Jedro

Tožnik je bil šele po opravljeni preiskavi v letu 2009 seznanjen, da so bolečine, ki so, kot je sprva navajal, šest mesecev po poškodbi začele pojemati, ponovno pojavile in začele stopnjevati (delno) posledica tudi že v letu 2004 dobljenih poškodb. Trditve v pripravljalni vlogi z dne 14.9.2009 zato niso prepozne.

Izrek

Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

-v I. točki izreka tožbeni zahtevek zavrne za znesek 7.144,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.712.134,34 SIT od 3. 3. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.144,61 EUR od 1. 1. 2007,

- v III. točki pa tako, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.443,89 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Sicer se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v višini 410,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženka tožniku plačati 10.744,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, opredeljenimi v I. točki izreka. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače iz naslova primarnega in podrednega zahtevka ter toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 3.432,46 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnik predlaga popravo oziroma vlaga pritožbo zoper zapis v I. točki izreka. Ocenjuje, da je prišlo do očitne napake, ker je sodišče pomotoma zapisalo tam prisojene zneske v sedaj neobstoječi valuti SIT. V tem delu je izrek neizvršljiv in je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V skladu z Zakonom o uvedbi EUR in Uredbo sveta ES, št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006, bi moralo sodišče prisoditi zneske v domači veljavni valuti EURO. Sicer se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve za telesne bolečine in odmero stroškov in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prizna še odškodnino za telesne bolečine v višini 838,34 EUR in v celoti ugodi stroškovnemu zahtevku. Sodba priznava prenizko odškodnino glede na dejanski obseg nepremoženjske škode in načelo individualizacije višine odškodnine ter objektivne pogojenosti višine odškodnine. Upravičen je do pravične odškodnine, ki je le tista, ki je dostojna odškodnina. Po določbi 34. člena Ustave je upravičen do osebnega dostojanstva, torej tudi do dostojne odškodnine, priznane v sodnem postopku. Povzema mnenje sodnega izvedenca glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin in ugotavlja, da je pritrdil njegovih trditvam, da mu (kasneje ugotovljene) degenerativne spremembe na hrbtenici do dneva obravnavane prometne nesreče in posledična škoda niso povzročale subjektivnih težav. Zaradi hrbteničnih težav oziroma bolečin, ki jih je sprožila obravnavana telesna poškodba, se je zdravil vsa pretekla leta, od obravnavane prometne nesreče dalje, kot je ustrezno že pojasnil v vlogah, v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodba očitno prezre, da se z dnem izreka sodbe telesne bolečine niso končale in jih bo trpel tudi v bodoče. Ker popoškodbene bolečine prestaja že vse od 27. 1. 2004, je nedvomno upravičen do celotne odškodnine, ki jo je zahteval v relativno skromnem znesku 3.038,34 EUR. Upravičen pa je tudi do odškodnine za bodočo nepremoženjsko škodo, ki mu na podlagi 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pripada. Nepravilna je odločitev o stroških postopka, saj je materialnopravno nepravilno sodišče zavrnilo priglašene stroške v zvezi s sestavo vlog v postopku, čeprav so bile te utemeljene. Odločitev o stroških ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih, ti so nejasni in protispisni. Sodišče ne pove razlogov, zakaj so nekatere od stroškovno nepriznanih vlog tožeče stranke nepotrebne, zato tožnik ne more konkretneje utemeljevati nasprotnih argumentov. Nasprotno, prepričan je, da so vse vloge potrebne in bi jih glede na obseg, zahtevnost in kompleksnost trditev moralo sodišče upoštevati. Končno, a nenazadnje je število pripravljalnih vlog, ki jih lahko poda vsaka stranka, neomejeno. Pritožbena sodišča so v podobnih primerih izpodbijanja tovrstnih odločitev nižjih sodišč smiselno pritrjevala tozadevnim navedbam tožeče stranke. Vsi stroški so bili potrebni in je sodišče materialnopravno nepravilno uporabilo določbe pravdnega postopka. Stroški oziroma izdatki pomenijo za stranko škodo in je treba uporabiti pravila, ki urejajo povrnitev stroškov. Uspel ni le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zato bi, upoštevaje temeljno pravno načelo pravičnosti in določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP, moralo tudi iz tega razloga sodišče priznati vse stroške za sestavo vlog. Glede izgube na dobičku je postavil primarni zahtevek v bruto znesku in subsidiarni zahtevek v neto znesku, uspel je pretežno s subsidiarnim zahtevkom, pri čemer pa sodišče samo ugotavlja, da je plačilo dohodnine od zneska izgubljenega dobička v obravnavanem primeru izvršeno „preko sodbe“. Pri odmeri stroškov in ugotavljanju uspeha tožnika bi bilo torej treba upoštevati tudi tisti procentualni del plačila, ki ga bo plačala tožena stranka v korist javnih sredstev. Zaključuje, da za obravnavano prometno nesrečo ni kriv in bi posledično za škodo moralo sodišče priznati vse priglašene stroške vlog, sicer bo izničen osnovni smoter pravde, to je priznanje pravične odškodnine.