Jedro

Da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, pa ga ni začel (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) po vsebini pomeni objektivno merilo, ki ga določa že sama Direktiva. Okoliščina, da je prosilec vložil prošnjo zgolj z namenom otežitve odstranitve iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), pa je prav tista, ki jo kot pomembno za odločanje o pridržanju po točki (d) tretjega odstavka člena 8 določa Direktiva. ZMZ torej vsebuje potrebno objektivno merilo in podlago za odreditev ukrepa omejitve gibanja (z vsebino pridržanja), zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi moral ZMZ vključevati tudi za uporabo teh razlogov še dodatna objektivna merila(1). Pri tem se Vrhovnemu sodišču v obravnavani zadevi zato ni treba opredeliti do vprašanja obsega pooblastila za določitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu (3. odstavek člena 8 Direktive).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep tožene stranke, Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-744/2016/3 (1313-07) z dne 1. 4. 2016. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od 30. 3. 2016 do 30. 6. 2106 (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožnika izpusti iz Centra za tujce v Postojni (II. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da so podani razlogi za omejitev gibanja tožnika na Center za tujce. Strinjalo se je tudi z razlogi tožene stranke, zakaj je odrejen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce in ne drug milejši ukrep. Pri tem izhaja iz stališča, da je omejitev gibanja ukrep, ki je izdan na podlagi 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), s katerim je zakonodajalec toženko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem poudarku, če je poda kateri izmed zakonskih alternativno določenih razlogov. Zaradi tega je tudi obseg sodne kontrole v upravnem sporu po ZUS-1 omejen. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da je ukrep namenjen temu, da se bo lahko uspešno izpeljal postopek presoje utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, ob tem, da je toženka tudi po presoji sodišča utemeljeno domnevala, da je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vračanju. Podana sta oba razloga za utemeljenost omejitve gibanja iz 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ključni razlog pa je v 6. točki, saj je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito po vročitvi odločbe o vrnitvi in je glede na vse okoliščine njegov namen bil v onemogočanju odstranitve iz države.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo, v kateri po vsebini navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, bistveno kršilo določbe postopka ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da sodišče pomanjkljivosti in nezakonitosti odpravi samo ali podrejeno, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožnik je dopolnitev pritožbe vložil po preteku roka za pritožbo, zato je Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni utemeljena.

6. Pritožnik navaja, da je sporen obstoj pravne podlage za izrek oziroma izvrševanje ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode in s tem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Svojo pritožbo utemeljuje s trditvijo, da je ZMZ v nasprotju z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Direktiva), kateri je rok za njeno implementacijo v nacionalni pravni red že potekel dne 20. 7. 2015 in je zato sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in napačno odločilo, da je izpodbijani akt zakonit, čeprav zanj sploh ni zakonske podlage.

7. Vrhovno sodišče lahko pritrdi pritožniku, da imajo določene določbe Direktive neposredni učinek, vendar pa že uvodoma opozarja, da neposrednega učinka ni mogoče brez podrobne presoje razširiti na vse določbe te Direktive, saj je za vsako normo treba ugotoviti, ali izpolnjuje zahteve, ki jih je za neposredni učinek direktiv razvilo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU, tako že v zadevi Van Duyn, C-41/74 ter zadevi Marshall, C-152/84 in drugih). Neposredni učinek skladno s tem dobijo le tiste določbe neprenesene (ali nepravilno prenesene) direktive, ki so brezpogojne ter dovolj jasne in določne in podeljujejo pravice posameznikom. Na tej podlagi pa je po mnenju Vrhovnega sodišča očitno, da ima člen 8 Direktive v delu, ki ureja dopustne pogoje za pridržanje, v obravnavani zadevi neposredni učinek.

8. Naslednje vprašanje pa je, ali so določbe ZMZ, ki so bile uporabljene v obravnavani zadevi, v nasprotju s členom 8 Direktive, kot to trdi pritožnik. Pritožnik se pri tem moti, ko zatrjuje, da bi se morala za obravnavani primer že zaradi neposrednega učinka uporabiti v celoti Direktiva in da se izpodbijani akt ter sodba sodišča prve stopnje sploh ne bi smela opreti na ZMZ, saj se ZMZ ne sme uporabiti le tedaj, če je njegova določba v nasprotju z neposredno učinkujočimi določbami Direktive. Zato je najprej treba izvesti navedeno presojo.

9. Pritožnik zatrjuje, da je izrekanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ, nezakonito in v nasprotju s členom 8 Direktive. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča to ne drži. Direktiva izrecno določa v točki (d) tretjega odstavka člena 8, da je pridržanje dopustno tudi tedaj, kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

10. Podlaga za pridržanje v obravnavani zadevi pa je 51. člen ZMZ, ki določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, (poleg ostalih) navedenih v 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena tega zakona. To pomeni, da je mogoče omejiti gibanje v primerih, ko prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka) oziroma, ko je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka). Glede na to, da navedeni določbi vsebinsko nesporno ustrezata prav razlogom iz citirane določbe Direktive, Vrhovno sodišče med njimi ne vidi nobenega neskladja. To, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, pa ga ni začel (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) po vsebini pomeni objektivno merilo, ki ga določa že sama Direktiva. Okoliščina, da je prosilec vložil prošnjo zgolj z namenom otežitve odstranitve iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), pa je prav tista, ki jo kot pomembno za odločanje o pridržanju po točki (d) tretjega odstavka člena 8 določa Direktiva. ZMZ torej vsebuje potrebno objektivno merilo in podlago za odreditev ukrepa omejitve gibanja (z vsebino pridržanja), zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi moral ZMZ vključevati tudi za uporabo teh razlogov še dodatna objektivna merila(1). Pri tem se Vrhovnemu sodišču v obravnavani zadevi zato ni treba opredeliti do vprašanja obsega pooblastila za določitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu (3. odstavek člena 8 Direktive). Tako je bilo v obravnavani zadevi mogoče uporabiti navedene določbe ZMZ, saj niso v nasprotju z členom 8 Direktive. Ker SEU ne presoja skladnosti nacionalne zakonodaje s predpisi EU, vsebina Direktive pa je glede na obravnavana vprašanja jasna, Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da ni dolžnosti postaviti predhodno vprašanje SEU (kot pojasnjeno v zadevi C.I.L.F.I.T, C-283/81).

11. Pritožnik ima prav, da pri odločanju o pridržanju Direktiva v členu 8 ne dopušča prostega preudarka. Navedeno pa po mnenju izhaja tudi iz 51. člena ZMZ, saj je v njem vsebovano pooblastilo pristojnim organom toženke, da pod zakonskimi pogoji lahko odredijo omejitev gibanja, ne pa da o tej omejitvi odločajo po prostem preudarku tudi, če so zakonski pogoji izpolnjeni. Zato je stališče sodišča prve stopnje o diskrecijskem pooblastilu pri odločanju o omejitvi gibanja napačno, prav tako pa tudi stališče, da je zaradi tega presoja sodišča v upravnem sporu omejena. Vendar pa to stališče ne vodi do nezakonitosti sodbe sodišča prve stopnje, saj je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je bila (kljub zapisu navedenega stališča) opravljena celovita presoja tožbenih ugovorov tako glede uporabe prava, pravilnosti postopka in ugotovitve dejanskega stanja. S tega vidika pritožnik ni bil prikrajšan za učinkovito sodno varstvo.

12. V svoji pritožbi pritožnik sicer ponavlja svoj pogled na dejstva v obravnavani zadevi in oporeka presoji sodišča prve stopnje. Vendar pa pri tem ne predloži nobenih novih dokazov (razen ponovnega zaslišanja njega samega) in zgolj pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje nekaterih okoliščin ni v zadostni meri poskusilo razjasniti (npr. okoliščine, zakaj je pritožnik podal prošnjo šele po prejemu odločbe o vrnitvi). Tudi očitki glede odsotnosti potrebnega tolmača ostajajo nekonkretizirani, saj ni razvidno, ob katerem dejanju in v katerem času naj bi bil pritožniku potreben tolmač, pa mu le-ta ni bil zagotovljen. Glede na to, da je sodišče prve stopnje jasno pojasnilo razloge za ugotovitev relevantnih dejstev, da ni nobene nelogičnosti ali protispisnosti v navedenih ugotovitvah in da tudi ni mogoče ugotoviti nobene kršitve postopka, Vrhovno sodišče meni, da so navedeni očitki pritožnika očitno neutemeljeni.

13. V zvezi z utemeljitvijo presoje o sorazmernosti ukrepa se Vrhovno sodišče sicer strinja s tem, da te presoje ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov omejitve gibanja (oziroma pridržanja) na strani tožene stranke. Vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo okoliščine na strani prosilca, ki kažejo na to, da je pridržanje pritožnika potrebno zaradi njegove zlorabe postopka s ciljem preprečitve odstranitve iz države skladno z zakonom. Ta subjektivna okoliščina kaže na to, da je treba za zagotovitev uspešne izvedbe tega postopka sprejeti kvalificiran ukrep, ki bo zagotavljal oziroma omogočal dosego tega cilja. Da pa tega cilja ni mogoče doseči z drugim, za pritožnika ugodnejšim ukrepom (namestitvijo v azilnem domu) pa je mogoče in dopustno utemeljiti prav z objektivnimi značilnostmi posameznega ukrepa, kot je to tudi pravilno storilo sodišče prve stopnje. Vprašanje, ali so na razpolago vsi ustrezni alternativni ukrepi pridržanju (četrti odstavek člena 8 Direktive), je sicer pomembno, vendar pa na možnost odreditve izpodbijanega ukrepa ne vpliva, če so zanj podani zakonski pogoji ob izbiri med obstoječimi ukrepi, ki so na voljo.

14. Ostale navedbe pritožnika so za presojo zakonitosti odločitve sodišče prve stopnje v zvezi z presojo izpodbijanega akta nebistvene, zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

15. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ob tem Vrhovno sodišče tudi opozarja, da je pritožnikovo sklicevanje na prakso Zveznega vrhovnega sodišča Zvezne republike Nemčije napačno, saj se je v citirani zadevi BGH V ZB 31/14 z dne 23. julija 2014 sprejeto stališče nanašalo zgolj na specifično vprašanje uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva in ob tem tudi ugotovilo, da je mogoče uporabiti tudi določene objektivne kriterije iz vsebinsko drugega zakona in da je zato pridržanje mogoče tudi na njihovi podlagi. O tem Vrhovno sodišče že v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.