Jedro

Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Tožnikova razlaga prvega odstavka 185. člena in 189. člena ZIZ ni edino možna in enopomenska razlaga.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 7.511,26 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2003 do plačila in odločilo, da mora tožnik povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določila izvršilnega postopka. Sodišče v prejšnjem izvršilnem postopku ne bi smelo dopustiti naknadnega pristopa druge dražiteljice V. H., ki je le trdila, da je varščino plačala, ni pa tega izkazala. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo določbe 185. člena in prvega odstavka 189. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali je V. H. vplačala varščino, ampak ji je enostavno dovolilo, da je sodelovala na dražbi. Ker je izvršilno sodišče ravnalo v neposrednem (direktnem) nasprotju z določili ZIZ, je tožnik utrpel škodo na premoženju.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi tvorijo sledeče ugotovitve: tožnik se je 17. 9. 2002 udeležil druge javne dražbe za prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku, izklicna cena na dražbi je bila 3.786.275,50 SIT, ob oklicu ob 10.00 uri je bil edini prisoten dražitelj z vplačano varščino, po oklicu dražbe je ob 10.10 uri k dražbi pristopila V. H. iz podjetja N. (druga dražiteljica) in v spis predložila dokaz o plačilu varščine, najvišjo ponudbo na dražbi je podala V. H., zato ji je sodišče s sklepom nepremičnino domaknilo, sklep o domiku je bil po pritožbi tožnika s sklepom Višjega sodišča v Mariboru (Cp 2879/2002 z dne 8. 4. 2003) razveljavljen, na ponovljeni dražbi je tožnik nepremičnino kupil za znesek 5.586.275,00 SIT.

7. Tožnik je v pravdi od toženke zahteval plačilo razlike v ceni med 3.786.275,50 SIT (kolikor bi plačal, če bi kot edini dražitelj nepremičnino kupil na razveljavljeni dražbi) in 5.586.275,00 SIT (kolikor je dejansko plačal za nepremičnino po ponovljeni dražbi). Ta razlika naj bi predstavljala premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja izvršilne sodnice, ki je po oklicu dražbe dopustila pristop (in draženje) druge dražiteljice. Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevek zavrnili z nosilnim razlogom, da ni podana protipravnost kot element odškodninske obveznosti po 26. členu Ustave RS, saj ravnanja sodnice, ki je dopustila udeležbo druge dražiteljice, ni mogoče šteti za očitno kršitev zakonskih predpisov.

8. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neupoštevne so zato navedbe v reviziji, da izvršilno sodišče na razveljavljeni dražbi ni preverjalo, ali je V. H. vplačala varščino in ji dopustilo pristop, čeprav je zgolj trdila, da naj bi varščino vplačala. Te navedbe so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, pa tudi z listinami v spisu (prilogi C1 in C7), iz katerih izhaja, da je V. H. ob pristopu predložila potrdilo o plačilu varščine. Neupoštevna je tudi uvodoma zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki v nadaljevanju revizije ni konkretizirana.

9. Neutemeljena pa je graja nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno izhajali iz določbe 26. člena Ustave RS, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oprli sta se na pravno mnenje vrhovnega sodišča z dne 14. 12. 1995, v katerem je pojasnjeno, da pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Prav na takšni trditveni podlagi pa je tožbeni zahtevek utemeljeval tožnik. Že sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da protipravnost ravnanja sodnice v izvršilnem postopku ni podana že zaradi tega, ker je sklep, s katerim je bila nepremičnina domaknjena V. H., Višje sodišče v Mariboru po pritožbi tožnika razveljavilo.

10. Neutemeljena je tudi nadaljnja graja tožnika, da je sodnica v izvršilnem postopku ravnala v očitnem nasprotju z jasnimi določbami ZIZ. Tožnik v zvezi s tem uveljavlja kršitve določb prvega odstavka 185. člena in 189. člena ZIZ. V skladu s prvim odstavkom 185. člena ZIZ se smejo javne dražbe udeležiti le tisti, ki najpozneje tri delovne dni pred dražbo položijo varščino. Prvi odstavek 189. člena ZIZ pa določa, da sodišče, potem ko ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za narok, razglasi, da se začenja dražba. Iz teh določb naj bi po mnenju tožnika izhajalo, da sodišče k dražbi ne sme dopustiti dražitelja, ki pred pričetkom javne dražbe ni bil prisoten in tedaj ni izkazal plačila varščine. Tudi če je takšna razlaga pravilna, kar ni predmet presoje obravnavane zadeve, gotovo ne izhaja jasno in nedvoumno iz citiranih zakonskih določil. Takšno pravilo ni izrecno urejeno v ZIZ, poleg tega ne gre za enopomensko in edino možno razlago določil tega zakona. Zato niso utemeljene tožnikove navedbe, da je sodnica očitno napačno uporabila zakonske določbe, ko je v opisanih okoliščinah dopustila drugi dražiteljici pristop k dražbi. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka se tako izkaže za pravilno.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.