tako ni bilo mogoče upoštevati podatkov o plačah za leto 1989, ker tožena stranka z njimi ni razpolagala, tekom sodnega postopka pa je tožnica predložila obračunske liste, ki so bili pomanjkljivi. Zato tožničine pokojninske osnove ni dopustno izračunati na način, kot ga je uporabilo sodišče s pomočjo sodne izvedenke. Slednja je namreč plačo tožnice v letu 1988, 1989 ter 1991 izračunala na podlagi znanih plač druge osebe, konkretno plač, ki jih je prejela tožničina sodelavka. Pa tudi sicer je iz izvedenskega mnenja izvedenke z dne 25. 7. 2011 razvidno, da je takšen način izračunavanja tožničinih plač le približen in matematičen in ne gre za plače, ki jih je tožnica dejansko prejela. Obenem meni, da je razen tega sklicevanje sodišča na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008 v konkretnem primeru neutemeljeno, saj gre za povsem drugačno odločitev kot v tožničinem primeru. Tožnica verodostojnih podatkov, na podlagi katerih se oblikuje pokojninska osnova in iz katerih bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti zneske plač, ni predložila. Ker takšen izračun tožničine pokojninske osnove ne temelji na prejetih plačah tožnice, niti ne na plačah, ki bi bile z gotovostjo dokazane, za takšen izračun ni pravne podlage. Zato toženec izpodbija znesek starostne pokojnine v višini 553,87 EUR na mesec, posledično pa tudi odločitev v III. točki izreka prvostopne sodbe in odločitev glede stroškov postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem socialnem sporu v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 3. 2009 ter prvostopne odločbe št. ... z dne 4. 11. 2008, s katero je odločil, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 454,08 EUR na mesec od 6. 3. 2008 dalje. V zvezi z izpodbijanima odločbama je bilo sporno vštevanje osebnih dohodkov oziroma plač v pokojninsko osnovo ter s tem v zvezi višina starostne pokojnine.

Na podlagi 39. člen ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo, oziroma nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki. Pokojninska doba, plača, poplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, pa se v skladu s prvim odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V drugem odstavku citirane določbe pa je določeno, da podatke iz prvega odstavka zagotavljajo v skladu z zakonom delodajalci, samozaposleni, kmetje, vrhunski športniki in šahisti ter osebe, ki so prostovoljno vključene v zavarovanje, zavod za zaposlovanje, ministrstvo pristojno za pravosodje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Davčna uprava Republike Slovenije. Podatki o plačah se po 8. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ) sicer morajo vpisati v matično evidenco. Podatki, vpisani v matično evidenco, se glede na prvi odstavek 5. člena uporabijo pri odmeri posamezne dajatve. S 57. členom ZMEPIZ pa je postopanje določeno tako, da v primerih, da delodajalec ni posredoval podatkov v predpisanih rokih, da se le-ti zberejo ob nastanku zavarovalnega primera oziroma če delodajalec podatkov ne posreduje več, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da gre za situacijo, ko delodajalec za svojega delavca, to je tožnico, ni posredoval podatkov o plačah oziroma za tožnico podatki o plačah za določeno obdobje v matični evidenci niso bili evidentirani. Skladno s sodno prakso se je sodišče postavilo na stališče, da se v takem primeru višina plač za zavarovanca lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Takšen dokaz pa je tudi plača primerljivih tožničinih sodelavcev. Ne glede na zgoraj navedeno pravno ureditev je tudi po stališču pritožbenega sodišča, višino plače za določeno obdobje, mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi.

Za ugotovitev spornega vprašanja o višini manjkajočih podatkov o tožničinih plačah oziroma primerljivih podatkov je sodišče izvedlo dokaz z izvedenko. Ta je ugotovila, da je tožnica v upravnem in sodnem postopku za določena leta, med drugim tudi za leti 1981 in 1983 predložila podatke o plačah, da pa niso vsi podatki popolni. Glede predloženih podatkov o plačah za leto 1981 je bila mnenja, da so pravilni in da jih je v pravilnem znesku v višini 125.739,40 upošteval že toženec pri ponovnem izračunu pokojninske osnove. S takšnim mnenjem se je v pripombah na podano mnenje z dne 31. 8. 2011 (list. št. 69) strinjala tudi tožnica, saj je izrecno v VII. točki zapisala, „da se strinja z izračunom izvedenke glede plače za leti 1980 in 1981, ki je izračunana v enakem znesku, kot ga je ugotovila tožena stranka“. Torej tožnica ni imela niti konkretnih pripomb glede podatkov o plačah za leto 1981 in je bila zato že na zadnji obravnavi in enako sedaj v pritožbi, prekludirana. Glede na takšno dejansko in procesno stanje, so pritožbene navedbe v zvezi s podatki o plačah za leto 1981 neutemeljene.