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da jo v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno pa razveljavi, vse s stroškovno posledico. Glede nepremoženjske škode zavzema stališče, da predmetni odškodninski primer ni ustrezno umeščen v primerljive odškodninske primere. Odškodnina, ki ustreza 6,26 povprečnim plačam (v juniju 2012 je bila povprečna neto plača 978,99 EUR), je previsoka, upoštevaje primerljive ali celo hujše odškodninske primere v primerljivih zadevah. Izvedenec je res navedel, da gre v konkretnem primeru za zmerno poškodbo od prej že nekoliko okvarjenih struktur in je škodni dogodek odigral vlogo sprožilca, vendar pa je poudaril, da je šlo za lahko telesno poškodbo in je bila narava poškodbe taka, da pri zdravi hrbtenici ne bi pustila posledic. Te okoliščine sodišče pri presoji odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo. Tožnik hudih bolečin ni trpel, trpel je le srednje močne bolečine. Upoštevaje intenzivnost in trajanje bolečin, ki jih ugotavlja izvedenec, ter dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu le 23 dni, samo po sebi pove, da je šlo za lahko poškodbo in kratkotrjen zdravljenje. Sicer pa tudi tožbene trditve ne podpirajo stališča sodišča o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin. Tožnik je namreč sam zatrjeval, da je imel telesne bolečine različne intenzitete najmanj pol leta po nezgodi. Po končanem zdravljenju poškodbe iz prometne nesreče zdravniške pomoči ni več iskal. Šele po drugi nezgodi leta 2005 in kasneje leta 2009 je iskal zdravniško pomoč. Pretrgana je vzročna zveza med zdravljenjem poškodbe iz obravnavane prometne nesreče in kasnejšimi zdravstvenimi postopki. Pri diagnostičnih postopkih in rehabilitaciji v letu 2009 in 2010 ne gre več za zdravljenje poškodbe iz obravnavane nesreče. Tožnik odškodnine za čas po končanem zdravljenju ni uveljavljal in je zato s priznanjem odškodnine tudi za ta čas sodišče prekoračilo zahtevek in trditveno podlago. Odškodnina za strah je previsoka glede na kratkotrajen, čeprav močan strah ob dogodku in kratkotrajen strah za izid zdravljenja, glede na dejstvo, da je šlo za lahko poškodbo. Pri priznanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev, saj tožnik ni podal pravočasne in pravilne trditvene podlage. V tožbi je zatrjeval le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in je trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zatrjeval šele po prvem naroku. Če je sodišče tem izvajanjem sledilo, pa bi moralo najmanj ovrednotiti, kaj pomeni dejstvo, da je prvotno zatrjeval le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Trditve sodišča, da ima tožnik od obravnavanega škodnega dogodka dalje iz leta v leto večje težave, so protispisne in v nasprotju s pravočasno podano trditveno podlago. V pripravljalnih vlogah 22. 4. 2008, 20. 5. 2008 je tožnik omenjal le, da je bil zaradi popoškodbenih bolečin vsaj še pol leta po zaključenem staležu omejen pri različnih življenjskih aktivnostih, kar narekuje zaključek, da po nezgodi s hrbtenico očitno ni imel hujših težav. Mnenje dr. B. ne daje podlage za zaključek sodišča, da predstavlja zdravljenje v letih 2009 in 2010 zdravljenje poškodbe dobljene v letu 2004. Premalo je upoštevano, da je sedanje stanje tožnika posledica več vzrokov in le v manjši meri posledica utrpele poškodbe, med drugim tudi prometne nesreče iz leta 2005 in degenerativnih spremembe hrbtenice. Sodišče na procente, ki jih izvedenec postavi, ni vezano, ampak mora odškodnino odmeriti glede na dejanske omejitve, ki jih poškodba prinaša. Izvedenec je oprl mnenje na pregled in navedbe tožnika, mimo pravočasne trditvene podlage, čemur je toženka ugovarjala. Sodišče bi zato moralo izvedensko mnenje presoditi in upoštevati le skozi pravočasno podano trditveno podlago tožeče stranke. Tožnik ni zatrjeval, da ne bi mogel več surfati, smučati, nasprotno, navajal je, da v smučarski sezoni 2003 in 2004 ni mogel smučati, smučal pa je naslednjih sezonah. Prav tako ni zatrjeval težav pri fizičnih domačih delih in daljšem sedenju v prisilni drži.

