Jedro

V konkretnem primeru gre za enkratno izplačilo sredstev, ki jih je tožnik sam več let vplačeval v Kapitalski vzajemni pokojninski sklad. V takšnem primeru se po določbah ZDoh-2 dohodek obdavči v skladu s 105. členom kot drug dohodek, po stopnji 25%. Pri tem ni zaznati kršitev ustavnih pravic v smislu nedopustne retroaktivnosti zakonske ureditve. Sklenitev dodatnega pokojninskega zavarovanja je namenjena izplačevanju pokojninske rente in s tem zagotavljanju ustreznega ekonomskega položaja zavezancev po upokojitvi. Ta se spodbuja z ugodnejšim načinom obdavčitve pokojnin oziroma pokojninskih rent na način, ki pomeni izjemo od siceršnjega pravila, da se (kot prejemek iz delovnega razmerja) obdavči celoten doseženi dohodek. Predčasno izplačilo odkupne vrednosti ne sledi namenu opravljenih vplačil, zato ni podlage za odstopanje od siceršnjih pravil, ki veljajo za obdavčitev, in zato je povsem logična zakonska ureditev, po kateri za takšen primer ugodnosti ne veljajo. Pri tem je treba poudariti, da je odločitev, da se mu sredstva izplačajo predčasno in v enkratnem znesku, izključno na strani zavezanca in da se je torej tožnik sam odpovedal ugodnostim, ki mu jih v primeru namenske uporabe sredstev daje zakon. Zato, ne glede na spremembo zakonske ureditve, ne more uspeti z ugovorom, da je z izpodbijano odločitvijo poseženo v njegove ustavne pravice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril dohodnino za leto 2013 v znesku 13 802,51 EUR in mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 9 966,89 EUR, ki znaša 3 853,62 EUR.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik zoper informativni izračun dohodnine vložil ugovor v zvezi s postavko pod oznako 63000 – Preostali drugi dohodki, ki je bila upoštevana pri obdavčitvi (kot dohodek v znesku 28 881,30 EUR in akontacija v RS v znesku 7 220,33 EUR), ter da ugovora davčni organ pri odločanju ni upošteval. Pri tem se davčni organ sklicuje na 9. točko tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter navaja, da se celotno izplačilo odkupne vrednosti, do katerega je upravičen tožnik na podlagi prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, šteje za drug dohodek, od katerega se izračuna in plača akontacija dohodnine po stopnji 25%. Pojasni še, da se z dohodnino obdavčijo vsi dohodki, ki so bili doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu, tj. da se obdavčijo v letu, ko so bili dani na razpolago fizični osebi.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih navaja, da se pokojnine in drugi dohodki iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po določbah ZDoh-2 v načelu obdavčijo kot dohodki iz delovnega razmerja, z izjemo izplačil odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki se v skladu z 9. točko tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 štejejo za druge dohodke. V konkretnem primeru je tožnik več let sam vplačeval v Kapitalski vzajemni pokojninski sklad, ki ga je šteti za drug pokojninski steber. Mesečna renta iz takšnega zavarovanja bi bila po vsebini dohodek iz delovnega razmerja, in sicer pokojninska renta. Vendar pa se je tožnik odločil za enkratno izplačilo sredstev, ki se po določbah ZDoh-2 izrecno izvzema iz režima obdavčitve pokojnin oziroma pokojninskih rent ter obdavči v skladu s 105. členom ZDoh-2 kot drug dohodek. Sredstva, namenjena dodatni pokojnini, ki bi jo na podlagi zbranih sredstev prejemal po upokojitvi poleg pokojnine iz obveznega zavarovanja, je tako tožnik porabil nenamensko – za tekočo potrošnjo ter si tako znižal prejemke po upokojitvi. Zakonodajalec zato takšnim izplačilom ne podeljuje ugodnosti, ki pripadajo tistim prejemkom, ki izboljšujejo ekonomski položaj zavezancev po upokojitvi. Ker torej ne gre za pokojninsko rento, pač pa za enkratno izplačilo odkupne vrednosti, ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 42. člena ZDoh-2, po katerem se v davčno osnovo od pokojninske rente iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja všteva (le) 50% dohodka. Ker ne gre za dohodek iz delovnega razmerja (ki je prejet na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let ali za dohodek iz dejavnosti) in s tem za situacijo iz 120. člena ZDoh-2, pa pri izračunu dohodnine tudi ne pride v poštev povprečenje, ki ga (podrejeno) uveljavlja tožnik v pritožbi.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da se ne strinja, da gre v konkretnem primeru izplačila odkupne vrednosti enot premoženja v višini 28 881,30 bruto za „preostale druge dohodke“, ki so podvrženi obdavčitvi z dohodnino. Zavezanec za plačilo premij namreč ni bil tožnikov delodajalec, temveč tožnik sam osebno in je sam osebno tudi sklenil pogodbo s Kapitalsko družbo PIZ d.d., oziroma kot član pristopil k Pravilom Kapitalskega vzajemnega sklada, kot to izhaja iz pogodbe o pristopu, ki jo prilaga. Tožnik je premije vplačeval individualno in imel sklenjeno individualno pokojninsko zavarovanje in ne kolektivnega. Zavarovanje je bilo sklenjeno za več kot 10 let in ob njegovi sklenitvi obdavčitev izplačila po izteku 10 let ni bila predvidena. Davek zato ni bil predviden niti pričakovan. Tudi sicer ni razumnega razloga za razlikovanje med zavezanci, ki so jim bila sredstva izplačana v enkratnem znesku in med tistimi, ki jim bo izplačevana renta v mesečnih zneskih. Gre za neenakost pred zakonom in s tem za kršitev temeljnih človekovih pravic iz Ustave. Zato je davčni organ izplačana denarna sredstva neupravičeno upošteval kot preostale druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev, zlasti tisti, s katerimi dopolni obrazložitev izpodbijane odločbe organ druge stopnje. Pri tem v celoti in pravilno odgovori na pritožbene ugovore, ki so vsebinsko enaki tožbenim. Sodišče zato razlogov davčnih organov ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

8. Ni namreč spora o tem, da gre v konkretnem primeru za enkratno izplačilo sredstev, ki jih je sicer tožnik sam več let vplačeval v Kapitalski vzajemni pokojninski sklad. V takšnem primeru pa se po določbah ZDoh-2, na katere se sklicujeta davčna organa v obrazložitvi izpodbijane in drugostopne odločbe, dohodek nedvomno in brez izjeme obdavči v skladu s 105. členom ZDoh-2 kot drug dohodek in torej po stopnji 25%, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Zaznati pa ni niti kršitev ustavnih pravic v smislu nedopustne retroaktivnosti zakonske ureditve, kot to smiselno uveljavlja tožnik v tožbi. Sklenitev dodatnega pokojninskega zavarovanja je, kot se pravilno navaja že v drugostopni odločbi, namenjena izplačevanju pokojninske rente in s tem zagotavljanju ustreznega ekonomskega položaja zavezancev po upokojitvi. Ta se spodbuja z ugodnejšim načinom obdavčitve pokojnin oziroma pokojninskih rent na način, ki ga omenja že drugostopni organ v svoji odločbi, in ki pomeni izjemo od siceršnjega pravila, da se (kot prejemek iz delovnega razmerja) obdavči celoten doseženi dohodek. Predčasno izplačilo odkupne vrednosti ne sledi namenu opravljenih vplačil, zato ni podlage za odstopanje od siceršnjih pravil, ki veljajo za obdavčitev, in zato je povsem logična zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev in po kateri za takšen primer ugodnosti ne veljajo. Pri tem je potrebno poudariti, da je odločitev, da se mu sredstva izplačajo predčasno in v enkratnem znesku, izključno na strani zavezanca in da se je torej v konkretnem primeru tožnik sam odpovedal ugodnostim, ki mu jih v primeru namenske uporabe sredstev daje zakon. Zato tožnik, ne glede na spremembo zakonske ureditve, ne more uspeti z ugovorom, da je z izpodbijano odločitvijo poseženo v njegove ustavne pravice.

9. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 11. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.