Jedro

Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da sodišče odloča o povrnitvi pravdnih stroškov glede na uspeh. Toda pri tem ni predvideno, da bi drobilo posamezna procesna opravila, marveč odloči po uspehu v vsej pravdi. Odločitev o stroških je akcesorne narave in po določilu tretjega odstavka 154. člena Zakon o pravdnem postopku sme sodišče celo odločiti, da mora ena stranka povrniti vse stroške nasprotne stranke, če nasprotna stranka s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni zmagala.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sporu med pravdnima strankama prvič razsodilo dne 3.12.1992 pod opr. št. VI P ....., ko je tožencu naložilo vrnitev spornega videorekorderja in povrnitev pravdnih stroškov. Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje dne 10.11.1993 pod opr. št. II Cp 1848/93 razveljavilo izpodbijano sodbo, ker v njej ni bilo ugotovljeno upravičenje (lastništvo) tožeče stranke na spornem predmetu. Po ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dodatne dokaze in ponovno razsodilo, da mora toženec vrniti pooblaščenki tožeče stranke videorekorder znamke Philips z daljinskim upravljanjem ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 54.359,00 tolarjev.

Samo proti izreku o pravdnih stroških se je pritožila tožena stranka, ki predlaga njegovo spremembo. Navaja, da se po določilih Zakona o pravdnem postopku prizna povrnitev samo potrebnih stroškov in to po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) ali po načelu krivde (156. člen ZPP). Nato pojasnjuje, da je tožena stranka uspela s pritožbo in da je tožeča stranka predložila listine, ki dokazujejo njeno lastništvo, šele 2.6.1994. Če bi sodišče upoštevalo določilo 109. člena ZPP in bi odvetniku pomagalo dopolniti tožbo, se tožencu ne bi bilo treba spuščati v pravdanje in v pritoževanje. Sploh pa bi bila lahko tožeča stranka že pred pravdo z vljudnim dopisom toženca seznanila z vsemi dejstvi in dokazi. Ker tožeča stranka ni ravnala tako, je povzročila stroške dveletnega pravdanja. Tožena stranka dodaja, da tudi izračun pravdnih stroškov ni razumljiv, ker je toženec na zadnji glavni obravnavi priglasil stroške 17.849 SIT, obvestilo tožniku s prevodom in prevod odgovora (brez predložitve računa), pristop na glavno obravnavo (ki pri pct 55.000 SIT znese 60 točk) in stroški za odgovor na pritožbo (čeprav je tožena stranka s pritožbo uspela) pa po njenem ne znesejo 18.981 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da sodišče odloča o povrnitvi pravdnih stroškov glede na uspeh. Toda pri tem ni predvideno, da bi drobilo posamezna procesna opravila, marveč odloči po uspehu v vsej pravdi. Odločitev o stroških je akcesorne narave in po določilu tretjega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku sme sodišče celo odločiti, da mora ena stranka povrniti vse stroške nasprotne stranke, če nasprotna stranka s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni zmagala.

V danem primeru je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku in toženi stranki naložilo povrnitev vseh pravdnih stroškov. Te je odmerilo v skladu s Tarifo o odvetniških storitvah in z Zakonom o sodnih taksah, sama odmera pa je razvidna iz odmere na stroškovniku (str.11) in na zapisniku (str.26). Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odmera kritična in marsikaterega dejanja sodišče prve stopnje ni priznalo.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji dodaja: - pravda je bila potrebna, ker toženec po prejemu dopisa z dne 9.4.1992 ni bil pripravljen urediti sporne zadeve brez posredovanja sodišča in tudi v pravdi toženec ni bil pripravljen izpolniti tožbenega zahtevka; - tožba je bila dovolj popolna in tožbeni zahtevek razumljiv, zato so navedbe o tem, da bi moralo sodišče zahtevati nekašno popravo po določilu 109. člena Zakona o pravdnem postopku zmotne in v nasprotju z aktivnostjo organov in strank v postopku; - izračunavanje stroškov do vložitve pritožbe v tolarjih (17.849,00 SIT) ni sprejemljivo, ker se po določilu 16. člena Tarife o nagrajevanju odvetnikov upošteva vrednost točke po tarifi na dan odmere. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožeči stranki za vložitev tožbe, sporočila stranki in udeležbo na narokih do izdaje prve, razveljavljane sodbe 310 točk, za odgovor na pritožbo 160 točk, za obvestilo stranki 20 točk in za udeležbo na glavni obravnavi dne 2.6.1994 80 točk, skupaj torej 580 točk. V zvezi s pripombo, da za pristop na zadnjo glavno obravnavo zadošča 60 točk, sodišče opozarja, da je treba upoštevati število točk ob uvedbi postopka (16. člen v zvezi s četrtim odstavkom 3. člena); - odgovor na pritožbo proti sodbi je pravica in dolžnost stranke, zato ga ne gre izločati kot neuspeh ali krivdno povzročeni strošek, marveč ga je treba presojati skupaj z vsemi pravdnimi stroški; - v zvezi s priznanimi materialnimi stroški je treba upoštevati, da ima stranka pravico, da se postopka udeležuje in če ne zna jezika, ima seveda pravico do tolmača. To osnovno človekovo pravico je treba ločiti od določil Zakona o pravdnem postopku v zvezi z založitvijo predujma za tolmača. Sodišče ne dvomi, da so bili potrebni stroški za prevajanje 12.000 tolarjev, stroški za PTT pa so celo prenizko odmerjeni (glej str. 11 in 21).

Ker je torej pritožba neutemeljena, jo je sodišče druge stopnje po določilu 2. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo. Pri tem je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS št. 1/90 in RS št. 14/91) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94). Tarifa o odvetniških storitvah je objavljena v Ur.l. RS št. 10/91 do 35/94.