Jedro

Tožnik je dejansko vzel v odpovedi navedene artikle in jih odnesel iz trgovine, ne da bi jih plačal. S tem je kršil izrecno predpisana navodila pri toženi stranki o ravnanju ob nakupih s strani osebja in o ravnanju z blagom, ki ni primerno za prodajo.

Glede na delo, ki ga je tožnik opravljal, in kršenje povsem jasnih navodil o pravilnem poslovanju oziroma o tem, kaj je izrecno prepovedano, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bilo zaupanje (v poštenost) tožnika omajano do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Ne glede na majhno vrednost odnešenih artiklov, ni šlo le za „minorni prekršek“.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2011 ter reintegracijski in reparacijske zahtevke. Delno je ugodilo le zahtevku o datumu prenehanja delovnega razmerja glede na datum vročitve odpovedi tožniku za čas od 22. 2. 2011 do 8. 3. 2011. Tožniku, ki je bil zaposlen pri toženi stranki kot prodajalec, je bila pogodba odpovedana z utemeljitvijo, da je 29. 1. 2011 iz trgovine odnesel določene artikle, ne da bi jih plačal. Njegovo ravnanje je tožena stranka označila kot kaznivo dejanje tatvine, pogodbo pa mu je odpovedala iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Sodišče je presodilo, da je tožnikovo ravnanje imelo naravo hujše kršitve po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, prav tako pa so bili v njegovem ravnanju podani znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika. Tožena stranka je dokazala, da delovnega razmerja s tožnikom zaradi izgube zaupanja ni mogla nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Na to kaže že to, da mu je najprej prepovedala opravljanje dela na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR in nato odredila izrabo letnega dopusta.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred sodiščem prve in druge stopnje, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo enostranske in pomanjkljive dokazne ocene sodišča prve stopnje in se ni opredelilo do razlik v izpovedbah prič S. P. in G. K.. Ugotovljeno dejansko stanje je povzelo celo protispisno in na pritožbene navedbe ni odgovorilo. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je tožnik blagajno predčasno zaključil. Sodišče ni imelo podlage v izvedenih dokazih za ugotovitev, da je bila kontrola ob izhodu iz trgovine opravljena na podlagi govoric. Protispisna je ocena sodišča druge stopnje o neprepričljivosti pritožbenih navedb, da tožnik ob zaključku blagajne še ni mogel vedeti, da bo kasneje začutil hudo lakoto in žejo. Ne strinja se z materialnopravno pravilnostjo ocene o storitvi kaznivega dejanja, ker ni bilo izkazano in ugotovljeno zavestno hotenje prilastiti si zaupano premoženje. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o ugovoru tožeče stranke, da niso podane okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ki bi izkazovale, da je nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče, sodišče druge stopnje pa je pritrdilo sodišču prve stopnje. Pri tem sta sodišči zanemarili celokupnost okoliščin tožnikovega dejanja in njegovega dela pri toženi stranki. Presodili sta, da je uporaba najhujšega možnega ukrepa utemeljena, ne glede na minorno vrednost vzetih predmetov. Pri tem se sklicuje na več odločitev Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah. Tožena stranka zoper delavki U. in G. zaradi istega dejanja, kot ga je storil tožnik, ni izgubila zaupanja niti v tolikšni meri, da bi jima izrekla pisno opozorilo ali kakšno drugo sankcijo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Predmet revizijske presoje je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje in ne sodba sodišča prve stopnje, pri čemer revizija izrecno ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

7. Sicer obsežna revizija pa se v pretežnem delu nanaša ravno na utemeljevanje nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišč. Celo izrecno zapiše, da sta „sodišči zmotno presodili dokaze in presojo tožene stranke, zato sta na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabili materialno pravo“. Pri tem neutemeljeno svoje navedbe opredeljuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si niso v nasprotju. Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je 29. 1. 2011 odnesel iz trgovine več artiklov, ki niso bili poračunani na blagajni, kar je tožena stranka štela kot krajo. Da je tožnik dejansko vzel v odpovedi navedene artikle in jih odnesel iz trgovine, ne da bi jih plačal, niti ni sporno. Po ugotovitvah sodišča je s tem kršil izrecno predpisana navodila pri toženi stranki o ravnanju ob nakupih s strani osebja in o ravnanju z blagom, ki ni primerno za prodajo.

10. Bistvene dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev, je sodišče druge stopnje povzelo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Šlo je za naklepno ravnanje, ki ga je tožena stranka štela za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je kršil jasno določena pisna navodila, ki so tovrstno ravnanje izrecno prepovedovala. Po določbah 13. in 16. točke Službenih navodil za zaposlene v prodaji je bilo izrecno prepovedano zaposlenim, da prodajajo, kupujejo ali vzamejo pokvarjeno blago, namenjeno za odpad, ter določeno, da se nakupi osebja takoj kasirajo. Pri tem je, kot pooblaščeni namestnik poslovodje, podobno ravnanje dopustil tudi sodelavkama. Za samo opredelitev kršitve vrednost odnešenega blaga ni bila odločilna, prav tako tudi ne „nagib“ tožnika in dejstvo, da je odnešene artikle kasneje - šele v aprilu 2011 – plačal. 11. Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR je pogoj za zakonitost izredne odpovedi tudi, da zaradi storjene kršitve delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pri tem se upoštevajo vse okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj tudi tega pogoja. Glede na delo, ki ga je tožnik opravljal, in kršenje povsem jasnih navodil o pravilnem poslovanju oziroma o tem, kaj je izrecno prepovedano, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bilo zaupanje (v poštenost) tožnika omajano do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Nenazadnje to izhaja tudi iz ravnanja tožene stranke, ki je tožniku takoj prepovedala nadaljnje opravljanje dela. Ne glede na majhno vrednost odnešenih artiklov, ni šlo le za „minorni prekršek“. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da se tožnik pri tem tudi neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso (točki 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Vrednost premoženjske koristi je le ena od okoliščin, ki lahko vplivajo na presojo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

12. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na različno ravnanje tožene stranke pri enakem ravnanju sodelavk. Iz dejanskih ugotovitev namreč ne izhaja, da bi bilo ravnanje sodelavk enako, poleg tega pa jima je bil tožnik dejansko nadrejen in sta ravnali z njegovim soglasjem.

13. Kot je navedlo že sodišče druge stopnje (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), je ob presoji, da je za zakonitost odpovedi dokazan že obstoj odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, za odločitev nepomembno, ali je podan tudi razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato se revizijsko sodišče do revizijskih navedb v zvezi s tem razlogom ne opredeljuje.

14. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).