Jedro

Materialno trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o nastali škodi, leži na strani tožnika. Zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka ostaja enako. Procesno dokazno breme pa je zgolj procesni odraz materialnega dokaznega bremena in stranki nalaga, da v postopku navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Glede na uspeh dokazovanja pa lahko prehaja od ene stranke k drugi.

Tožnik, ki je pojasnil, da zahteva izgubo dohodka pri opravljanju odvetniške dejavnosti, in ponudil tudi način, po katerem naj sodišče njen obseg ugotovi, je zadostil svojemu trditvenemu bremenu in zahtevi po sklepčnosti tožbe. Ugovori, ki jih v postopku postavi nasprotna stranka, praviloma nanjo ne morejo vplivati.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (glede plačila 7.144,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ter glede stroškov pritožbenega postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je zaradi poškodbe v prometni nesreči zahteval povračilo premoženjske in nepremoženjske škode.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženo združenje tožniku plačati 10.744,57 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženega združenja delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode v višini 7.144,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, v skladu s tem je spremenilo tudi stroškovno odločitev. V preostalem je njegovo, v celoti pa tudi tožnikovo pritožbo zavrnilo.

4. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 321/2013 z dne 18. 12. 2013 glede vprašanj, (1) ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in (2) ali je pravilno uporabljeno materialno pravo glede izgubljenega dobička oziroma zaslužka, vključno z vprašanjem metodologije izračuna izgubljenega dobička oziroma zaslužka.

5. Tožnik v dopuščeni reviziji izpodbija zaključek sodišča druge stopnje, da njegova tožba ni sklepčna. Izgubljeni dobiček je po njegovem mnenju treba presojati tako, kot ga opredeli Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), torej ali gre za izgubljeni dobiček v smislu tretjega odstavka 132. člena OZ. Povzema svoje trditve, podane v dosedanjem postopku. Opozarja, da je za natančen izračun višine izgubljenega dobička že v tožbi predlagal postavitev finančnega izvedenca in si pridržal pravico svoj tožbeni zahtevek prilagoditi njegovemu mnenju ter da je s pripravljalno vlogo z dne 25. 9. 2008 dopolnil svoje navedbe v smeri, da v času bolniškega staleža, ki ga je predčasno zaključil, ni mogel opravljati tekočih odvetniških poslov. Izpostavlja, da nagrade, določene z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), ne temeljijo na porabljenem času, temveč na vrednosti zadeve, zato merilo porabe časa ni bistveno pri izračunu odvetnikovega dohodka. Pojasnjuje, da je svojo odvetniško pisarno za čas od 28. 1. 2004 do 20. 2. 2004 zaprl, zato ni sprejel nobene stranke, in da svoj dohodek večinoma pridobiva na podlagi izvensodnih postopkov. Meni, da je navedel vsa potrebna dejstva za utemeljenost svojega zahtevka in za to predložil tudi dokaze. K očitku pritožbenega sodišča, da bi lahko priložil koledar mesečnih obveznosti, dodaja, da ga tedaj ni imel, da pa tudi sicer v njem ne bi bile zavedene obveznosti, ki bi jih sproti sprejel od naključnih strank ali substitucij. Glede na pretekla leta in dohodek, saj se preživlja izključno z odvetništvom, pa bi gotovo imel kontinuirano delo in zaslužek. Opozarja, da negativnih dokazov, kot jih zahteva toženo združenje (katerih opravil ni opravil), ne more predložiti. Ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo njegovih navedb, po njegovi oceni svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo oziroma si je prišlo pri razlogih v nasprotje. Opozarja na določbo tretjega odstavka 168. člena OZ, da se izgubljeni dobiček le oceni, da torej zadošča nadpolovični izkaz verjetnosti, ter na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 17/2003 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1366/1999. Pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in opozarja na zmotno uporabo 164., 168., 169. in 174. člena OZ, saj bi bilo treba presoditi, ali bi glede na normalen tek stvari dosegel zatrjevan dohodek. V okviru pravilne uporabe materialnega prava pa bi morali sodišči nižjih stopenj sami presoditi, ali gre za navadno škodo ali za izgubljeni dobiček, ki s potekom časa ne postane navadna škoda. Sklicuje se tudi na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2001 ter na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani Cp 636/95 in I Cp 484/2013. 6. Toženo združenje je na vročeno revizijo odgovorilo. Opozarja, da pritožbeno sodišče izgubljenega dobička ni prekvalificiralo v navadno škodo, pač pa le upoštevalo, da je bila tožba vložena po njenem nastanku. Meni, da je tožnik obseg škode utemeljeval na abstraktnih izhodiščih in da v reviziji prilagaja oziroma spreminja svoje dosedanje trditve. Predlaga zavrnitev revizije in zahteva povračilo stroškov odgovora nanjo.

