Jedro

Po določbi 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Šteje se, da je po svoji krivdi ali volji postal brezposeln starejši delavec, ki mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, pa je dal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma če delavec zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.

Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Zato kot starejši delavec ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu 1. alinee 2. odstavka 114. člena ZDR. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, ni izpolnjen dejanski stan iz 8. alinee 2. odstavka 63. člena ZUTD. Zato ni podlage, da se tožniku iz tega razloga ne prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „1. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2011 in št. ... z dne 2. 6. 2011. 2. Tožeči stranki se prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 31. 12. 2010 dalje.

3. O odmeri in izplačevanju denarnega nadomestila med brezposelnostjo bo odločila tožena stranka s posebno odločbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 454,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,60 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2011 in št. ... z dne 2. 6. 2011 ter se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 31. 12. 2010 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se dodana doba ne upošteva v okviru posebnega varstva starejših delavcev pri izpolnjevanju minimalnih pogojev za starostno upokojitev, zaradi česar bi moral tožnik uveljavljati sodno varstvo pred nezakonito odpovedjo. Tožnik vztraja, da je odpoved zakonita, ker mu je skladno z drugim odstavkom 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) zagotovljena pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Ob prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je zanašal na pravice, ki mu gredo na podlagi zakona, tj. na pridobitev pravice do starostne pokojnine zaradi vštetja dobe služenja vojaškega roka v pokojninsko dobo. Ker se v pokojninsko dobo všteva tudi čas služenja vojaškega roka, bi po prvem odstavku 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) tožnik pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnil še v času prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Ker tožnik kot starejši delavec ni užival varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, mu ni bilo treba uveljavljati sodnega varstva. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da pri ugotavljanju minimalnih pogojev za starostno upokojitev ni mogoče upoštevati dodane dobe, saj gre za dobo, za katero se zavarovanec sam odloči, ali in kdaj jo bo uveljavljal, ter je predmet njegove osebne odločitve. Pri ugotavljanju minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 114. členu ZDR ni mogoče upoštevati dodane dobe. Tožena stranka meni, da je s tem, ko je obstajala volja, da se v pokojninsko dobo šteje tudi dodana doba, tožnik soglašal z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zastopa stališče, da ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec ne sme in ni dolžan upoštevati dodane dobe, saj je njeno vštetje pri izračunu minimalnih pogojev za starostno upokojitev odvisno od volje delavca.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, vendar je ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 2. 6. 2011. Tožena stranka je v predsodnem postopku zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Ugotovila je, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi v nasprotju z določbami ZDR, ki urejajo posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, tožnik pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval sodnega varstva, s čimer je po mnenju tožene stranke podan razlog za odklonitev pravice do denarnega nadomestila iz osme alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami).

Temeljno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je bila tožniku kot starejšemu delavcu pogodba o zaposlitvi odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki določa posebno varstvo pred odpovedjo. Po prvi alineji drugega odstavka 114. člena ZDR starejši delavec nima posebnega varstva pred odpovedjo, če mu je zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Ti so določeni v 36. členu ZPIZ-1, v obravnavani zadevi pa je sporno, ali se pri ugotavljanju minimalnih pogojev za starostno upokojitev upošteva tudi dodana doba oziroma čas služenja obveznega vojaškega roka.

Tožniku je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delovno razmerje prenehalo 29. 12. 2010. Zahtevek za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo je podal 5. 1. 2011, ko je priložil obvestilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 4. 10. 2007, iz katerega je razvidno, da bo pogoje za starostno upokojitev z upoštevanjem dodane dobe (časa služenja vojaškega roka od 25. 11. 1971 do 26. 2. 1973) izpolnil v mesecu decembru 2011, ko bo dopolnil 40 let pokojninske dobe. ZPIZ je nato tožniku posredoval obvestilo z dne 13. 6. 2011, torej v času po izdaji prvostopenjske odločbe, iz katerega izhaja, da bo tožnik pogoje za starostno upokojitev z upoštevanjem časa služenja obveznega vojaškega roka izpolnil 27. 2. 2012, ko bo dopolnil 40 let pokojninske dobe. Po obeh izračunih, naslovljenih na tožnika, bi slednji minimalne pogoje za starostno upokojitev izpolnil torej še v času uživanja denarnega nadomestila v trajanju 25 mesecev po prenehanju delovnega razmerja, ki bi se po ugotovitvi sodišča prve stopnje izteklo 28. 1. 2013. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ob uveljavitvi pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ne tožnik in ne njegov delodajalec nista mogla biti seznanjena z dopisoma ZPIZ z dne 11. 5. 2011 in 17. 5. 2011, ki ju je pridobil prvostopenjski organ po uradni dolžnosti in iz katerih izhaja kasnejši datum upokojitve brez upoštevanja dodane dobe.