Prav tako so neutemeljene tožničine pritožbene navedbe glede plač za leto 1983. Po mnenju izvedenke podatki o plačah za leto 1983 sicer niso bili popolni, ker je tožnica za 12 mesecev predložila le ovojnice, v katerih je bila delavcem izračunana plača v gotovini in za to leto le štiri obračune. Predloženi podatki pa so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostovali za ugotovitev, kakšno plačo je tožnica imela v letu 1983. Iz obračunov je namreč izvedenka lahko ugotovila, da se je tožnici od neto plače obračunaval še samoprispevek po stopnji 1,5 % in sindikalna članarina 0,6 % in da ni imela administrativne prepovedi. Tako je izvedenka lahko neto zneske na ovojnicah povečala za 2,1 % oziroma je neto zneskom dodala zneske, ki so bili tožnici odtegnjeni zaradi plačila samoprispevka in sindikalne članarine.

Podatki o plačah, ugotovljeni za leto 1983, na tak način so povsem verodostojni in podlaga za izračun pokojninske osnove. Na tak način ugotovljeni podatki o plačah z veliko gotovostjo izkazujejo podatke o tožničini dejansko prejeti plači in primerjava s sodelavci niti ni bila potrebna. Razen tega je izvedenka mnenje, glede na tožničine pripombe, ustrezno dodatno obrazložila in utemeljila. Zaradi neenakomernega gibanja plač in hitrega spreminjanja razmerja med plačami, so podatki o plačah sodelavcev neustrezni oziroma neprimerljivi. Konkretno je izvedenka ugotovila, da se je razlika med tožničino in sodelavkino plačo neenakomerno povečevala in da je končno njena plača dosegala le še 55 % sodelavkine plače. Posebej pa je izvedenka ugotovila, da je tožnica v letu 1982 v primerjavi z letom 1981 prejela zelo visoko plačo in sicer kar za 80,49 % višjo plačo. Glede na takšno gibanje plač, ni ne logično, da je nato tožničina plača v letu 1983 v primerjavi z leti 1982 in 1984, padla. Padec plač v letu 1983 v primerjavi z ostalima dvema letoma pa ne more biti razlog, da se podatki o plačah za leto 1983, te podatke pa je tožnica predložila sama, ne bi upoštevali, ali da se ne bi upoštevali v takšni višini, kot jih je ugotovila izvedenka.

Nadalje tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se od leta 1972 do leta 1977 upošteva 55,56 % plače tožničinega sodelavca A.A., sicer direktorja oziroma v.d. direktorja podjetja. Čeprav velika razlika med izobrazbo sodelavca in izobrazbo tožnice, pa izobrazba ni edino tista, zaradi katere primerjava s tem sodelavcem ni možna. Izvedenka je na podlagi primerjanih podatkov v plačah med tožnico in tem sodelavcem ugotovila, da se je plača tožnice gibala bistveno drugače kot plača sodelavca, prav tako pa ni mogoče uporabiti razmerja med plačo tožnice in plačo sodelavca, ker je ta v posameznih letih zelo različna. Med plačo tožnice in plačo sodelavca za čas, ko sta znana podatka o plači za oba, je ugotovljeno, da ne obstaja konstantno razmerje v višini in rasti plač. To pa pomeni, da obstaja med sodelavcem in tožnico edino skupno to, da sta bila določeno obdobje edina zaposlena pri istem delodajalcu, vsi ostali ključni elementi za ugotovitev primerljive plače pa so tako različni, da ni mogoče niti z minimalno gotovostjo zaključiti, da gre za med seboj primerljive plače tako glede gibanja kot razmerja med plačami. V takem primeru ni mogoče govoriti ne o primerljivem sodelavcu in ne o primerljivih plačah, ki bi se upoštevale pri izračunu pokojninske osnove.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter o priglašenih stroških pritožbe, ker s pritožbo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 163. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Neutemeljena pa je tudi toženčeva pritožba. Izhodišče za ugotovitev plače za leta 1988, 1989 in 1991 so bili podatki o tožničini dejansko prejeti plači, za leto 1988 in 1989 tudi za čas zadržanosti od dela, upoštevana pa je tudi rast plač med tožnico in sodelavko. Izvedenka je tožničino povprečno plačo za leto 1988 izračunala tako, da je na podlagi podatkov o tožničinih plačah, s katerimi je razpolagala, izračunala povprečni indeks plače in podatke primerjala s plačo sodelavke A.C.. Plača tožnice je v primerjavi s plačo sodelavke rasla približno enako, plača izračunana na ta način pa je bila primernejša kot nepopolni tožničini podatki, glede na to, da gre za leta, v katerih je bila izredno visoka inflacija in je šlo za velika odstopanja med plačo v začetku leta in na koncu leta.

Na način, kot je izračunala plače za leti 1988, 1989 in 1991, izvedenka nedvomno ni ugotovila natančno, koliko je znašala tožničina plača, je pa to ugotovila z veliko verjetnostjo in to na edino primeren način, na podlagi podatkov o tožničini plači za 5 oziroma 10 mesecev v posameznem letu. Pritožbene navedbe toženca, da takšen izračun pokojninske osnove ne temelji na prejetih plačah tožnice, oziroma ne na plačah, ki bi bile z gotovostjo dokazane, so zato neutemeljene.

Ker je tožnica v sporu uspela, je sodišče prve stopnje pravilno, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, odločilo, da je toženec glede na načelo uspeha v sporu, dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR v roku osmih dni.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca in tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.