Jedro

Pogodbena prepoved odsvojitve velja le za določen krog ljudi, navedenih v 38. členu SPZ. Podpis osebe, za katere velja ta omejitev, mora biti overjen, sicer je vknjižba materialnopravno napačna.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in v obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožnika se ugodi in se v zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo neveljavnost vknjižbe prepovedi odsvojitve z dne 5. 12. 2002 v korist tožene stranke B. A. zap. št. .../2002 pri parc. št. 1926/1, k.o. G., na do 1/2 solastnemu deležu P. S.. in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje brez obremenitve. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki in v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi in v izpodbijanem delu spremeni tožbeni zahtevek tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku (tožnik) oziroma v celoti zavrne tožbeni zahtevek (toženka), podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožnica v pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni ovir za vpis prepovedi odsvojitve v korist A. B. st. pri deležu na nepremičninah, ki pripadajo A. B. ml.. V konkretnem primeru so zaradi sporne vknjižbe kršene pravice tožnika na sporni nepremičnini in ima tožnik pravni interes za izbris celotne prepovedi odsvojitve. Pogodba o razdelitvi spornih nepremičnin je bila notarsko overjena, ni pa bila izvedena v zemljiški knjigi, iz nje pa izhaja, da celotna nepremičnina preide v last P. S., ki je sporno nepremičnino prodala tožniku. Tožnik še navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožnika glede neobstoja zemljiškoknjižnega dovolila in neoverovitve podpisov kupcev.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je P. S. (prej B.) izrecno opozorila tožnika, da ne more veljavno razpolagati s sporno nepremičnino brez izrecnega pristanka njenih staršev, to je A.B. in A.B.. Tožnik zaradi tega ne more uživati varstva, ki mu ga omogoča izbrisna tožba, saj je bil ob sklepanju pogodbe s P. S. v slabi veri glede obremenjenosti kupljenih nepremičnin in bi moralo sodišče v celoti zavrniti tožbeni zahtevek.

Tožnik je na pritožbe toženke odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba toženke je neutemeljena, pritožba tožnika pa utemeljena.

Pravna podlaga za izbrisno tožbo so določbe čl. 243 Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, 58/2003) in ne določbe ZZK/95, saj je bila tožba vložena v letu 2006, ko je že veljal ZZK-1, vendar so v tem delu (glede izbrisne tožbe) določbe obeh zakonov popolnoma enake. Pogoj za vložitev izbrisne tožbe je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga napačna in so zaradi vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini. Če sta izpolnjena navedena dva pogoja, sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in odredi vzpostavitev zemljiškoknjižno stanje vpisov. Izbrisna tožba je po svoji naravi stvarnopravna tožba, s katero se varujejo stvarne pravice na nepremičnini pred omejevanjem ali oškodovanjem, ki ga povzroči materialnopravno neveljavna vknjižba pravice nekoga drugega. Tudi v primeru vknjižbe prepovedi razpolaganja, ki ni v skladu z materialnim pravom, gre za materialnopravno neveljavno vknjižbo. Tožena stranka je vknjižila na sporni nepremičnini, ki jo je tožnik kupil od P. S., prepoved odtujitve in obremenitve na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene 17. 11. 1986. Po pravnih pravilih ODZ (čl. 364.c), ki se je takrat uporabljal (enako sedaj čl. 38 SPZ), se lahko prepoved odtujitve lahko vpiše v zemljiško knjigo samo, če je določena med zakoncema ter starši in otroci in v takem primeru prepoved učinkuje tudi proti tretjim osebam. Za zapustnikovo vnukinjo P. B. (sedaj S.) takšen vpis ni dopusten, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, in zemljiškoknjižno sodišče takega vpisa ne bi smelo dopustiti, tako da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku glede izbrisa prepovedi odtujitve in vzpostavitve zemljiškoknjižnega stanja glede P. S. (preje B.). Na utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika v ničemer ne vpliva okoliščina, da je bil tožnik opozorjen s strani prodajalk A. B. ml. in P. S. na obstoj prepovedi odtujitve v korist toženke in eventualna slaba vera, kot zmotno navaja toženka v pritožbi, še zlasti ko je toženka vknjižila svojo pravico že po sklenjeni kupoprodajni pogodbi tožnika in P. S.. Glede na navedeno je bilo pritožbo toženke zavrniti in v obsodilnem delu potrditi sodbo (čl. 353 ZPP). Odločitev v zavrnilnem delu glede izbrisa prepovedi odtujitve glede solastninskega deleža A.B. mlajše, pa je preuranjena oziroma se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Iz sodbe, ko povzema trditve strank, pa tudi iz zapisnika iz glavne obravnave 8. 5. 2008, izhaja, da je tožnik trdil, da v kupni pogodbi z dne 17. 11. 1986 ni zemljiškoknjižnega dovolila (tč. 5 pogodbe) in da podpis kupovalke (A. B. ml.) ni overjen. Sodišče prve stopnje se do teh trditev ni opredelilo, tako da se v zavrnilnem delu sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in je bilo že iz teh razlogov pritožbi tožnika ugoditi in v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v novo odločanje (čl. 354 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče do trditev tožečih strank, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja, da je neutemeljena trditev, da sporna kupoprodajna pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, saj je v točki 5 pogodbe navedeno, da se na zahtevo toženke ali njenega moža A. B. vknjiži ta prepoved v zemljiški knjigi. Drugače pa je z overovitvijo podpisov. Če je A. B. mlajša pristala na vknjižbo prepovedi in odtujitve, je za veljaven vpis v zemljiško knjigo njen podpis moral biti overjen. Če podpis ni bil overjen, je vpis v zemljiško knjigo materialnopravno napačen oziroma neveljaven. Glede na trditve tožene stranke, da so bili vsi podpisi overjeni, bo moralo sodišče vpogledati v zbirko listin, kjer se nahajajo izvirniki pogodb oziroma zahtevati njihov overjen prepis, kot je že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal tožnik. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti še o preostalem delu zahtevka.

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 165/2 ZPP, pri čemer je opozoriti, da sodišče nima pooblastila, da odloča o stroških po načelu pravičnosti, temveč po načelu uspeha (čl. 154 ZPP).