Jedro

Tožena stranka je sicer nekoliko nenavadno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na vnaprej pripravljenem vzorcu, v katerega je vnesla podatke o časovnih in krajevnih elementih storjene kršitve. Ker je kljub temu iz odpovedi jasno razvidno, da se ta podaja tako zaradi naklepoma storjenih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja kot zaradi kršitev, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, odpoved zgolj zaradi vnaprej pripravljenega vzorca ni nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo 8. 3. 2011, toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 22. 2. 2011 do 8. 3. 2011 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, zlasti pa obračuna davke in prispevke za socialno varnost, neto plačo pa tožniku plača z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2011, poziv nazaj na delo in izplačilo vseh plačil, ki izvirajo iz delovnega razmerja od 8. 3. 2011 dalje in sicer nadomestila plače v bruto znesku 1.100,73 EUR, obračun prispevkov za socialno varnost, neto plač z zamudnimi obrestmi in regresa za letni dopust za leto 2011 (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je 29. 1. 2011 iz trgovine odnesel steklenico ..., pecivo s koščki čokolade in čokolatine ..., ne da bi jih prej plačal. Tožena stranka je tožniku očitala, da je storil kaznivo dejanje tatvine, tožnik pa je v individualnem delovnem sporu predložil sklep Okrožnega državnega tožilstva o odložitvi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Kasneje je bil ta postopek ustavljen, saj je tožnik zaseženo blago toženi stranki plačal. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kljub temu ugotavlja, da naj bi tožnik storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po tretjem odstavku 209. člena KZ-1. Zakonski znak tega kaznivega dejanja je zavestno hotenje prilastiti si premoženje majhne vrednosti v zvezi s storilčevim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Povsem jasno je, da prilastitev čokoladnih bombonov ne predstavlja kaznivega dejanja poneverbe v smislu 209. člena KZ-1, pa čeprav jih vzame namestnik poslovodje, ker prilastitev bombonov ni v vzročni zvezi z njegovim statusom pomočnika namestnika poslovodje. Tožilstvo ima prav, ko šteje, da bi takšno ravnanje lahko imelo kvečjemu znake kaznivega dejanja male tatvine. Med ravnanjem tožnika in njegovim delovnim mestom ni najti nikakršne povezave, zato ni mogoče govoriti o poneverbi. V postopku tudi ni bil ugotovljen niti dokazan drugi element kaznivega dejanja, to je zavestno hotenje prilastiti si zaupano premoženje. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da obstoj kaznivega dejanja in vrsta kaznivega dejanja predstavljata predhodno vprašanje za odločitev v tem sporu, potem bi to vprašanje morali reševati po načelih kazenskega prava. Tožnik pred sodelavkama, prodajalkama, ni skrival, kaj je vzel, artikle pa je vzel potem, ko je bila blagajna že zaključena in je ni bilo mogoče ponovno odpreti. Tožnik je vzel artikle v vrednosti 5,52 EUR, pri čemer je bilo odprto čajno pecivo brez prodajne vrednosti, saj je bilo namenjeno uničenju. Tožnik je artikle vzel v soboto ob 21. uri zvečer, ko je imel do doma še pol ure vožnje, artikle je hotel takoj plačati nadrejenim. To je skušal storiti tudi na sestanku s S.P. v ..., kar pa je ta izrecno odklonil. Tožnik ni imel namena protipravne prilastitve artikla delodajalca. Tožnik artiklov ni mogel plačati in si je zato artikle napisal na listek, da bi jih plačal naslednji delovni dan, to je v ponedeljek, 31. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, da sta S.P. in G.K. na podlagi pravilnika in govoric o nepravilnostih opravila pregled iznesenih predmetov, čeprav je samo priča G.K. trdil, da je bila kontrola opravljena zaradi govoric, priča S.P. pa je povedal, da govorice niso podlaga za ukrepanje. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da bi štelo, da sta obe priči izpovedovali enako ter bi se moralo opredeliti do razlik v njunih izpovedbah. Priči sta različno izpovedovali tudi glede tega, kdaj je tožnik napisal seznam vzetih artiklov, sodišče prve stopnje pa je nekritično sledilo izpovedbi priče G.K.. Glede sorazmernosti med majhno vrednostjo iznesenega blaga in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi priče M.M. o tem, da je tožnikovo ravnanje nedopustno, ker je imel dostop do trezorja. Tožnik ni storil nobene kraje denarja, njegovo ravnanje pa se tudi ne nanaša na denarna sredstva v trezorju, zato je takšna argumentacija za izgubo zaupanja neupoštevna in nesprejemljiva. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede tožnikovega ugovora, da niso podane okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, ki bi izkazovale, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je nesorazmeren glede na težo dejanja tožnika, ki je artikle v vrednosti 5,52 EUR vzel z namenom, da jih zaradi zaključene blagajne plača naslednjega delovnega dne, kar pa mu je tožena stranka preprečila s tem, da mu je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepovedala prihod na delo. Tožena stranka je uporabila prehud ukrep in tožnika zaradi banalnega dogodka prestrogo kaznovala. Vrhovno sodišče RS se je v odločbah VIII Ips 286/2005 in VIII Ips 120/2009 že opredelilo, da v kolikor narava, teža in posledica kršitve pogodbe niso hude, potem ne more priti do tolikšne izgube zaupanja, da ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Dejansko stanje v izpodbijani sodbi je podobno tistemu iz zadeve VIII Ips 120/ 2009. Tožena stranka je s tem, ko je od tožnika prejela plačilo vseh artiklov, dejansko prejela celo več, kot bi lahko zaslužila z njihovo prodajo, razen tega pa so bili artikli zaplenjeni in vrnjeni toženi stranki. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo z zatrjevanjem tožene stranke o izgubi zaupanja v tožnika, kar pa je neprepričljivo glede na to, da tožena stranka ni izgubila zaupanja v N.U. in D.G., čeprav sta tudi oni dve iz trgovine odnesli neplačane artikle. Ti dve delavki sta še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato se postavlja vprašanje objektivnosti in verodostojnosti njune izpovedbe. Tožnik ni prekršil pooblastil, ki jih je imel kot dnevni namestnik poslovodje. Okoliščina, da je tožena stranka tožniku prepovedala opravljati delo ne dokazuje, da bi tožnikovo dejanje v resnici imelo takšno težo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, saj gre za ravnanje tožene stranke in ne za ravnanje tožnika. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik predčasno zaključil blagajno in sodelavkama, ki naj bi ga opozorili, da še nista uspeli opraviti osebnih nakupov, dovolil, da izdelke odneseta in plačata v ponedeljek, je v nasprotju z izvedenimi dokazi in izpovedbami prič. Artikli, ki jih je vzel tožnik potrjujejo, da je resnična njegove izpovedba o tem, da bi bil ob zaključku dela tako izčrpan, da je nujno potreboval vodo in hrano ob tem, da je imel še pol ure vožnje do doma. Motiv tožnika ni bil prilastitev tuje lastnine, ampak ohranitev energije do zaključka dela in prihoda domov. Tožnikovo ravnanje je logično: izčrpani tožnik, ki je zaključil blagajno takoj po odhodu zadnjih kupcev zato, da bi čimprej pospravili trgovino in šli domov, je očitno začutil žejo in lakoto, česar pred zaključkom blagajn verjetno ni mogel predvideti. Ne drži trditev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil v enakem položaju kot sodelavki, saj so vsi trije vzeli artikle z vednostjo ostalih in si artikle napisali na listke. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik blagajno zaključil predčasno, saj je to storil takoj po tistem, ko je odšel zadnji kupec. Tožnik ni mogel vedeti, da želita sodelavki opraviti še osebne nakupe, saj ga o tem nista obvestili. Tožena stranka ni z ničemer konkretizirala svojih navedb o tem, da je bila kontrola ob izhodu iz trgovine opravljena na podlagi govoric, zato je sodišče nedopustno kršilo pravila o dokaznem bremenu, ko je dopustilo, da je tožena stranka pomanjkanje svoje trditvene podlage nadomeščala z izpovedbo prič I.V. in T.G.. Neprepričljiv je argument tožene stranke, da tožniku zaradi dogodka 29. 1. 