Po prvem odstavku 36. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe. ZPIZ-1 pokojninsko dobo opredeljuje v 8. členu kot seštevek zavarovalne in posebne dobe, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. Skladno z 8. členom ZPIZ-1 v posebno dobo spadajo obdobja, ki se v skladu z zakonom štejejo v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevkov, med ta obdobja pa se šteje tudi dodana doba, ki je v navedeni določbi opredeljena kot čas zunaj zavarovanja, ki se upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Po prvem odstavku 193. člena ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva dejanski čas obveznega vojaškega roka. Glede na predstavljeno zakonsko ureditev se služenje vojaškega roka lahko upošteva pri izračunu minimalnih upokojitvenih pogojev, če se zavarovanec za to sam odloči oziroma če je takšna odločitev izraz njegove volje.

Volja tožnika o upoštevanju dodane dobe pri izpolnitvi minimalnih pogojev za starostno upokojitev se poleg besed lahko ugotavlja tudi z očitnimi znaki ali drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Tožnik se je v času odpovedi očitno zanesel na vsebino takrat edinega predhodnega izračuna izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino, ki pri določitvi datuma predvidene upokojitve v decembru 2011 upošteva čas služenja obveznega vojaškega roka, ter je na tej podlagi uveljavil pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. S tem, ko je tožnik vlogi za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo priložil obvestilo ZPIZ o izpolnjevanju minimalnih pogojev za starostno upokojitev z dne 4. 10. 2007, je izrazil namero oziroma voljo po upokojitvi v decembru 2011 oziroma na dan 27. 2. 2012 z upoštevanjem dodane dobe, torej v času pred iztekom 25-mesečnega obdobja uživanja denarnega nadomestila, kar potrjujejo tudi njegove navedbe v sodnem postopku.

Glede na navedeno je bila tožniku pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Zato ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu prve alineje drugega odstavka 114. člena ZDR. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, ni izpolnjen dejanski stan iz osme alineje drugega odstavka 63. člena ZUTD.

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik ne more uveljaviti denarnega nadomestila, ker zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal sodnega varstva.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in pete alinee 358. člena ZPP izpodbijani odločbi o zavrnitvi zahtevka za priznanje denarnega nadomestila med brezposelnostjo kot nezakoniti odpravilo. Obenem je tožniku priznalo pravico do denarnega nadomestila od 31. 12. 2010 dalje, saj mu je obvezno zavarovanje prenehalo 29. 12. 2010, pri čemer je bil po podatkih v spisu pred nastankom brezposelnosti zavarovan najmanj devet mesecev v zadnjih 24 mesecih. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je pritožbeno sodišče še odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju denarnega nadomestila odločila tožena stranka s posebno odločbo.

Glede na spremembo izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po določilu drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o povrnitvi stroškov ter spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Skladno s prvim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) je tožniku priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 v znesku 183,30 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3102 v znesku 169,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 20,00 EUR ter 22 % DDV. Stroški za zastopanje tožnika znašajo v celoti 454,50 EUR. Ker je tožnik z zahtevkom uspel, mu je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP navedeni znesek dolžna povrniti tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je tožniku odmerilo pritožbene stroške skladno z ZOdvT ter mu priznalo nagrado za pritožbeni postopek po tarifni številki 3210 v znesku 225,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 20,00 EUR ter 22 % DDV ali skupaj znesek 299,60 EUR, ki ga je ob upoštevanju načela pritožbenega uspeha tožniku dolžna povrniti tožena stranka.