Jedro

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožeče stranka pa uveljavlja zgolj tak razlog. Zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava ne utemeljuje kot tako glede na ugotovljeno dejansko stanje temveč s tem, da bi moralo sodišče ugotoviti drugačno dejansko stanje oziroma sprejeti drugačno dokazno oceno in na podlagi tako spremenjene dejanske podlage sprejeti drugačno materialno pravno odločitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2009, ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da gre pri toženi stranki za družinsko podjetje in da so se nesoglasja začela ob pogovorih o prenosu lastniških deležev. Ob ugovoru, da so naročila upadla zaradi ustanovitve drugega podjetja, na katero je tožena stranka prenesla komercialne posle tožnik pozablja, da je tudi sam kot samostojni podjetnik opravljal dejavnost s področja dejavnosti tožene stranke. Tožena stranka je dokazala poslovne razloge za odpoved zaradi krize na poslovnem trgu kot tudi zaradi neurejenih medsebojnih odnosov. S spremembo akta o sistemizaciji je ukinila delovni mesti komercialista in kovinarja, delo montažerjev pa zmanjšala s šestih na dve delovni mesti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka je bila res prekludirana s predložitvijo akta o sistemizaciji, toda dokazno oceno o utemeljenosti poslovnega razloga je sodišče sprejelo že na podlagi izpovedi direktorja in podatkov iz bilance oziroma izkazov poslovnega uspeha. Samo sprejetje akta o sistemizaciji nima vedno odločilnega vpliva na ugotovitev obstoja utemeljenega razloga, dejansko pa je prenehala potreba po delu komercialista in že leto prej potreba po delu kovinarja. Tožniku je bila odpovedana edina obstoječa pogodba o zaposlitvi, pri čemer tožnik v letu 2008 ni opravljal dela kovinarja, temveč le delo komercialista, ki je bilo ukinjeno. Delo kovinarja je tožnik za toženo stranko opravljal kot samostojni podjetnik. Direktor tožene stranke je res v letu 2007 podal izjavo o odstopu, vendar je skupščina družbenikov ni sprejela.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Navaja, da je odpoved v imenu tožene stranke podala nepristojna oseba, ker naj bi D. R. že 17. 11. 2007 odstopil z mesta direktorja. Kot kvazi zastopnik tožene stranke je tudi povzročil prenos poslov na pravno osebo, katere lastnica in ustanoviteljica je njegova izvenzakonska partnerica, sam pa je njen direktor. Če tega prenosa ne bi bilo, ne bi bilo razloga za domnevno zmanjšanje potreb po delu tožnika na delovnem mestu komercialist. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialist in kovinar, odpoved pa je bila podana le za za delovno mesto komercialist. Predlog sporazuma o odkupu poslovnega deleža, ki ni bil realiziran, ne dokazuje obstoja zatrjevanega organizacijskega razloga in tudi pogodba o zaposlitvi ni bila spreminjana. Tožena stranka je predložila akt o sistemizaciji, s katerim naj bi ukinila delovno mesto komercialista in kovinarja šele na naroku 14. 6. 2010, za kar pa je bila prekludirana, kar je tožeča stranka izrecno navajala in uveljavljala kršitev po 286. členu ZPP. Sodišče druge stopnje je pritožbene razloge v zvezi s to kršitvijo zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče ne pojasni, kako naj bi bilance uspeha, ki jih prvostopenjsko sodišče sploh ne omeni, nakazovale na ekonomsko upravičenost odpovedi. Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je recesija prizadela tudi njo. Kolikor je potreba po delu kovinarja prenehala že v letu 2008, je bila tožena stranka prekludirana za odpoved pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto. Revizija uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje ni odpravilo oziroma se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s tem, zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zakrivilo relativno in absolutno kršitev pravil postopka, ker določbe prvega in drugega odstavka 286. člena ZPP ne dopuščajo uporabe prekludiranih dokazov. Ker je toženo stranko zastopala nepooblaščena oseba, je šlo tudi za bistveno kršitev postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Izpodbijana sodba ima razloge o tem, katera pogodba o zaposlitvi je bila tožniku odpovedana in povsem jasno dejansko ugotovitev o tem, da je v času odpovedi tožnik opravljal le delo komercialista, ne pa tudi dela kovinarja. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do prenosa nekaterih (komercialnih) poslov na drugo družbo prišlo ne zgolj zaradi ekonomskih razlogov (krize na poslovnem trgu), temveč tudi zaradi neurejenih medsebojnih odnosov med družbeniki. Ob tem je sodišče ugotovilo, da je tudi tožnik sam kot samostojni podjetnik (in obenem družbenik tožene stranke) opravljal dejavnost s področja dejavnosti tožene stranke in torej tudi sam „povzročal“ nepotrebnost svojega dela pri toženi stranki. Na drugi strani pa iz dejanskih ugotovitev sodišča ne izhaja, da bi šlo pri prenosu komercialnih poslov na družbo E. D. za kaj drugega kot za drugačno organizacijo poslovanja ali da bi bila navedena družba konkurenčna toženi stranki.

7. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka res prekludirana s predložitvijo akta o sistemizaciji, vendar pa upoštevanje tega akta ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve ni oprlo le na ta dokaz, ampak je ta predstavljal le enega poleg več dokazov, ki so utemeljevali njegovo odločitev: Na podlagi teh dokazov, zlasti izpovedbe direktorja tožene stranke (tudi, če se akt o sistemizaciji ne upošteva), je sodišče lahko z gotovostjo presodilo, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP ni podana.

8. V zvezi s kršitvijo določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se tožnik v reviziji sklicuje na dokaz, ki naj bi ga predložil v tožbi (imenovanje vršilca dolžnosti direktorja). Vendar v spisu ni nobenega takega dokaza, iz podatkov sodnega registra pa je razvidno, da je edina oseba, ki je kot direktor pooblaščena za zastopanje tožene stranke, od 8. 12. 2002 dalje vpisan D. R..

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožeče stranka pa uveljavlja zgolj tak razlog. Zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava ne utemeljuje kot tako glede na ugotovljeno dejansko stanje temveč s tem, da bi moralo sodišče ugotoviti drugačno dejansko stanje oziroma sprejeti drugačno dokazno oceno in na podlagi tako spremenjene dejanske podlage sprejeti drugačno materialno pravno odločitev.

11. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje pa je naslednje: tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga, ki je imel za posledico prenehanje potrebe po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2003, tožnik je najprej delal kot komercialist in kovinar, od leta 2007 pa le še kot komercialist, dela kovinarja pa je za toženo stranko opravljal kot samostojni podjetnik, zaradi drugačne organizacije poslovanja (prenos opravljanja komercialnih poslov na drugo družbo) je bilo delo (delovno mesto) komercialista pri toženi stranki ukinjeno, D. R. je bil v spornem času direktor tožene stranke in je kot tak lahko veljavno sprejemal tako poslovne odločitve kot odločitve o odpovedi pogodb o zaposlitvi.

12. Da bi bilo na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo nepravilno uporabljeno, revizija niti ne zatrjuje, po uradni dolžnosti pa revizijsko sodišče na to ne pazi (371. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).