Glede premoženjske škode je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Soglaša s pravnim naziranjem sodišča, da je treba določiti neto izgubljen dobiček. Metoda izvedenke, ki je upoštevala poslovanje tožnika v letu 2004, pa ne daje pravilnega in življenjsko razumnega rezultata. Posledica je napačen rezultat, ko izvedenka ugotavlja izgubljeni dobiček v bruto znesku 9.132 EUR, kar pomeni kar 507 EUR dnevno. Sodišče oziroma izvedenka bi pri metodi, ki jo je uporabljala, morala pri ugotavljanju izgubljenega dobička odšteti tudi fiksne stroške. Ko se sodba opre na judikat vrhovnega sodišča, se ne opredeli do ostalih dveh judikatov II Ips 385/2001 in II Cp 2913/2010, ki podpirajo toženkino stališče. Kljub številnim argumentiranim pripombam toženke na izvedensko mnenje, sodba ne ponudi odgovora in razumljivih pojasnil, zakaj je zavrnilo njen predlog po postavitvi novega izvedenca finančne stroke. V izvedenskem mnenju so številne nejasnosti, ki jih poskuša odpraviti sodišče samo, a nima potrebnega strokovnega znanja. V nadaljevanju opozarja na nepravilno upoštevanje regresa za prehrano in vožnjo, ki se izplačuje praviloma za pretekli mesec, kot tudi, da je izvedenka višino variabilnih in fiksnih stroškov za 18 dni staleža določila na podlagi dnevnega povprečja preostalega leta. Regres za prehrano je sodišče umestilo med variabilne stroške, ni pa enako ravnalo tudi s stroškom prevoza na delo, ki prav tako predstavlja variabilni strošek. Nekritično je presojalo tožnikove navedbe, da njegova pisarna v času bolniškega staleža ni delala. Glede na izstavljen račun za substitucijo odvetnice K. O. 5. 2. 2004 v znesku 17.100 SIT, je tožnik nedvomno ustvarjal prihodke, ki soupadajo v čas bolniškega staleža in jih izvedenka ni upoštevala. Omenjeni račun tudi ni zabeležen v pregledu posameznih vrst stroškov za leto 2004, izvedenka pa kljub pripombam toženke ni zahtevala vpogleda v celotno poslovno dokumentacijo in se je zadovoljila s tem, kar ji je posredovala tožeča stranka. Nekritično je stališče sodišča, da je bila odvetniška pisarna v času bolniškega staleža vseskozi zaprta, saj drugače dokazujejo številni računi za reprezentanco, izstavljeni ravno v času bolniškega staleža. Vsi računi in poraba so vezani na poslovanje in torej tožniku ti stroški ne bi mogli nastati, če ne bi bil prisoten na delu. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik škodo v kasnejših mesecih v glavnem odpravil, kar sam priznava v pripravljalni vlogi 25. 9. 2008, ko navaja, da je z nadurnim delom in povečanim tempom ter intenzivnostjo deloma nadomestil izpad dohodka iz časa bolniškega staleža. Navedenega dejstva sodba ne upošteva, kljub pripombam toženke. Povečana delovna aktivnost tožnika v ostalih delovnih mesecih leta 2004 je rezultirala v tem, da je tožnik v teh mesecih ustvarjal dohodke, ki so bili višji, kot če prometne nesreče ne bi bilo. Izvedenka je te prihodke upoštevala kot osnovo za izračun izgubljenega dobička. Navedeno pomeni, da je ta okoliščina kar dvakrat nepravilno upoštevana oziroma sploh ni bila upoštevana. Do teh pravno relevantnih ugovorov toženke in do navedb tožnika, pa se sodišče ni opredelilo.

Stranki druga drugi na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

Izrek sodbe, ki v I. točki izreka priznava zakonske zamudne obresti od zneska, izraženega v SIT, ni nepravilen in tudi ne neizvršljiv. Zakon o uvedbi EUR-a(1) je v RS v veljavi do 1. 1. 2007, zato so zakonske zamudne obresti pravilno prisojene od zneskov v SIT (prej veljavna valuta) in bodo ob izplačilu preračunane v EUR. Posledično očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki ni podana.

O nepremoženjski škodi:

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Konkretizacijo navedenega pa omogoča sodna praksa z izoblikovanjem razmerja med večjimi in manjšimi škodami ter odškodninami zanje.

Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu 179. člena OZ in je ustrezno uvrščena tudi v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Sodba, ki ima oporo v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. B., ugotavlja, da je tožnik v prometni nesreči 27. 1. 2007 dobil poškodbo hrbta (postavljena je bila diagnoza udarnina prsno ledvenega dela iz zvin ledvenega dela hrbtenice), pri čemer je prišlo do zmerne poškodbe že od prej nekoliko okvarjenih struktur, to je degenerativnih sprememb (predvsem sprememb medvretenčnih ploščic). Škodni dogodek je odigral vlogo sprožilca težav, ki so prešle v kronične.

Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost pretrpelih bolečin (en teden stalne srednje močne, 10 dni občasne srednje močne, lahke okoli tri tedne, občasne še tri tedne) in bodočih (občasnih bolečin) ter nevšečnosti med zdravljenjem, pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja iz tega naslova odmerjena odškodnina v višini 2.500,00 EUR primerno odškodnino. Ni podlage ne za višjo, ne za nižjo odškodnino, kot se zavzemata pritožnika.

Sodba upošteva, da bo tožnik imel bolečine tudi v bodoče, zato je odveč razlogovanje tožnika, da mu pripada odškodnina tudi za bodočo škodo. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prezrlo, da bolečine trpi vse od nesreče dalje in da jih bo trpel tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, da je bilo nepretrgano zdravljenje takoj po poškodbi sicer kratkotrajno (dobre tri tedne), da pa je tožnik imel še po zaključenem zdravljenju določene bolečine v ledvenem delu hrbtenice, ki pa niso bile tako hude, da bi se zglasil pri zdravniku. Ne drži, kot prikazuje pritožnik, da se je zdravil vsa leta od nesreče dalje, saj je sam navajal, da ni iskal zdravniške pomoči (pripravljalni vlogi 20. 5. 2008, 6. 11. 2009) in da ga je osebna zdravnica napotila na dodatne preiskave v letu 2009. Sodba upošteva, da je zaradi bolečin v torakolumbalnem delu hrbtenice zdravljenje nadaljeval tudi v letu 2009 (10. točka obrazložitve) in preiskave ter preglede v letu 2009 upošteva med nevšečnostmi pri zdravljenju (8. točka obrazložitve).

Po povedanem so tožnikovi očitki neutemeljeni in ni podlage za višjo odškodnino, kot se zavzema.

Toženkini očitki, s katerimi izpodbija pravilnost odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine ter zlasti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so, (1) da je bila narava poškodbe taka, da pri zdravi hrbtenici ne bi pustila posledic, (2) da je med zdravljenjem poškodb iz obravnavane prometne nesreče in zdravljenjem v letu 2009 in 2010 pretrgana vzročna zveza (ne gre za zdravljenje poškodbe iz obravnavane nesreče), in (3) da tožnik glede bodočih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni podal pravočasne in pravilne trditvene podlage.

Sodba zavzema stališče, da je bilo šele s preiskavo 4. 6. 2009 ugotovljeno, da so vzrok za tožnikove težave (bolečine ob obremenitvah hrbtenice so se z leti stopnjevale) degenerativne spremembe in da predstavlja obravnavana prometna nesreča sprožilni moment, za doslej t. i. neme degenerativne spremembe. Oceni, da tožnik trditvene podlage za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v pripravljalni vlogi 14. 9. 2009 (s tožbo je tožnik uveljavljal le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v obdobju šestih mesecev po nesreči) ni podal prepozno. Za zavzeto stališče ima sodba jasne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati.

Zmotno je toženkino stališče, da v letu 2009 ne gre za zdravljenje poškodbe iz obravnavane nesreče, ker tožnik ni več iskal zdravniške pomoči. Življenjsko logično in sprejemljivo je tožnikovo pojasnilo, da zdravniške pomoči, kljub bolečinam, ki niso prenehale, ni iskal. Upal je, da bodo težave v torakolumbalnem področju hrbtenice minile, sicer pa je upošteval tudi pojasnilo zdravnika, da drugačno zdravljenje njegove simptomatike ni možno. Razumljivo je, da je tožnika stopnjevanje bolečin (namesto, da bi prenehale) prisililo, da je (ponovno) poiskal zdravniško pomoč. Osebna zdravnica ga je z napotnico 4. 6. 2009 napotila na dodatne preiskave, na katerih je bilo ugotovljeno, da težave povzročajo degenerativne spremembe. Kot je razvidno iz mnenja sodnega izvedenca z dne 16. 11. 2010, je poškodba ob nesreči leta 2004 degenerativne spremembe (prisotne so bile že ob nesreči leta 2004, vendar brez kliničnih simptomov) razkrila in sprožila začetek kroničnega bolečinskega sindroma. Poškodba, ki jo je tožnik dobil, je po mnenju izvedenca odigrala vlogo sprožilca težav, ki so prešle v kronične. Na podlagi takega mnenja je sodba pravilno zaključila, da se je zdravljenje poškodbe iz prometne nesreče nadaljevalo v letu 2009 in je neutemeljen očitek, da nepravilno povzema izvedensko mnenje.

19.Obstoj občasnih bolečin tudi v bodoče je potrdil izvedenec, toženec pa je uveljavljal odškodnino tako za pretrpljene kot bodoče telesne bolečine v znesku 3.338,24 EUR (pripravljalna vloga 5. 6. 2012). S priznanjem odškodnine tudi za bodočo škodo sodba ne prekorači tožbenega zahtevka, kot uveljavlja toženka (tretji odstavek 350. člena ZPP), niti ne odloča mimo trditvene podlage.

20.Po mnenju sodnega izvedenca, na katerega se sklicuje toženka, bi v primeru zdrave (neokvarjene) hrbtenice težave dobljene poškodbe zaradi nesreče 2004 izzvenele v najmanj 8 - 10 tednih, vendar pa izvedenec v nadaljevanju pojasnili tudi (stran 14 izvedenskega mnenja 16. 11. 2010), da bi, če prometne nesreče ne bi bilo, lahko tožnik še dalj časa živel brez težav s križem, kot je živel pred poškodbo (objektivno ni mogoče določiti obdobja, v katerem se težave ne bi pokazale). Potemtakem se izkaže očitek toženke, da sodba premalo upošteva, da je šlo za lažjo poškodbo, kar bi narekovalo nižjo odškodnino, za neutemeljenega.

21.Sodba ugotavlja, da so tožniku ostale funkcionalne posledice na ledveni hrbtenici, gre za zavrto gibljivost lažje stopnje, ki je posledica degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice, predvsem pa sprememb medvretenčnih ploščic. Upoštevalo je mnenje izvedenca, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se pri tožniku kaže v tem, da se ne more več ukvarjati s športom (predvsem s srfanjem in smučanjem), kot se je lahko prej, da se mora izogibati dvigovanju in prenašanju že manjših bremen, fizičnim opravilom v hiši in okolici ter daljšem sedenju v prisilni drži telesa posledica več vzrokov (obravnavane prometne nesreče v letu 2004, degenerativnih sprememb in druge prometne nesreče v letu 2005). Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodba priznava v obsegu, ki ga je povzročila prometna nesreča (kot sprožilni moment) in upošteva razmejitev, ki jo je podal izvedenec (7,5 % siceršnje zmanjšane življenjske aktivnosti ocenjene na 30 % odpade na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki ga je povzročila prometna nesreča).

22.Razmejitev težav, ki so posledica degenerativnih sprememb, sproženih z nesrečo 2004, in kasnejše nesreče (v letu 2005), je strokovno vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec. Ugotovitve sodbe v delu, ki odpade na nesrečo 2004, temeljijo na izvedenskem mnenju. O tem ima sodba tudi zadostne in pravilne razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (11. točka obrazložitve). Kako naj bi drugače (očitek toženke, da sodba premalo upošteva, da je sedanje stanje posledica večih vzrokov) sodba to upoštevala, toženka ne pove. Nerazumljivo je, na kaj meri s trditvami, „da sodišče na procente, ki jih izvedenec postavi, ni vezano, ampak mora odškodnino odmeriti glede na dejanske omejitve, ki jih poškodba prinaša (sodba ugotavlja, katere so dejanske omejitve).

23.Sodba utemeljeno ni sledila ugovoru toženke o prekluziji trditev za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri katerih vztraja v pritožbi. Opisane posledice, ki jih tožnik ima, in predstavljajo podlago za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tožnik v dejstveni podlagi, kot je bilo že pojasnjeno, zatrjeval. Posledično ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka, ki je po trditvi toženke v dopuščanju trditev in dokazov po prvem naroku.

24.Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi strahu (sodba jo priznava v višini 625,94 EUR) je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo hud primaren strah, ki je nedvomno imel podlago v nepričakovanem silovitem trku(5). Sodišče je tožniku upravičeno verjelo, da je bil v šoku, da je otrpnil, da je izgubil orientacijo in da se je v trenutku škodnega dogodka zelo ustrašil. Upravičeno pa je bil zaskrbljen tudi za svoje zdravje (trajanje zgodnjega sekundarnega strahu je izvedenec ocenil kot strah močnejše stopnje na dve uri, šibkejšega pa na 2 - 3 dni). Trajanje in intenzivnost strahu opravičuje prisojeno odškodnino in so drugačne pritožbene trditve toženke neutemeljene.

O premoženjski škodi:

25.Tožnik s tožbo zahteva povračilo premoženjske škode, ker je bil od nesreče 28. 1. 2004 do 20. 2. 20104 v bolniškem staležu in v tem času ni mogel opravljati odvetniške dejavnosti. Ocenjuje, da je izgubljeni dobiček v tem obdobju dnevno znašal 236,33 EUR, pri čemer obračun utemeljuje z dohodninsko odločbo iz leta 2004. Pojasni, da je obračun izdelan tako, da je prikazan celotni letni prihodek za leto 2004 z odštetim časom letnega dopusta in časom bolniškega staleža in nato dejanski prihodek deljen s 311 dnevi (365 dni - 31 dni letni dopust in 23 dni bolniški stalež).

26.Sodba tožniku iz naslova neto izgubljenega dobička, na podlagi mnenja sodne izvedenke finančne stroke, prizna 7.144,61 EUR in kot pravno podlago za priznanje upošteva 168. člen OZ.

27.Po določbi 168. člena OZ, ki določa obseg povrnitve premoženjske škode, ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode, kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička, pri čemer se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Specialnejša določba, ki ureja vprašanje premoženjske škode, ki oškodovancu nastane zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja, pa je določba prvega odstavka 174. člena OZ. Po njej mora tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali njegovo zdravje, povrniti zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Oškodovancu pripada denarni znesek, ki ima namen vzpostavitve v takšno premoženjsko stanje oškodovanca, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Gre za povrnitev navadne škode (prvi odstavek 168. člena OZ) in ne bodočo škodo, ki se kaže v izgubi zaslužka oziroma dobička, o kateri se odloča na podlagi predvidevanj, ocene o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka.