2011 ne bi mogla zaupati nobenega drugega dela, saj očitno še vedno zaupa dvema delavkama, ki sta enako kot tožnik vzeli artikle, ne da bi jih plačali tisti večer. Za tožnika pomeni izguba dela zaradi prisvojitve artiklov v vrednosti 5,52 EUR bistveno prehudo sankcijo, za toženo stranko pa tak znesek ne more predstavljati vzroka, zaradi katerega bi v taki meri izgubila zaupanje v delavca, da bi bilo potrebno takoj odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Takšna uporaba najhujšega možnega ukrepa je v nasprotju z namenom instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je zato nezakonita. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik nima interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik le pavšalno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Z navedbo, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede tožnikovega ugovora, da niso podane okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, ki bi izkazovale, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa je ta pritožbena navedba protispisna, saj izpodbijana sodba ima razloge glede vprašanja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve zavzelo povsem jasno stališče, da je tožena stranka s pričanjem obeh regionalnih vodij prodaje in vodje prodaje dokazala, da zaradi izgube zaupanja delovnega razmerja ni mogla nadaljevati do izteka odpovednega roka, o čemer priča tudi dejstvo, da je tožniku zaradi izgube zaupanja najprej prepovedala opravljati delo in mu nato odredila izrabo letnega dopusta. Očitno je sicer, da se tožnik s takšnimi stališči prvostopenjskega sodišča ne strinja, vendar to ne pomeni, da bi bila podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik, ki je pri toženi stranki zaposlen kot prodajalec, opravljal pa je tudi delo dnevnega namestnika poslovodje, je 7. 5. 2009 pred zaključkom delovnega časa zaključil blagajno v trgovini v ..., - tožnik je po zaključku blagajne v trgovini zase vzel steklenico ... in tri čokolatine ..., ne da bi to blago plačal in ne da bi zanj napisal listek, vzel pa je tudi že odprto, oziroma poškodovano vrečko čajnega peciva, - sodelavki N.U. in D.G. sta tožnika opozorili, da je blagajno zaključil, še preden sta lahko opravili dnevne nakupe, zato jima je tožnik dovolil, da odneseta nakupljeno blago, s tem, da ga bosta plačali v ponedeljek (prvi naslednji delovni dan), - tožena stranka je na podlagi govoric o nepravilnosti pri tožnikovem delu po nadrejenih delavcih S.. in G.K. v trgovini tožene stranke v ... 7. 5. 2009 opravila pregled iznesenega blaga in pri tem ugotovila, da je tožnik vzel zgoraj navedeno blago, ne da bi plačal ... in čokolatine ..., - ko je bil tožnik zaloten (ob kontroli), je rekel, da ima listek s popisom vzetega blaga v garderobni omarici, vendar je G.K. videl, da je tožnik ta listek v garderobi pisal šele po tem pogovoru, - tožnik je vrednost vzetega blaga (5,00 EUR) plačal v aprilu 2011. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi in izpovedbami prič zaključek sodišče prve stopnje, da je tožnik predčasno zaključil blagajno in sodelavkama, ki naj bi ga opozorili, da še nista uspeli opraviti osebnih nakupov, dovolil, da izdelke odneseta in plačati v ponedeljek. Nasprotno, te ugotovitve izhajajo iz izpovedbe zaslišanih prič N.U. in D.G., pa tudi iz izjave samega tožnika o tem, da se trgovina uradno zapre ob 20.05. uri.

Nebistvene so domnevne razlike v izpovedbi prič G.K. in S.P.. Pri tem ne gre za nasprotje med izpovedbama, saj ni nasprotja med izpovedbo priče G.K., da sta kontrolo opravila na podlagi govoric, da se blago iz trgovine odnaša brez računa in izpovedbo priče S.P., da na podlagi govoric tožniku ni mogoče vzeti pooblastil. Sicer pa je tudi priča S.. izpovedal, da je slišal govorice, da tožnik iz trgovine nosi blago, ne da bi ga plačal. Prav tako ni nobenega nasprotja med izpovedbo obeh prič glede vprašanja, da je tožnik napisal listek s seznamom artiklov, ki jih je vzel, ne da bi jih plačal. Priča G.K. je izpovedal, da je videl, kdaj in kako je tožnik napisal ta listek, priča S.P., da tožnik ob izhodu iz trgovine listka ni imel pri sebi, da je šel nato nazaj in se čez minuto ali dve vrnil z listkom. Takšna izpovedba priče S.P. v ničemer ne izključuje verodostojnosti izpovedbe priče G.K., da je tožnik listek napisal šele po opravljeni kontroli.

Povsem neprepričljive so pritožbene navedbe o tem, da tožnik ob zaključku blagajne še ni mogel vedeti, da bo kasneje (dejansko le nekaj minut kasneje) začutil hudo lakoto in žejo, zaradi česar je moral vzeti najdeno blago. Nenazadnje je tožnik dva zavitka čokolatine ... podaril sodelavkama. Razen tega je tožnik te navedbe prvič podal šele med svojim zaslišanjem, pa še takrat z bistveno drugačnimi poudarki kot v pritožbi. Tožnik je namreč ob zaslišanju navajal, da je navedene izdelke vzel zaradi tega, ker najraje pije vodo ter da je bil utrujen in je potreboval nekaj sladkega, da mu hitro pride v kri, saj ima potem še pol ure vožnje do doma. Ni pa navajal, da bi hudo lakoto in žejo začutil šele potem, ko je blagajno že zaključil. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka se je sklicevala tako na odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, kot na odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je ravnala sicer res nekoliko nenavadno, ko je izredno odpoved podala kar na vnaprej pripravljenem vzorcu, v katerega se vnašajo podatki o časovnih in krajevnih elementih storjene kršitve, vendar je kljub temu iz odpovedi povsem jasno razvidno, da se ta podaja tako zaradi naklepoma storjenih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), kot zaradi kršitev, ki imajo vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Razen tega je tudi v pravnem pouku navedeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v smislu določbe 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnikovo ravnanje prav gotovo pomeni naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je tožnik naklepoma kršil 13. in 16. točko službenih navodil za zaposlene v prodaji (priloga B/1). V skladu s 13. točko Službenih navodil zaposleni v prodaji ne smejo prodajati, sami kupiti, vzeti oziroma na nedovoljen način dati tretjim osebam blaga, ki ni primerno za prodajo, kakor tudi ne pokvarjenega blaga ter blaga, ki je namenjeno za odpad oziroma je bilo že vrženo med odpadke. Tožnik je to točko navodil kršil, ker je vzel že odprto vrečko s čokoladnim čajnim pecivom. Tožnik pa je ravnal tudi v nasprotju s 16. točko navodil, ki zahteva, da se nakupi osebja vnesejo s tipko OSEBJE ter takoj kasirajo.

Glede na to, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, že ob sklicevanju na obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niti ni bistveno, ali je pravilno pritožbeno stališče, da bi tožnikovo ravnanje lahko imelo kvečjemu znake kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1, ne pa znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in tretjem odstavku 209. člena KZ-1. Seveda bi bilo tožnikovo ravnanje možno opredeliti tudi kot kaznivo dejanje male tatvine iz drugega odstavka 204. člena KZ-1 (če je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar takšne vrednosti), saj ima kaznivo dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po tretjem odstavku 209. člena KZ-1 vse znake kaznivega dejanja male tatvine, razen tega pa še nekaj dodatnih, ki so vezani na storilca (zaposlitev ali opravljanje dejavnosti ali dolžnost skrbnika ali status uradne osebe). Zaradi navedenega je povsem pravilno, da je sodišče prve stopnje štelo, da tožnikovo ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in tretjem odstavku 209. člena KZ-1. Tudi pri tem kaznivem dejanju gre za premoženje majhne vrednosti in voljo storilca, da si prilasti tako vrednost (tretji odstavek 209. člena KZ-1). Prav tako gre tudi za protipravno prilastitev (v našem primeru premične stvari), mora pa biti izpolnjen nadaljnji pogoj, da gre za premoženje, ki je bilo storilcu zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika, ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Prav gotovo je potrebno šteti, da so bile stvari, ki se nahajajo v trgovini in so sicer namenjene prodaji, tožniku kot prodajalcu oziroma dnevnemu namestniku poslovodje tudi v času, ko se trgovina zapira in v njej ni več kupcev, zaupane v zvezi z njegovo zaposlitvijo pri toženi stranki. Navedeno pomeni, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe oziroma neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in tretjem odstavku 209. člena KZ-1. Zmotno je pritožbeno stališče, da ni bilo ugotovljeno zavestno hotenje tožnika, da si prilasti premoženje, last tožene stranke. Tožnik si je premoženje tožene stranke (steklenico ... in tri zavitke čokolatinov ...) protipravno prilastil, saj jih ni plačal in očitno tega namena tudi ni imel, saj je na list vzeto blago začel pisati šele potem, ko je že bil zasačen, da je te predmete hotel odnesti iz trgovine oziroma je dva zavitka čokolatinov pred tem že podaril sodelavkama. Zmotno je tudi pritožbeno sodišče, da med ravnanjem tožnika in njegovim delovnim mestom ni nikakršne povezave. Tožnik si je stvari tožene stranke lahko protipravno prilastil ravno zaradi tega, da se je kot zaposlen pri toženi stranki v prodajalni lahko nahajal tudi ob njenem zapiranju.

Izpolnjen je bil tudi nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Protipravna prilastitev premoženja tožene stranke, pa čeprav majhne vrednosti, je glede na delo, ki ga je tožnik opravljal, prav gotovo tista okoliščina, zaradi katere delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo delo. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da na ta odnos ne bi smela vplivati okoliščina, da je tožnik pri svojem delu imel nadzor nad trezorjem oziroma denarjem, češ da storjena kršitev ni bila povezana s temi pooblastili. Tožena stranka je pri tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh strank utemeljeno upoštevala tudi to okoliščino. Pri delu prodajalca je za medsebojni odnos bistveno, da delodajalec zaposlenim lahko zaupa, da si prodajnih artiklov ne bodo prilaščali mimo pravil (ta so bila pri toženi stranki povsem jasna), ter da se lahko zanese na poštenost zaposlenih, še zlasti tistih, ki so v organizaciji dela, kakorkoli nadrejeni ostalim zaposlenim. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da je sankcija v obliki odpovedi pogodbe o zaposlitvi nesorazmerna z majhno vrednostjo iznešenega blaga. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki je v tem delu sledilo izpovedbi vodje prodaje M.M. da je tožnikovo ravnanje nedopustno, ne glede na vrednost blaga.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odstop od sodne prakse, kakršna naj bi bila razvidna iz v pritožbi citiranih odločb Vrhovnega sodišča RS. Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005 sicer res zavzelo stališče, da je vprašljivo, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če gre za majhen pomen kršitve in če je tudi napoved za nadaljnje sodelovanje strank lahko ugodna. S citiranim sklepom je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sodbi višjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V isti zadevi je Vrhovno sodišče RS nato znova odločalo s sodbo opr. št. VIII Ips 101/2007 z dne 29. 5. 2007 in potrdilo odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta ugotovili zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana zaradi tega, ker voznik avtobusa ni popisal stanja prodanih vozovnic in si je s prodajo neveljavne vozovnice protipravno pridobil premoženjsko korist v znesku 560,00 SIT (sedaj 2,34 EUR) in ker je imel pri kontrolnem obračunu v službeni torbi višek v višini 1.440,00 SIT (sedaj 6,00 EUR). Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da je izredna odpoved zakonita, saj je bil dokazan utemeljen razlog za odpoved, dokazan pa je bil tudi drugi bistveni element, ki je potreben za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, t.j. da delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Izpodbijana sodba je tako v celoti skladna s sodno prakso, kakor je razvidna iz citiranih odločb Vrhovnega sodišča RS. Sicer pa je v sklepu opr. št. VIII Ips 286/2005 zavzeto tudi stališče, da je nemška zakonodaja podobna slovenski, zato lahko v njej in sodni praksi najdemo zamisli za razlago nekaterih naših pravnih pojmov. Ravno iz nemške sodne prakse pa je znana sodba Emmely (glej članek Judite Dolžan: Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodba Emmely, Pravna praksa 2009, številka 14), s katero je drugostopenjsko delovno sodišče dežele Berlin – Brandenburg potrdilo odločitev prvostopenjskega delovnega sodišča v Berlinu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uslužbenki samopostrežne trgovine, zaradi izmaknitve dveh bonov za kavcijo v vrednosti 1,30 EUR. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ni pomembna le vrednost premoženja, ki si ga je delavec prilastil, temveč je pri tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ki bodisi omogočajo ali onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, potrebno upoštevati tudi subjektivni odnos storilca do kršitve, predvsem pa ali je kršitev omajala zaupanje delodajalca, ki je zaradi narave dela prodajalca temeljni pogoj za nadaljevanje in obstoj delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je takšno tehtanje opravilo in pritožbeno sodišče z zaključki sodišča prve stopnje v celoti soglaša. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovemu sklicevanju na sodno prakso, kakršna naj bi bila razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011, s katero je bila zavrnjena revizija zoper drugostopenjsko sodbo, ki je potrdila odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar zadevi nista primerljivi, kljub temu, da je tudi v citirani zadevi vrednost vozovnice, ki je šofer ni izdal potniku znašala le 4,10 EUR. V navedeni zadevi sta namreč nižji sodišči ugotovili, da niso podane okoliščine in interesi, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tudi revizijsko sodišče se je sklicevalo, da je ravno zaradi upoštevanja vseh okoliščin tega primera odločilo drugače, kot v zadevi opr. št. VIII Ips 101/2007 z dne 29. 5. 2007, v kateri sta že sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je prišlo do tako porušenih odnosov med strankama, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka. V zadevi o kateri je bilo odločeno s sodbo opr. št. VIII Ips 120/2009 je bilo tudi izrecno ugotovljeno, da tožnik ni prikrival ravnanja, ki je bilo ugotovljeno kot kršitev oziroma opustitev pogodbenih obveznosti, ravno nasprotno pa je v tem sporu, saj je tožnik listek s seznamom vzetega blaga začel pisati šele potem, ko sta ga nadrejena delavca že zalotila pri kršitvi in je s tem dejanjem želel lažno prikazati, da je imel namen poravnati vzeto blago.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za tovrstne spore pa tretji odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnik kakorkoli zlorabljal svoje procesne pravice, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.