Jedro

Ko Vrhovno državno tožilstvo zatrjuje, da je sodna praksa višjih sodišč po uveljavitvi ZNP-1 raznotera, tega ne izkaže ne s predložitvijo in niti ne z navedbo odločb višjih sodišč. Na tej razlogovalni podlagi torej zahteve za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče dopustiti oz. o njej vsebinsko odločiti. V materialnopravnem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa se izkaže, da ta v resnici napada samo konkretno odločitev o stroških postopka. Ker je tako, je očitno, da pogoj objektivne koristi iz prvega odstavka 367.a člena ZPP ni izkazan. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (374. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog (tožbo) predlagatelja (tožeče stranke) za znižanje preživnine. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. To odločitev je oprlo na prvi odstavek 40. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ki določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. 2. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi nasprotnega udeleženca zoper odločitev o glavni stvari ter o pritožbi nasprotne udeleženke zoper odločitev o stroških postopka. Obe pritožbi je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o zavrnitvi pritožbe nasprotne udeleženke zoper odločitev o stroških je utemeljilo drugače kot sodišče prve stopnje. Pojasnilo je, da o stroških postopka v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij sodišče v skladu s 55. členom ZNP-1 odloča po prostem preudarku. Nato je pojasnilo, da ni našlo posebnih okoliščin, zaradi katerih bi o stroških odločilo v skladu s 154. členom ZPP po uspehu strank in tako pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, da vsak nosi svoje stroške.

3. Zoper odločitev o stroških vlaga Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Kršitve naj bi bile podane, ker je sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 55. člena ZNP-1, prvi odstavek 40. člena ZNP-1 in 42. člen ZNP-1 v zvezi s 154. členom ZPP, tretjega odstavka 40. člena ZNP-1 pa ni uporabilo, kar je vse vplivalo na zakonitost in pravilnost njegove odločitve. Vrhovno državno tožilstvo pojasnjuje, da se o sodni praksi, ki se je oblikovala pred uveljavitvijo ZNP-1 glede uporabe prostega preudarka na podlagi tedaj veljavnega 413. člena ZPP oblikovalo in ustalilo stališče, da sodišče o porazdelitvi stroškovnega bremena ne odloči zgolj na podlagi doseženega uspeha strank, marveč na podlagi vseh okoliščin primera.

4. Meni, da bi Vrhovno sodišče z odločitvijo o zahtevi za varstvo zakonitosti lahko odgovorilo na pomembno pravno vprašanje, ali je treba v postopkih v zvezi s preživljanjem otrok, ki so bili z uveljavitvijo ZNP-1 z dne 15. 4. 2019 uvrščeni med nepravdne postopke, pri odločanju o porazdelitvi stroškovnega bremena v okviru prostega preudarka iz drugega odstavka 55. člena ZNP-1, upoštevati tudi interes posameznega udeleženca za izid postopka, kot pravno pomembno okoliščino iz splošne določbe 40. člena ZNP-1. Meni, da je treba izjemo od izhodiščnega splošnega pravila, po katerem vsaka stranka krije svoje stroške, v tovrstnih postopkih upoštevati v okviru prostega preudarka po drugem odstavku 55. člena ZNP-1, kar je primerljivo sodni praksi, ki se je izoblikovala po prej veljavnem 413. členu ZPP, upoštevati interes udeleženca za odločitev in upoštevati tudi doseženi uspeh.

5. Udeleženca postopka, ki jima je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena, nanjo nista odgovorila.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti Državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ta pogoj je, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. To velja zlasti tedaj, če je sodna praksa višjih sodišč neenotna, če sodne prakse vrhovnega sodišča ni, ali če odločitev odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča. 8. Ko Vrhovno državno tožilstvo zatrjuje, da je sodna praksa višjih sodišč po uveljavitvi ZNP-1 raznotera, tega ne izkaže ne s predložitvijo in niti ne z navedbo odločb višjih sodišč. Na tej razlogovalni podlagi torej zahteve za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče dopustiti oz. o njej vsebinsko odločiti (peti odstavek 367.b člena ZPP1 in 391. člen ZPP2).

9. V materialnopravnem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa se izkaže, da ta v resnici napada samo konkretno odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je namreč odločitev glede stroškov postopka oprlo na pravilo iz drugega odstavka 55. člena ZNP-1, ki sodišče pooblašča, da odloči po prostem preudarku. Tudi Vrhovno državno tožilstvo se zavzema za odločitev po prostem preudarku, torej po drugem odstavku 55. členu ZNP-1, le da z drugačno vsebinsko napolnitvijo le tega. Vsebinska napolnitev prostega preudarka je predmet vsakega posameznega postopka. Tudi razkorak med izpodbijano odločitvijo na eni in stališčem Vrhovnega državnega tožilstva na drugi strani, je stroškovna dilema, ki se tiče zgolj konkretnega postopka. Objektivna potreba za odločitev Vrhovnega sodišča naj bi nastala, ker so se z uveljavitvijo ZNP-1 spremenila stroškovna zakonska pravila. Glede na to, da je izpodbijani sklep utemeljen na stroškovnem pooblastilu za odločanje po prostem preudarku, je takšna teza povsem neprepričljiva. Gre namreč za enako merilo, kakršno je veljalo po 413. členu ZPP.

10. Ker je tako, je očitno, da pogoj objektivne koristi iz prvega odstavka 367.a člena ZPP ni izkazan. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (374. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

11. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP) 1 Ta v postopku dopustitve revizije od strank zahteva, da morajo, kadar se sklicujejo na sodno prakso Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, če te niso javno objavljene. 2 Ta se glasi: Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi.