Jedro

Omejitev gibanja je zakonit ukrep, ki ga lahko pristojni organ izreče prosilcu za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni v Ustavi in v ZMZ predpisani pogoji.

Tožnik je prestopil hrvaško-slovensko mejo v noči od 12. 2. na 13. 2. 2016 ter da je bil iz avstrijske meje (Šentilj) s strani avstrijskih organov vrnjen Sloveniji v noči od 13. 2. na 14. 2. 2016. Tožnik je svojo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal dne 25. 3. 2016, istega dne pa mu je bila vročena tudi odločba o vrnitvi. Tožnik se je več kot mesec dni nahajal v Sloveniji, res je, da sicer v Centru za tujce v Postojni, kjer pa so na voljo uradne osebe, ki bi, če bi tožnik to zahteval, sprejele njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Ni utemeljen razlog, da prošnje ni podal zaradi nerazumevanja jezika. Če bi zahteval bi tolmačka prav gotovo dobil, saj gre za temeljno pravico prosilca (10. člen ZMZ).

V trenutku, ko mu je bila vročena odločba o vrnitvi, se je tožnik odločil za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pojasnil je, da je bila njegova ciljna država Nemčija, kjer ima prijatelje. Vse navedeno potrjuje znatno nevarnost, da bi lahko pobegnil pred zaključkom postopka za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga vendar najdalj za 3 mesece, vendar z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec in sicer od dne 30. 3. 2016 od 12.40 ure do dne 30. 6. 2016 do 12.40 ure.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik dne 30. 3. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji mu je bilo ustno na zapisnik omejeno gibanje na prostore Centra za tujce zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). V nadaljevanju obrazložitve toženka navaja, da iz policijske depeše št. 2253-31/2016/ (3F651-04) z dne 14. 2. 2016 izhaja, da je prosilec skupaj še z ostalimi tujci 12. 2. 2016 prečkal mejni prehod Dobova in vstopil v Slovenijo. Naslednjega dne je bil prvič predan avstrijskim varnostnim organom, ki so ga še istega dne vrnili v Slovenijo. Prosilec je, skupaj z ostalimi tujci, ponovno prečkal mejni prehod Šentilj 14. 2. 2016, a je bil ob 00.20 vrnjen na ozemlje Slovenije. Obakrat so avstrijski varnostni organi, tekom postopka preverjanja ugotovili, da ne izpolnjuje pogojev za vstop v Avstrijo (tujci, ki nimajo namena zaprositi za azil v Avstriji ali Nemčiji, niso hoteli sodelovati z avstrijskimi varnostnimi organi, so se zlagali glede identitete in državljanstva ter drugih vzrokov). Ker tujcev ni bilo mogoče takoj vrniti hrvaškim varnostnim organom, so bili 14. 2. 2016 z odločbo o nastanitvi nastanjeni v Center za tujce. Iz dopisa št. 2253-275/2016/5 (216-10) Centra za tujce izhaja, da je Hrvaška zavrnila ponoven sprejem prosilca na podlagi sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito, zato mu je bila 25. 3. 2016 vročena odločba o vrnitvi št. 2253-61/2016/2, izdana s strani PPIU Maribor 23. 3. 2016. Prosilec je nato istega dne, to je 25. 3. 2016, ko mu je bila vročena omenjena odločba o vrnitvi v izvorno državo, izrazil namero podati vlogo za mednarodno zaščito v Sloveniji, kar je razvidno iz lastnoročno napisane izjave s strani prosilca.

