Jedro

Direktor tožene stranke je sicer pred podajo odpovedi podal izjavo o odstopu z vseh funkcij pri toženi stranki, torej tudi z mesta direktorja, vendar skupščina družbenikov te izjave ni sprejela, tako da je še naprej opravljal funkcijo direktorja. Kot tak je bil še naprej zakoniti zastopnik tožene stranke in je lahko tožniku zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 10. 2. 2009, ki jo je tožeča stranka prejela 13. 2. 2009, v celoti nezakonita (točka 1/1 izreka), da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2003 za delovno mesto komercialist in kovinar ter na podlagi nadaljevanja delovnega razmerja po izteku pogodbenega roka ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni (točka 1/2 izreka), da je tožena stranka dolžna za tožnika poskrbeti za priznanje neprekinjene delovne dobe za čas od 31. 3. 2009 dalje, ga prijaviti v zavarovanje in mu iz naslova plače, zmanjšane za davke in prispevke za čas od 31. 3. 2009 dalje do nastopa dela po tej sodbi, izplačati neto plače, od bruto plač v znesku 1.400,00 EUR s pripadki, ki bi jo prejemal na svojem delovnem mestu „komercialist in kovinar“, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnega bruto zneska plače vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter od mesečnih zneskov bruto plače obračunati in izplačati davke in prispevke pristojnim ustanovam, vse v roku 8 dni (točka 1/3 izreka), odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka 2 izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Ker je D.R. z odstopno izjavo z dne 17. 11. 2007 odstopil z mesta direktorja, je tako po mnenju tožeče stranke odpoved pogodbe o zaposlitvi podala nepristojna oseba, ki po zakonu tožene stranke ne sme zastopati, do teh trditev tožeče stranke pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke, ki je predložila zapisnik naroka zadeve, v kateri je S.R. vložil tožbo za izključitev D.R. kot družbenika tožene stranke z dne 24. 2. 2009 in iz katerega izhaja, da D.R. določene posle kot direktor tožene stranke in družbe E.-D. d.o.o. nezakonito prenaša s tožene stranke na družbo E.-U. d.o.o..

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo napačno in nepopolno, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na podlagi katerih dokazil je moč z gotovostjo sklepati, da tožeči stranki ni bila odpovedana neobstoječa in povsem neveljavna pogodba o zaposlitvi, saj je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da se tožeči stranki odpoveduje pogodba o zaposlitvi za delovno mesto komercialist, tožeča stranka pa je kot dokazilo predložila dne 25. 4. 2003 podpisano pogodbo o zaposlitvi za delovni mesti komercialist in kovinar, druge pogodbe pa stranki nista sklenili. Sodišču ni bilo sporno, da je tožeča stranka dejansko delala na delovnem mestu komercialist in kovinar v proizvodnji. Kljub temu, da je tožeča stranka že v tožbi navajala, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zgolj iz razloga, ker tožena stranka odpoveduje neveljavno pogodbo, se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo in tako povzročilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je presojalo sporazum, s katerim so se stranke in druge osebe dogovorile, na kakšen način bo tožeča stranka odkupila 25 % poslovnega deleža in v zvezi s tem navedlo, da naj bi bili iz tega razvidni organizacijski razlogi za spremembo pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju je zapisalo, da do realizacije tega sporazuma ni prišlo. Pri tem pritožnik poudarja, da neizvedba sporazuma nakazuje na to, da vsebina sporazuma kasneje ni predstavljala volje njegovih podpisnic, saj bi ga v nasprotnem primeru gotovo izvršile.

Sodišče prve stopnje svojo sodbo opira na izpoved D.R. o tem, kako je toženo stranko prizadela recesija, vendar ta njegova izpoved ni podprta z nobenimi dokazi. Nadalje je sodišče prve stopnje navedbe oprlo tudi na akt o sistemizaciji, ki ga je tožena stranka predložila šele na naroku dne 14. 6. 2010, za kar je bila prekludirana. Tožeča stranka je prekluzijo dokazov izrecno navajala, prav tako je uveljavljala kršitev po 286. členu ZPP in s tem izpolnila procesne predpostavke za grajanje procesnih kršitev. Nadalje tožeča stranka še zatrjuje, da je tožena stranka vsebino tega akta naredila zgolj za potrebe tega postopka. Zaradi navedenega ravnanja sodišča prve stopnje je dejansko stanje v tej zadevi ostalo nepopolno in napačno ugotovljeno, obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju, ne vsebuje izjave o odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje na napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje tudi napačno apliciralo in uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje ali pa da samo odloči v tej zadevi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti ni storilo v pritožbi tožeče stranke zatrjevanih kršitev, niti po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi ne po 14. točki 2. odstavka istega člena. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o vseh bistvenih vprašanjih, pomembnih za odločbo in tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja: Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je uporabilo tudi dokaze, s katerimi je bila tožena stranka prekludirana. Tožena stranka je že na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala vpogled v letno bilanco za leto 2008 z izkazom poslovnega uspeha in poročilo o višini prihodkov iz opravljanja dejavnosti za zadnje tri mesece leta 2008 in prve tri mesece leta 2009, s čimer bi izkazala obstoj ekonomskih razlogov za drugačno reorganizacijo dela. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku redno iz poslovnega razloga odpovedana iz utemeljenih razlogov, oprlo tako na izpoved direktorja tožene stranke kot tudi na druge dokaze, pa tudi na akt o sistemizaciji. Da je ekonomski razlog pri toženi stranki obstajal, izhaja iz izpovedi direktorja tožene stranke in iz bilanc uspeha v prilogah pod B11, B12 in B13. Res je tožena stranka s predložitvijo akta o sistemizaciji prekludirana, vendar sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni oprlo le na ta akt. Ker tudi iz ostalih dokazov, ki jih je pri odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje, izhaja, da je obstajal ekonomski razlog za reorganizacijo pri toženi stranki, je tako pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana iz utemeljenega razloga, saj je bilo delovno mesto ukinjeno. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da samo sprejetje akta o sistemizaciji na ugotovitev obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima vedno odločilnega vpliva. Utemeljen razlog za to odpoved je dejansko prenehanje potrebe po delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pri toženi stranki je dejansko prenehala potreba po delu komercialista, že leto pred tem pa potreba po delu kovinarja, tako da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi redno iz poslovnega razloga odpovedala utemeljeno in zakonito.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da naj bi bila tožniku odpovedana neobstoječa pogodba o zaposlitvi. Dejansko je bila edina pogodba o zaposlitvi, ki sta jo podpisali stranki, pogodba z dne 25. 4. 2003. Tožnik je najprej pri toženi stranki delal kot komercialist in kovinar. V letu 2007 je ustanovil podjetje, ki se ukvarja z galvanizacijo in cinkanjem raznih kovinskih predmetov in kot samostojni podjetnik sodeloval s toženo stranko do aprila oziroma maja 2008. Tako pri toženi stranki v letu 2008 tožnik ni opravljal del kovinarja, ampak le dela nabave in prodaje izdelkov, t.j. dela komercialista. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A7) je tožena stranka zapisala, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu komercialist in da se mu pogodba o zaposlitvi redno odpove iz poslovnih razlogov, ker se ukine delovno mesto. Ker tožnik pri toženi stranki ni več delal kot kovinar, saj je ta dela zanjo opravljal kot samostojni podjetnik, je dejansko pri njej delal le še kot komercialist. Povsem logično je, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 4. 2003, saj druge stranki nista imeli sklenjene in je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju prav na podlagi te pogodbe o zaposlitvi.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi nepristojna oseba, ki tožene stranke ne sme zastopati. Res je direktor tožene stranke D.R. dne 17. 11. 2007 podal izjavo o odstopu z vseh funkcij pri toženi stranki, torej tudi z mesta direktorja, vendar pa skupščina družbenikov te izjave ni sprejela. Tako je D.R. še naprej opravljal funkcijo direktorja. Kot tak je bil še naprej zakoniti zastopnik tožene stranke in je lahko tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Skladno s 4. odstavkom 83. člena ZDR, je tožnika obvestila o nameravani odpovedi dne 21. 1. 2009, ko je navedla, da se je konec leta 2008 občutno zmanjšal obseg dela zaradi zmanjšanja naročil, zaradi česar bo ukinjeno delovno mesto komercialist, dne 10. 2. 2009 pa mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, torej iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo le o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in utemeljeno tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške.