Jedro

Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih je bila ali bi lahko bila sporna sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Nobena zakonska določa ZIZ ne določa, do kdaj se lahko oseba, ki je plačala varščino, udeleži javne dražbe. Predpogoj za udeležbo javne dražbe je le plačilo varščine pred javno dražbo (185. člen ZIZ) ter da ne gre za osebo, ki po določbi 187. člena ZIZ ne more biti kupec. Ne določa pa, da oseba, ki plača varščino, nima pravice do udeležbe na dražbi, ker ni pristopila ob oklicu naroka (dražbe). Zato tudi ravnanje sodnice, ki je dopustila udeležbo V. H., da sodeluje na dražbi, ni moč šteti kot očitno kršitev zakonskih predpisov in posledično tudi ne kot nezakonito. O sodnikovem protipravnem ravnanju lahko govorimo le, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali če je določen predpis namenoma razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sodnik ne more odškodninsko odgovarjati za razlago prava znotraj meja danih pooblastil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilno tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 7.511,26 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2003 dalje do plačila ter tožniku naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 407,31 EUR.

Tožnik izpodbija sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delo sodnice ni bilo protipravno in nepravilno, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Na javni dražbi je bil prisoten le tožnik, ki je kot edini kupec pred začetkom dražbe predložil potrdilo, da je varščino plačal. Dražiteljica V. H. je pristopila šele ob 10.10 uri, vendar ni izkazala plačila varščine, zato sodišče njenega naknadnega pristopa kot dražiteljice ne bi smelo dopustiti. Z navedenim ravnanjem je sodišče kršilo določbe 185. člena in prvega odstavka 189. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), kar je tudi potrdilo Višje sodišče v Mariboru v sklepu opr. št. Cp 2879/2002. Tožnik je zato moral na tretji javni dražbi za nepremičnino plačati 5.586.275,00 SIT (23.311,11 EUR), kar je 1.799.999,50 SIT (7.511,26 EUR) več od izklicne cene, ki je znašala 3.786.275,50 SIT (15. 799,84 EUR) in s tem je utrpel škodo na svojem premoženju.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba opredeljeno tudi ne pove, katere kršitve pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče navedene pritožbene navedbe v celoti zavrača kot neutemeljene.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da: - se je tožnik dne 17. 9. 2002 udeležil javne dražbe v zvezi s prodajo nepremične, katere izklicna cena je bila 3.786.275,50 (15. 799,84 EUR); - je bil ob oklicu zadeve ob 10.00 uri tožnik edini prisotni dražitelj s plačano varščino; - je po oklicu javne dražbe ob 10.10 uri pristopila V. H., ki je povedala, da bo na dražbi sodelovala kot kupec, v spis pa je predložila dokaz o plačilu varščine; - je V. H. na dražbi dala najvišjo ponudbo za odkup, zato ji je sodišče s sklepom domaknilo nepremičnino; - je bil sklep o domiku izvršilnega sodišča razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 2879/2002 z dne 8. 4. 2003; - je na ponovljeni dražbi dne 11. 7. 2003 tožnik kot kupec kupil nepremičnino za znesek 5,586.275,00 SIT (23.311,11 EUR).

Neutemeljena je pritožbena graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da V. H. ni predložila potrdila o plačilu varščine, saj iz zapisnika javne dražbe izhaja (glej zapisnik o javni dražbi stran 305; sedaj priloga C 1), da je bilo predloženo potrdilo o plačilu varščine, ki je bilo označeno kot priloga C 54 (sedaj priloga C 11). Tudi iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 2879/2002 z dne 8. 4. 2003 (priloga A 10) izhaja, da iz navedb pritožnika (sedanjega tožnika) izhaja, da je V. H. šele ob pristopu na javno dražbo izkazala plačilo varščine, takšnim ugotovitvam iz obrazložitve sklepa višjega sodišča tožnik ni oporekal, saj se je na navedeni sklep celo skliceval v svojih navedbah. Tudi vse ostale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na skrbno obrazloženi dokazni oceni, zato pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ravnanje sodnice na javni dražbi ni bilo protipravno, ker je dopustila V. H., da se je udeležila dražbe. Nobena zakonska določa ZIZ ne določa, do kdaj se lahko oseba, ki je plačala varščino, udeleži javne dražbe. Predpogoj za udeležbo javne dražbe je le plačilo varščine pred javno dražbo (185. člen ZIZ) ter da ne gre za osebo, ki po določbi 187. člena ZIZ ne more biti kupec. Določba prvega odstavka 189. člena ZIZ, na katero se sklicuje pritožba, le določa, da se dražba prične, ko sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za narok, ne določa pa, da oseba, ki plača varščino, nima pravice do udeležbe na dražbi, ker ni pristopila ob oklicu naroka (dražbe). Na podlagi drugega odstavka 189. člena ZIZ se dražba konča deset minut neposredno potem, ko je dana najugodnejša ponudba, zato ni videti zakonskega razloga, da osebi, ki je plačala varščino, ne bi bilo dovoljeno sodelovati na dražbi zgolj iz razloga, ker ni bila prisotna ob oklicu dražbe, če dražba še ni končana. Cilj dražbe je prodati nepremičnino po čim višji ceni, da bodo lahko poplačani upniki dolžnika. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je javna dražba posebna oblika prodaje, pri kateri je možno priti do boljšega ekonomskega rezultata, saj se cena stvari, ki se prodaja oblikuje na sami javni dražbi in se sproti viša glede na povpraševanje. Javna dražba v ZIZ postopkovno ni natančno določena, zato tudi ravnanje sodnice, ki je dopustila udeležbo V. H., da sodeluje na dražbi, ni moč šteti kot očitno kršitev zakonskih predpisov in posledično tudi ne kot nezakonito.

Sodišče prve stopnje je podrobno in obširno povzelo sodno prakso iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v zvezi z nedopustnim ravnanjem sodnika, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na materialnopravne poglede sodišča prve stopnje, s tem, da opozarja na Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, št. II/95, stran 5-7, iz katerega izhaja, da pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih je bila ali bi lahko bila sporna sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Narava sodnikovega dela je namreč taka, da je pogosto mogoča različna presoja izvedenih dokazov in v zvezi s tem različna pravna presoja obravnavanih vprašanj. Sodnik ne more odškodninsko odgovarjati za razlago prava znotraj meja danih pooblastil. O sodnikovem protipravnem ravnanju lahko govorimo le, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali če je določen predpis namenoma razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sodnik ne more odškodninsko odgovarjati za razlago prava znotraj meja danih pooblastil. Glede na zakonske določbe, ki določajo pravila postopanja na javni dražbi in glede na dejanske ugotovitve ravnanja sodnice na dražbi, sodnici ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Nenazadnje tožniku ni bila odvzeta možnost sodelovanja na dražbi, še več, na tretji javni dražbi je tudi kupil nepremičnino, ki je bila predmet dražbenih postopkov.

Ker sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka in ker je pravilno uporabilo materialno pravo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, so pritožbene navedbe neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločalo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi stroške pritožbenega postopka.