3. Toženka je tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje 51. člena ZMZ, in sicer na podlagi 5. in 6. točke 55. člena ZMZ. Po 5. točki 55. člena ZMZ mora tujec ob vstopu v Republiko Slovenijo izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem času. V obravnavanem primeru je prosilec že 12. 2. 2016 prestopil hrvaško-slovensko mejo, namero za podajo mednarodne zaščite pa je podal šele 25. 3. 2016, po tem, ko je že bil v postopku odstranitve iz države, saj mu je bila istega dne vročena tudi odločba o vrnitvi v izvorno državo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj šele danes zaproša za mednarodno zaščito je dejal, da ni vedel, da je Slovenija varna država in da je tu možno zaprositi zanjo, ko pa je pridobil dovolj informacij, se je odločil, da bo prošnjo vložil. Pristojni organ utemeljeno dvomi v prosilčeve izjave, da ni vedel, da je v Sloveniji možno zaprositi za azil, saj je tekom njegovega bivanja v centru veliko tujcev zaprosilo za azil, med njimi tudi osebe, ki so bile skupaj z njim vrnjene iz Avstrije v Slovenijo in so prav tako nastanjene v Centru. Sam je tudi povedal, da je imel v času bivanja v Centru možnost se pogovarjati s socialno delavko, kar je tudi storil. Na podlagi navedenega je razlog iz druge alineje 51. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ za omejitev gibanja, podan.

4. Razlog za omejitev gibanja je tudi 6. točka 55. člena ZMZ, po kateri prosilec vloži prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tudi v zvezi s tem razlogom je tožnik ponovil, da ni vedel, da je v Sloveniji možno zaprositi za azil in da je Slovenija varna država, ko pa je videl datum odstranitve iz države napisan v odločbi o vrnitvi v izvorno državo, se je odločil za vložitev prošnje. Po prepričanju toženke tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji niti ne bi zaprosil, če bi ga Republika Avstrija sprejela in ga ne bi dvakrat vrnila na slovensko ozemlje in bi nadaljeval pot do ciljne države, to je Nemčije. Ker je tudi Hrvaška 22. 3. 2016 zavrnila njegov ponovni sprejem, mu je Slovenija 25. 3. 2016 vročila odločbo o vrnitvi v izvorno državo in takrat se je tudi odločil, da bo zaprosil za mednarodno zaščito. Zato je podan tudi razlog za omejitev gibanja iz druge alineje 51. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ za omejitev gibanja, podan.

5. Toženka je mnenja, da bi v primeru, če se prosilcu ne bi omejilo gibanje na prostore Centra za tujce, le ta samovoljno zapustil Azilni dom še pred koncem postopka mednarodne zaščite in odšel v Nemčijo. To pa bi pristojnemu organu onemogočilo resničnost trditev, zaradi katerih je prosilec vložil prošnjo. Tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času in jo je vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko se v konkretnem primeru, glede na vse zgoraj navedeno, podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene iz tega razloga. Sklepno toženka ugotavlja, da so v obravnavanem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ do prenehanja razlogov, vendar najdalj za 3 mesece z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, in sicer od dne 30. 3. 2016 od 12.40 ure do dne 30. 6. 2016 do 12.40 ure.

6. Toženka je tudi preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, primeren. Pojasnjuje, da v Azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Glede na velikost Azilnega doma ter določbe Zakona o zasebnem varovanju, varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se je odločil, da ne bo spoštoval pridržanja na območje Azilnega doma. Toženka je pri odločitvi o strožjem ukrepu upoštevala tudi določbe Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje.

7. Center za tujce bivanje (za tujce in prosilce za mednarodno zaščito) določa s Pravilnikom o bivanju v Centru za tujce, deponiran v lastnih sredstev ter v obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 11/15). Iz tega izhaja, da imajo tam nastanjene osebe določene pravice in dolžnosti. Nastanjenim osebam oziroma prosilcu je v Centru omogočen dostop do računalnika oziroma spleta, ima dostop do svojih oblačil, poleg tega pa ima na voljo tudi oblačila, ki mu jih zagotovi Center, ima neomejen dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice, preko katere lahko sprejme tudi notranji klic, ima dostop do gibanja na svežem zraku, obiskovanje s strani uradnih oseb SNOI, pravnih zastopnikov in zasebnih obiskov.

8. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo in ga izpodbija v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in sodni praksi slovenskega Ustavnega sodišča nesporno pomeni odvzem osebne svobode in poseg v pravico do osebne svobode. Zato je izpodbijani sklep treba presojati iz vidika 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), oziroma 19. člena Ustave ter z vidika ustreznega prenosa Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 7. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Direktiva o sprejemu), saj je rok za implementacijo Direktive potekel dne 20. 7. 2015 in je zato v tovrstnih primerih nujna neposredna uporaba prava EU. V 8. členu te Direktive ni navedeno, da se lahko prosilca pridrži v situaciji, ko se mu lahko očita, da brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, kot to določa ZMZ. Zato je 5. točka 55. člena ZMZ očitno v neskladju z Direktivo o sprejemu, ki bi že morala biti sprejeta v notranji pravni red, zato je izpodbijani sklep v tem delu nezakonit, saj ni pravne podlage za izrečeni ukrep.

9. Po mnenju tožnika toženka ne pojasni, zakaj je izrečeni ukrep potreben, kar je zahteva ZMZ (prvi odstavek 55. člena ZMZ, če je to potrebno). Ker toženka ne pojasni, zakaj je treba izreči ukrep pridržanja tožniku in kateri cilj zasleduje, je izpodbijani sklep tudi iz tega razloga nezakonit. Nadalje tožnik v tožbi pojasnjuje časovno komponento glede podaje prošnje. Je prava neuka stranka, opravil je naporno in dolgo pot, da je prišel do Slovenije, v zadnjih dveh mesecih so države EU prosilce za mednarodno zaščito pogosto vračale v druge države EU in izven EU, zanje je situacija zelo nejasna, prosilci so zmedeni, ne vedo, kaj lahko naredijo, do česa so upravičeni. Tožnik ni poznal Slovenije, ni vedel, ali je to zanj varna država, zato se je težko odločil, kaj storiti. Je sicer govoril s socialno delavko, vendar je vprašanje kako kvalitetni so bili pogovori, saj prosilec govori samo farsi jezik. Tudi, če je bil tožnik v stiku z različnimi ljudmi v Centru za tujce to ne pomeni, da bi od njih lahko izvedel kakšne koristne ali zanesljive informacije, saj je za izmenjavo informacij treba uporabljati isti jezik. Najpomembneje je to, da je tožnik večkrat jasno in nedvoumno povedal, da je zbežal iz matične države v strahu pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ter da želi mednarodno zaščito. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da tako ZMZ kot direktiva o sprejemu določata, da sme prosilec biti pridržan, kadar je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vračanju. Ker pa je razlog za pridržanje iz 5. točke 55. člena ZMZ neutemeljen, tudi ta razlog kot samostojen ne more obstati in je posledično izpodbijani sklep nezakonit. Tožniku ni mogoče očitati, da je prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz Slovenije. Tožnik je povedal, da je že ob odhodu iz matične države imel namen zaprositi za azil, iskreno je tudi povedal, da je datum odstranitve vplival na to, da je podal prošnjo, a je glavni razlog, da je zaprosil za zaščito ta, da dejansko potrebuje zaščito in se boji vračanja v matično državo. V Iranu je bil prisoten pri demonstracijah, navedel je tudi točne datume. Povedal je, da je bil zaradi sodelovanja že zaprt in v zaporu pretepen, ker so od njega zahtevali, naj se neha udeleževati demonstracij. Iz zapora je bil izpuščen šele, kot je tožnik povedal „po vezah“. Za tem je večkrat trpel nasilje zaradi svojega političnega udejstvovanja. S tem je tožnik izrazil subjektivno komponento strahu v zvezi s političnim preganjanjem, zato toženka ni imela podlage za izrečeni ukrep.

10. S tem, ko toženka navaja, da v primeru, če se tožniku ne bi omejilo gibanje ne prostore Centra za tujce, bi ta samovoljno zapustil Azilni dom, ter tako onemogočil ugotoviti resničnost trditev, zaradi katerih je vložil prošnjo, implicira, da je razlog za izrečeni ukrep begosumnost tožnika, kar pa predstavlja nedopustno širitev podlage za izrečeni ukrep. Navajanje razlogov za pridržanje po že izrečeni ustni odločbi ni dopustno. Kakršnokoli drugačno ravnanje toženke je nezakonito in arbitrarno.

11. Tožnik je nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Biva v manjši sobi zgornjega nadstropja Centra za tujce, do katere je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat ob spremstvu tam prisotnih policistov. Na dan ima dovoljeni le dve uri rekreacije na prostem, ki pa poteka ob stalnem nadzoru policistov. Tudi vsi ostali premiki in prebivanje v Centru, ki je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti in se jih mora prosilec držati, potekajo pod nadzorom policistov. Tudi obiske lahko sprejema po strogo določenem urniku, ki so v sobi, v kateri so nastavljene kamere. Iz tega izhaja, da tožniku ni bilo zgolj omejeno gibanje, temveč mu je bila odvzeta osebna svoboda (odločba Ustavnega sodišča št. Up 116/09 z dne 3. 3. 2011). Ker Direktiva v predpisanem roku ni bila implementirana, je nujna neposredna uporaba tega predpisa, vendar to v Sloveniji ne dopušča možnosti, da bi kar avtomatično upoštevala strožji režim za poseg v temeljne človekove pravice prosilcev (28. točka preambule Direktive o sprejemu). Slovenija je, s tem ko ni implementirala Direktive o sprejemu, ohranila ugodnejše določbe ZMZ, ki dopušča zgolj omejitev gibanja. Kadar obstaja zakon, ki na milejši način posega v človekove pravice, je treba uporabiti le tega, v nasprotnem gre za arbitrarnost. Zato je izrečeni ukrep nezakonit in neustaven. Oceno, ali gre morda za prekomeren obseg je treba opraviti na podlagi tako imenovanega strogega testa sorazmernosti v skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo. Takšnega testa sorazmernosti tožena stranka ni opravila. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora namreč nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu.

12. Tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da naslovno sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadejalo tožniku nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro, o čemer bo lahko tožnik izpovedal tudi na glavni obravnavi. Dni brez osebne svobode pa mu ne bo mogel povrniti prav nihče. Gre za kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja škodo, pri čemer se tožnik sklicuje tudi na sklep Ustavnega sodišča Up 729/03 z dne 11. 12. 2003, kjer je sodišče navedlo, da „vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (tretji odstavek)“. Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena EKČP. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, tako da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Sodišče je na glavni obravnavi dne 12. 4. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in je v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v Slovenijo vstopil z valom beguncev in šel naprej v Avstrijo, kjer pa ga niso želeli sprejeti in so ga vrnili v Slovenijo. Prišel je iz Hrvaške, potoval je sam, družine in otrok nima. Njegova ciljna država je Nemčija, kjer sorodnikov nima, ima pa prijatelje. Pojasnil je, da v Iranu ni mogel živeti, ker je imel težave z režimom. Pred štirimi leti, tj. leta 2009 se je udeležil protestov proti predsedniškemu režimu. Bil je tudi priprt, vendar mu je preko „vez“ uspelo, da ni ostal dalj časa v priporu. Zaradi maltretiranja režima psihično in fizično ni mogel več funkcionirati in je želel poiskati varno državo, da bi živel v miru. Iz Teherana je legalno potoval v Istanbul, na podlagi potnega lista, ki je bil izdan 8. 9. 2014, pri čemer je povedal, da ni imel posebnih težav pri pridobivanju potnega lista, saj iz strani režima ni bil več problematičen. Imel je psihične težave. Povedal je, da o Sloveniji ni vedel veliko. Vedel je, da gre za državo bivše Jugoslavije in je vedel, da se nahaja v Sloveniji. Ne spomni se točnega datuma, kdaj je prestopil slovensko-hrvaško mejo, ve pa, da je bilo to en dan, preden so ga zadržali. Avstrijski organi so ga zavrnili, ker je prevajalec, ki je bil iz Afganistana, napačno prevajal, da gre delat v Nemčijo. Ob avstrijski meji je bil nastanjen v nastanitveni center, kjer je bil en dan, zvečer pa je bil prepeljan v Postojno. Za mednarodno zaščito je zaprosil približno pred dvema tednoma. Potrdi, da je za mednarodno zaščito zaprosil 30. 3. 2016. Na vprašanje, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil že prej pove, da je bil iz nastanitvenega centra neposredno odpeljan v center v Postojno, zato ni mogel spoznati države in niti ni vedel, kako ulice izgledajo. Imel je velike psihične težave zaradi poti, bil je v zaprtem centru. Zaprosil je, da ga deportirajo nazaj v Iran, pa se je čez nekaj dni premislil in sporočil, da ne želi več iti nazaj. Mislil je, da je vse v redu, potem pa mu je bila izdana odločba za deportacijo. Tako mu ni bila dana druga možnost, kot da se vrne nazaj, ali pa zaprosi za mednarodno zaščito. Ker se ni želel vrniti nazaj je zaprosil za mednarodno zaščito. V Sloveniji namerava ostati. V nadaljevanju tožnik opisuje razmere v Centru za tujce in pove, da je tam zelo slabo, da je razpoloženje slabo, da so vsi depresivni, da se tedensko vrstijo poskusi samomora, da je na voljo samo ena ura za sprehod na odprtem prostoru. Vse to negativno vpliva na njegovo psihično stanje ter zdravje. Težko je priti do interneta, ker je toliko ljudi. Telefon jim je vzet, prav tako oblačila. Nosi oblačila, ki jih zagotovi center. Na vprašanje pooblaščenke, kako je z dostopom do zdravnika pove, da ne ve, ali je v centru tudi zdravnik, je pa medicinska sestra, ki za vsako težavo da tablete proti bolečinam.

16. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ.

17. Določba drugega odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, iz nekaterih razlogov navedenih v prvem odstavku 55. člena tega zakona, ki so v drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ našteti. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz prve, druge, tretje ali četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da toženka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja.

18. Ni utemeljena tožbena navedba, da je bil ukrep izrečen zaradi begosumnosti tožnika, ampak je toženka zgolj obrazložila zakaj meni, da je treba prosilcu omejiti gibanje na prostore Centra za tujce in ne na Azilni dom. Gre namreč za to, da bi se lahko uspešno izpeljal postopek presoje utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, ob tem, da je toženka, tudi po presoji sodišča, utemeljeno domnevala, da je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vračanju. Zato po presoji sodišča toženka prostega preudarka niti ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka.

19. Ustava Republike Slovenije v drugem odstavku 19. člena določa, da se posamezniku lahko odvzame prostost v primeru in po postopku, ki ga določa zakon. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 116/09 z dne 3. 3. 2011, na katero se sklicuje tudi tožnik v tožbi izhaja, da se v pravico do osebne svobode lahko poseže ob upoštevanju določb tretjega odstavka 15. člena in 2. člena Ustave RS. Ustava RS loči med odvzemom osebne svobode (19. člen Ustave RS) in omejitvijo gibanja (32. člen Ustave RS). Tožena stranka ima za izrekanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi zakonitih razlogov izrecno določenih v ZMZ in ob spoštovanju vseh procesnih jamstev iz drugega in tretjega odstavka 19. člena ter 22., 23. in 25. člena Ustave RS, celo pravico (in s tem tudi dolžnost), da o tem, ali bo tak ukrep izrekla posameznemu prosilcu za mednarodno zaščito, odloči po prostem preudarku.

20. Omejitev gibanja je zakonit ukrep, ki ga lahko pristojni organ izreče prosilcu za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni v Ustavi in ZMZ predpisani pogoji. Ker pa omejitev gibanja pomeni poseg v ustavno zavarovano pravico do svobode gibanja, v določenih primerih pa lahko po svoji vsebini celo odvzem osebne svobode, mora biti pravna podlaga za izrek navedenega ukrepa jasna in nedvoumno podana (sklep VSRS I Up 323/2014).

21. Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na določbo 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena tega zakona. Peta točka določa, da se njegova prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (4. alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ). V 6. točki pa je navedeno, da se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Po presoji sodišča sta podana oba razloga, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja sklicuje na razloge iz izpodbijanega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), vsekakor pa je ključni razlog v 6. točki.

22. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik prestopil hrvaško-slovensko mejo v noči od 12. 2. na 13. 2. 2016 ter da je bil iz avstrijske meje (Šentilj) s strani avstrijskih organov vrnjen Sloveniji v noči od 13. 2. na 14. 2. 2016. Tožnik je svojo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal dne 25. 3. 2016, kar je razvidno iz njegove lastnoročne izjave, ki se nahaja v upravnih spisih. Tega istega dne pa mu je bila vročena tudi odločba o vrnitvi št. 2253-61/2016/2 z dne 23. 3. 2016. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se je tožnik več kot mesec dni nahajal v Sloveniji, res je, da sicer v Centru za tujce v Postojni, kjer pa so na voljo uradne osebe, ki bi, če bi tožnik to zahteval, sprejele njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Povedal je, da se je pogovarjal s socialno delavko. Po mnenju sodišče tudi ni utemeljen razlog, da prošnje ni podal zaradi nerazumevanja jezika. Če bi zahteval bi tolmača prav gotovo dobil, saj je gre za temeljno pravico prosilca (10. člen ZMZ). Razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo ter zakaj se boji vrniti, se bodo presojali v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito in za odločanje v tem upravnem sporu, niso relevantni.

23. Po presoji sodišča je bil tudi pravilno izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce, kot strožji od možnih ukrepov. Toženka je v izpodbijanem sklepu, na katerega razloge se tudi v tem delu sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člen ZUS-1), podrobno pojasnila, zakaj ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ni učinkovit, s tem, ko je navedla, da varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma. Pojasnila je, da če se prosilec odloči, mu varnostnik ne more preprečiti, da bi zapustil območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu. Nesporno je tudi ugotovljeno, kar je potrdil tudi tožnik v svojih izjavah, da mu je bila 25. 3. 2016 vročena odločba o vrnitvi in da je pravzaprav to bil trenutek, ko se je odločil za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je tudi pojasnil, da je bila njegova ciljna država Nemčija, kjer ima prijatelje. Iz tega je razvidno, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji zgolj zato, da bi onemogočil odstranitev iz države. Vse navedeno potrjuje znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka za mednarodno zaščito. Zato je po mnenju sodišča omejitev gibanja na Center za tujce primerna, ustrezna in sorazmerna in se ne more nadomestiti z milejšim ukrepom – omejitvijo gibanja na azilni dom.

24. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

25. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov:

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka istega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V obravnavanem primeru je sodišče ocenilo, da ni podlage za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja, saj tožnik ni izkazal, da mu grozi težko popravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani. Tožnik je sicer na glavni obravnavi povedal, da je depresiven in da izrečeni ukrep slabo vpliva na njegovo (psihično) zdravje. Ni pa pojasnil zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva.

27. Nadalje se tožnik pri navedbi težko popravljive škode sklicuje na to, da če bi s tožbo uspel, ne bi mogel učinkovito uveljavljati sodnega varstva, ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev. Vendar tožnik na prvi stopnji s tožbo ni uspel, saj je sodišče s to sodbo njegovo tožbo zavrnilo.

28. Tudi, če bi se tožnik zoper sodbo, s katero je bila njegova tožba zavrnjena, pritožil in bi drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo, in izpodbijani sklep odpravilo, taka hipotetična možnost zaključka postopka ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi se izhajalo iz tega stališča, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že zgolj z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in se tega, v primeru uspeha s tožbo, na zadnji inštanci za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredbe, saj bi se s tako ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, ki je v isti sodni odločbi tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, prišlo samo sebi v nasprotje.

29. Ker sodišče ocenjuje, da škoda ni dovolj izkazana in konkretizirana ter ni podan pogoj njene težke popravljivosti, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.