7. Revizija je utemeljena.

8. Tožnik svoj zahtevek opira na določbe odškodninskega prava. Oškodovanec, ki zaradi prizadetega zdravja ni mogel pridobivati dohodka, ima pravico do njegovega nadomestila.(1) To je dohodek, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati, a ga zaradi nastopa škodnega dogodka ni bilo mogoče doseči. Njegov izračun je vedno hipotetična ocena dejstva, ki ni nastopilo. Materialno trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o nastali škodi, leži na strani tožnika. Zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka ostaja enako. Procesno dokazno breme pa je zgolj procesni odraz materialnega dokaznega bremena in stranki nalaga, da v postopku navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Glede na uspeh dokazovanja pa lahko prehaja od ene stranke k drugi.(2)

9. Tožnik je glede nastale premoženjske škode tožbo oprl na trditve, da od nesreče 28. 1. 2004 do 20. 2. 2004 ni mogel opravljati odvetniške dejavnosti, saj je bil v bolniškem staležu. Zaradi izjemnih okoliščin se je 2. 2. 2004 udeležil le enega naroka, vse druge obveznosti pa je moral odpovedati, jih preložiti, strankam zagotoviti substitucije ali zaprositi sodišče, da ga razreši kot zagovornika po uradni dolžnosti. Pojasnil je tudi, da je sodišče nekatere postopke zaključilo brez njega in da v tem času ni sprejel nobene stranke. Izgubo dohodka je izračunal za vsak dan bolniške odsotnosti (glede na preostalo leto 2004, od katerega je odštel dneve bolniške in dopusta), odštel zneske variabilnih stroškov in dohodnino ter jo ovrednotil v višini 5.435,55 EUR. Predlagal je tudi postavitev izvedenca finančne stroke.

10. Sodišče druge stopnje je menilo, da tožnik z gornjimi navedbami svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil, saj bi moral podati vsaj navedbe o tem, katera dela so bila v času bolniške odsotnosti predvidena, pa jih ni opravil, še zlasti glede na to, da je toženka zatrjevala, da je tožnik v času bolniške odsotnosti delal in izgube na zaslužku ni imel. Po njegovi oceni bi moral tožnik navajati in dokazati, npr. s koledarjem mesečnih obveznosti in razpisanih obravnav, dejansko prikrajšanje na premoženju v času bolniške odsotnosti. Pri tem se je sklicevalo na tožnikova pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2008, da je minimalna dela sicer opravil sam ali po substitutu, da je nekatera opravila presnel v kasnejše obdobje, da je po zaključku bolniškega staleža opravljal nadure, da bi pokril izpad dohodka, da je z opravljanjem storitev po prenehanju bolniškega staleža delno pokril stroške poslovanja za mesec januar in februar in da je v mesecu marcu 2004 moral intenzivneje delati. Ocenilo je, da tožnikova tožba ni sklepčna in njegov tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dohodka zavrnilo.

11. Za odločitev o reviziji se kot odločilno postavlja vprašanje metode, s katero je mogoče ugotoviti obstoj in višino izgubljenega dohodka. Njena izbira je odvisna od narave dela in okoliščin posameznega primera. Tožnik opravlja delo odvetnika, ki je po svoji naravi podobno delu samostojnega podjetnika. Njegov izgubljeni dohodek tako predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški). Izhodišče za njegov izračun je obseg poslovanja. O njem praviloma sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju v preteklosti.(3) Prav to metodo pa je tožnik pravzaprav izbral, čeprav je obseg poslovanja izkazoval v istem in ne v preteklem letu. Po njej (z odbitkom v višini variabilnih stroškov in pojasnilom, da je izračun tožnikovih prihodkov v istem letu in ne v preteklem bolj pravilen zaradi tega, ker se je dohodek iz tožnikovega poslovanja iz leta v leto spreminjal) pa je sodišče prve stopnje izgubljeni dohodek s pomočjo dobljenega izvedenskega mnenja tudi izračunalo.

12. Tožnik je tako že v tožbi pojasnil, da zahteva izgubo dohodka pri opravljanju odvetniške dejavnosti, in ponudil tudi način, po katerem naj sodišče njen obseg ugotovi. Po oceni revizijskega sodišča je s tem zadostil svojemu trditvenemu bremenu in zahtevi po sklepčnosti tožbe. Ugovori, ki jih v postopku postavi nasprotna stranka, zaradi že obrazloženega razmerja med materialnim ter procesnim trditvenim in dokaznim bremenom nanjo ne morejo vplivati. Ugovor toženega združenja, da je tožnik kljub bolniškemu staležu delal in izgube na zaslužku ni imel, po vsebini nasprotuje tožnikovim trditvam o (celotni) višini nastale škode. S takšnim ugovorom so dejstva, ki jih je podal tožnik, postala sporna (214. člen ZPP). Utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka pa je postala odvisna od rezultata dokaznega postopka. Na višino tožniku nastale škode in na njen obstoj pa lahko vplivajo tudi v razlogih sodbe sodišča druge stopnje izpostavljene tožnikove navedbe o tem, da je z opravljanjem dodatnega dela pozneje pridobil dodatni dohodek.

13. Pritožbeno sodišče je pri presoji sklepčnosti tožbe zmotno uporabilo materialno pravo, saj zaradi toženkinega ugovora v smeri, da je tožnik delal in izgube na dohodku ni imel, ta ni postala nesklepčna. Zaradi zmotnega izhodišča tudi ni presojalo utemeljenosti pritožbenih očitkov toženega združenja glede izračuna izgubljenega dobička, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in glede stroškov postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj določbe 132., 168. in 174. člena OZ.

Op. št. (2): Primerjaj Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 348, tudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 17/2003.