28.Tožnik, čeprav gradi tožbo na prikazu dobička, ki bi ga bilo po normalnem teku utemeljeno pričakovati (tretji odstavek 168. člena OZ), zahteva izgubo na dobičku (zaslužku) za čas zdravljenja(6).

29.Za utemeljenost tožbenega zahtevka bi moral tožnik izkazati (navajati in dokazati)(7) npr. s koledarjem mesečnih obveznosti in razpisanih obravnav v času bolniškega staleža, kot je zahtevala toženka (5. točka odgovora na tožbo(8)), (dejansko) prikrajšanje na premoženju zaradi nezmožnosti opravljanja dela v času bolniškega staleža. Zgolj z navedbo v tožbi „vse druge obveznosti v času od 28. 1. 2004 do 20. 2. 2004 je moral tožnik odpovedati, jih preložiti, strankam zagotoviti substitucije ali zaprositi sodišče, da ga razreši kot zagovornika po uradni dolžnosti, nekateri postopki pa so bili zaključeni celo v tožnikovi odsotnosti“ trditvenemu bremenu ni zadostil. Delo odvetnika, ki ga je tožnik opravljal, je specifično in bi tožnik moral ponuditi trditve vsaj o tem, katera dela so bila v času bolniškega staleža predvidena, pa jih zaradi nezmožnosti ni mogel opraviti. Še zlasti zaradi zatrjevanja (in dokazovanja) toženke, da je tožnik kljub bolniškemu staležu delal in izgube na zaslužku ni bilo. Upoštevaje, sicer kasnejša, pojasnila tožnika (vloga 25. 9. 2008) in ugovore toženke, bi bila natančna opredelitev opravil, ki so bila načrtovana in opravljena oziroma preložena na kasneje, še toliko bolj potrebno. Tožnik zahteva izgubo na zaslužku zaradi nezmožnosti za delo zaradi prizadetega zdravja za nazaj, zato bi moral ponuditi ustrezno podlago za ugotovitev prikrajšanja na premoženjskem področju. Obračun, s katerim utemeljuje izgubo na zaslužku, ne nudi podlage za njeno priznanje.

30.Tožnik ni navedel pravno odločilnih dejstev, ki jih zahteva materialno pravo za odločitev o plačilu odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka. Tožba v tem delu ni sklepčna, kar narekuje zavrnitev zahtevka, ki mu je sicer sodba ugodila (gre za podredno uveljavljan zahtevek za plačilo neto izgubljenega dobička oziroma zaslužka v višini 7.144,61 EUR). V tem delu je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (zavrnilo je tožbeni zahtevek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kot jih je priznala sodba).

31.Sodba tožniku verjame, da se je na fizioterapije vozil od doma in mu priznava premoženjsko škodo, na podlagi 174. člena OZ za potne stroške v višini 46,28 EUR, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje.

32.Po povedanem je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo (glede priznanja izgube na zaslužku), sicer pa je obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

33.Delna sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve, zoper katero se tudi sicer tožnik pritožuje. Število pripravljalnih vlog, ki jih lahko poda vsaka pravdna stranka pri uveljavljanju svojih, na zakonu, utemeljenih interesov, v ZPP res ni omejeno, je pa sankcionirano v oceni potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), kar je upravičeno upoštevalo sodišče prve stopnje. Če s trditvijo, da so v podobnih primerih izpodbijanja tovrstnih odločitev nižjih sodišč le-ta smiselno pritrjevala navedbam tožeče stranke, zatrjuje odstop od sodne prakse, bi ga moral utemeljiti in dokazati. Ne drži, da odločitve v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti, ker ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je označilo, katere vloge šteje za nepotrebne in obrazložilo zakaj, označene stroškovnike pa je celo priložilo sodbi. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da vse vloge tožnika niso bile potrebne in pravilnosti tega stališča tožnik z neopredeljenim sklicevanjem na to, da obseg zahtevnosti in kompleksnost trditev opravičuje potrebnost vseh vlog, ne more uspešno izpodbiti. Pravilno je stališče sodbe, da sta stranki v številnih vlogah le ponavljali svoja že podana stališča, številne vloge (sodišče prve stopnje tožniku ni upoštevalo 11 pripravljalnih vlog, toženi pa 9 pripravljalnih vlog), zato niso bile potrebne. Zgrešeno je tožnikovo stališče, da pravdni stroški v civilnopravnem pogledu pomenijo škodo. Glede na spremenjen uspeh tožnika zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari, druge pritožbene navedbe ne terjajo odgovora, toženka pa odmeri stroškov obrazloženo niti ni ugovarjala.

34.Spremenjena odločitev spreminja tudi tožnikov uspeh v pravdi, ki je 26 % (od uveljavljanih 13.556,71 EUR je uspel z 3.599,96 EUR). Ob upoštevanju, sicer pravilno odmerjenih stroškov tožnika 5.238,52 EUR in stroškov toženke 3.791,78 EUR znaša 26% uspeh tožnika 1.362,01 EUR, 74% uspeh toženke pa 2.805,90 EUR. Po pobotanju mora tožnik toženki povrniti 1.443,89 EUR, zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo III. točko izreka sodbe.

35.Toženka je delno uspela s pritožbo in je glede na pritožbeni uspeh upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, po specifikaciji v pritožbi in znašajo 622,12 EUR (625 točk, vrednost točke 0,459 EUR, 2% materialni stroški, 20% DDV, sodna taksa 271,00 EUR). Ob upoštevanju pritožbenega uspeha (66%) znašajo njeni stroški 410,60 EUR, kar je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožniku.

36.Tožnik s pritožbo ni uspel in je odločitev o zavrnitvi njegovih pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

37.Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča 13. 12. 2006.

-----------------------------

(1)Ur. l. RS, št. 114/06.

(2)Pojasnjuje, da posebne zdravniške pomoči kljub bolečinami ob obremenitvi hrbtenice v torakolumbalnem področju ni iskal, ker mu je lečeči zdravnik pojasnil, da kakšno posebno zdravljenje ni predvideno, da je treba tovrstne bolečine blažiti z analgetiki in ustreznimi vajami (razgibavanjem in utrjevanjem obhrbtenične muskulature) in čakati, da težave s potekom časa minejo, in se izogibati telesnim naporom.

(3)V pripravljalni vlogi je tožnik opisal težave, ki so se v torakolumbalnem delu hrbtenice z leti jačale in tudi razloge, zakaj tega ni navajal prej.

(4)V pripravljalni vlogi 14. 9. 2009 je pojasnil, da je smučal le še nekajkrat, bolj zato, da je poučeval najmlajšega sina, kakor pa zaradi svojega razvedrila, saj so se mu pri smučanju pojavile bolečine različne intenzitete v prizadetem torakolumbalnem področju hrbtenice, ki jih pred obravnavano prometno nesrečo ni imel.

(5)Tožnikovo vozilo je po silovitem trku zbilo 15 - 20 metrov preko križišča v drugo vozilo, pri čemer sta bili polomljeni naslonjali prednjih sedežev.

(6)V IX. točki pripravljalne vloge 20. 5. 2008 navaja, da uveljavlja odškodnino iz naslova izgubljenega dobička le za čas bolniške, ko na podlagi medicinske dokumentacije ni mogel opravljati odvetniškega poklica.

(7)V skladu s 7. členom in 212. členom ZPP morajo stranke navajati dejstva in predlagati dokaze.

(8)Tožnik je v pripravljalni vlogi 21. 4. 2008 glede te zahteve toženke odgovoril, da koledarja ne hrani več in ga ne more predložiti, sicer pa bi ga toženka morala zahtevati že znatno prej, če je menila, da predložena medicinska dokumentacija ni ustrezna.

(9)V njej navaja, da je določena dela - glede na obseg normalnega dela minimalna - , opravil sam ali po substitutu (zaradi preprečitve večje škode na pravnih koristih in interesih strank), da je nekatera opravila prenesel v kasnejše obdobje, da je po zaključku bolniškega staleža opravljal nadurno delo, da je pokril izpad dohodka delno za mesec januar 2004 in delno za mesec februar 2004, da je z opravljanjem storitev po prenehanju bolniškega staleža pokril delno stroške poslovanja za mesec januar in februar in da je v mesecu marcu 2004 moral intenzivneje delati.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 168/1, 168/3, 168/4, 172, 172/2, 174, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.