Jedro

Pravni teoretiki so si edini, da je ustna oporoka izredna oblika oporoke, ki jo more izjaviti oporočitelj le v izrednih razmerah pred dvema istočasno navzočima pričama. Izredne razmere, ki so objektivne ali (in) subjektivne, so po stališčih pravnih teoretikov questio facti, torej vprašanje okoliščin konkretnega primera. Težišče pri presoji izrednih razmer pa je na stanju v trenutku, ko se je oporočitelj odločil za izjavo ustne oporoke. Zgoraj navedena materialnopravna podlaga in teoretično razumevanje le-te, po presoji revizijskega sodišča v tem primeru nista bila ustrezno upoštevana pri odločanju na drugi in prvi stopnji, ker se je neutemeljeno upoštevalo širše časovno obdobje oporočiteljičinega zdravljenja, pri ocenjevanju ali so bile podane izredne razmere pa poudarilo tehnične možnosti (predvsem objektivnega značaja) na škodo subjektivnega stanja oporočiteljice v trenutku, ko ji je 1.12.1989 dr. Horvat, grobo kot se je sam izrazil, predočil brezizhodnost njenega stanja, ki se je končalo z oporočiteljičino smrtjo na 13. dan po tem trenutku. V zvezi s temi izvajanji je opozoriti tudi na sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da je ocena obstoja izrednih razmer in vprašanje ali se lahko ustni oporoki prizna veljavnost, odvisna od okoliščine, če se je zapustnik nahajal v takem položaju, da osebno ni bil sposoben sestaviti normalne oporoke, pa čeprav so obstajale objektivne možnosti za njeno sestavo; ali: izredne razmere niso samo objektivne, temveč tudi subjektivne okoliščine v osebi oporočitelja. Vzrok in čas nastanka takih subjektivnih izrednih razmer pa nista pomembna itd.

Izrek

1. Revizija tožene stranke se zavrže. 2. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanih delih razveljavita in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnic, da je ustna oporoka z dne 1.12.1989, sestavljena po zapisniku z dne 18.12.1989 pokojne A. D., roj. 1.5.1923 in umrle 13.12.1989, neveljavna. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo toženkino pritožbo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno ter razveljavilo le sklep o stroških.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se sodba razveljavi. V reviziji izvaja, da je pravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je brez pomena fizično in psihično stanje oporočiteljice po 1.12.1989. Njena bolezen se je namreč hitro poslabšala, psihičen upad pa je bil hitro popoln. Ob sprejemu v dom 4.12.1989 osebje ni več uspelo dobiti podpisa od nje, šofer rešilnega avtomobila, ki jo je pripeljal, pa bi kot priča lahko potrdil, da je bila takrat oporočiteljica nerazsodna.

Na vročeno revizijo tožnici nista odgovorili.

Državno tožilstvo Republike Slovenije pa je na podlagi določb 401. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo sodišča druge stopnje in predlagalo, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer določb 72. in 62. člena zakona o dedovanju (naprej ZD), pri čemer opozarja, da tožnici v tožbi nista navedli vrednosti spora in da je to vrednost določilo sodišče prve stopnje šele na zadnjem naroku, zaradi česar utegne biti revizija nedovoljena. V vsebinskem delu zahteve za varstvo zakonitosti se opozarja na namen vsake oporoke, na različne vrste oporok in pri tem poudarja, da gre pri ustni oporoki za izjemno obliko. V tem primeru je lečeči zdravnik dr. H. 1.12.1989 razkril oporočiteljici, da je njeno stanje zaradi neoperabilnega raka trebušne slinovke brezupno. Razkritje resnice o njenem stanju je oporočiteljico zelo prizadelo, nakar je pred zdravnikom in medicinsko sestro izjavila svojo poslednjo voljo. Po mnenju državnega tožilca je, upoštevajoč pravno naravo oporoke in namen oporočnega dedovanja, mogoče kot izredne razmere v smislu 72. člena ZD šteti tudi porušeno duševno in telesno ravnotežje, ki zapustniku otežuje ali onemogoča v pisni obliki izraziti poslednjo voljo. V tem primeru je oporočiteljica po premestitvi iz bolnice v dom oskrbovancev 4.12.1989 imela v naslednjih dneh po vsem trebuhu hude bolečine in zato so jo morali 9.12.1989 ponovno premestiti na kirurški oddelek, kjer je 13.12.1989 umrla. Vsa ta dejstva pa sta sodišči druge in prve stopnje šteli za nepomembna, ker nista pravilno uporabili drugega odstavka 72. člena ZD v zvezi s prvim odstavkom istega člena. Pri tem je še pomembno, da je oporočiteljica umrla pred pretekom roka, v katerem bi lahko ustno izraženo poslednjo voljo potrdila s sestavo pisne oporoke. Zato je njena ustna oporoka veljavna.

Revizija toženke ni dovoljena, zahteva za varstvo zakonitosti pa je utemeljena.

K reviziji: Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, nima pravice do revizije. V tem primeru tožeča stranka v tožbi ni določila vrednosti spornega predmeta. Toženka je sicer v prvi vlogi po prejemu tožbe predlagala, naj se določi vrednost spornega predmeta, vendar pa pozneje glede tega ni uporabila procesnih pravic, ki jih je imela po zakonu o pravdnem postopku (členi 35, 40, drugi odstavek 186 in dr. ZPP). S poznejšim sporazumom (na šestem naroku, to je 13.1.1993) o določitvi vrednosti spornega predmeta pa si stranke pravice do revizije nista mogli več zagotoviti. Zato je revizijsko sodišče zavrglo toženkino revizijo kot nedovoljeno (389. člen ZPP).

K zahtevi za varstvo zakonitosti: Sporna je veljavnost ustne oporoke, ki jo je oporočiteljica A. D. izjavila v bolnici pred dvema pričama dne 1.12.1989. Presoja veljavnosti ustne oporoke se opravi po določilu 72. člena zakona o dedovanju (naprej ZD). Prvi odstavek tega člena določa, da lahko oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pismene oporoke. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da ustna oporoka neha veljati, ko preteče 30 dni od prenehanja izrednih razmer, v katerih je bila napravljena.

Pravni teoretiki so si edini, da je ustna oporoka izredna oblika oporoke, ki jo more izjaviti oporočitelj le v izrednih razmerah pred dvema istočasno navzočima pričama. Izredne razmere, ki so objektivne ali (in) subjektivne, so po stališčih pravnih teoretikov questio facti, torej vprašanje okoliščin konkretnega primera. "Izredne razmere niso poseben pogoj, marveč le bližnja karakterizacija pogoja, da oporočitelj ni mogel napraviti pismene oporoke. Zato izredne razmere niso samo izredni dogodki kot so potres, požar itd, tedaj neke objektivne ovire, marveč tudi izredne razmere v osebi oporočitelja, subjektivne ovire, kot so starost, vremenske neprilike... oslabelost zaradi dolgotrajne bolezni..." (Finžgar: Dedno pravo Jugoslavije, Ljubljana 1962, stran 93 in dr). Težišče pri presoji izrednih razmer pa je na stanju v trenutku, ko se je oporočitelj odločil za izjavo ustne oporoke.

Zgoraj navedena materialnopravna podlaga in teoretično razumevanje le-te, po presoji revizijskega sodišča v tem primeru nista bila ustrezno upoštevana pri odločanju na drugi in prvi stopnji, ker se je neutemeljeno upoštevalo širše časovno obdobje oporočiteljičinega zdravljenja, pri ocenjevanju ali so bile podane izredne razmere pa poudarilo tehnične možnosti (prevsem objektivnega značaja) na škodo subjektivnega stanja oporočiteljice v trenutku, ko ji je 1.12.1989 dr. Horvat, grobo kot se je sam izrazil, predočil brezizhodnost njenega stanja, ki se je končalo z oporočiteljičino smrtjo na 13. dan po tem trenutku. V zvezi s temi izvajanji je opozoriti tudi na sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da je ocena obstoja izrednih razmer in vprašanje ali se lahko ustni oporoki prizna veljavnost, odvisna od okoliščine, če se je zapustnik nahajal v takem položaju, da osebno ni bil sposoben sestaviti normalne oporoke, pa čeprav so obstajale objektivne možnosti za njeno sestavo; ali: izredne razmere niso samo objektivne, temveč tudi subjektivne okoliščine v osebi oporočitelja. Vzrok in čas nastanka takih subjektivnih izrednih razmer pa nista pomembna itd. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči druge in prve stopnje v posledici pravno zmotnega izhodišča, da je pomembno oporočiteljičino stanje vse od začetka zdravljenja pa do njene smrti, opustili oceno pravno relevantnih okoliščin, ki bi pojasnile oporočiteljičino stanje v trenutku, ko se je odločila za izjavo ustne oporoke in ki so predvsem pravno pomembne. Pravno zmoten pristop sodišč druge in prve stopnje je imel za posledico pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja, ki onemogoča pravilno materialnopravno presojo spora. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določbe drugega odstavka 395. člena ZPP zahtevi za varstvo zakonitosti državnega tožilstva ugodilo in razveljavilo odločitvi sodišč nižjih stopenj o glavni stvari.

V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje predvsem oceni že izvedene dokaze še v zgoraj nakazanih smereh, ki so pomembne za pravilno uporabo materialnega prava, to je določila 72. člena ZD. Ugotoviti bo tako potrebno objektivne in subjektivne okoliščine, ki so obstajale v trenutku, ko se je oporočiteljica odločila za izjavo ustne oporoke. Potek dogodkov po 1.12.1989, ko je izjavila svojo poslednjo voljo, vključno s smrtjo 13.12.1989, lahko pomaga le k oceni njenega stanja, v katerem se je nahajala potem, ko ji je dr. H. predočil njen položaj. Tega stanja ni zamenjavati s situacijo, ki nastopi po preteku tridesetih dni v smislu drugega odstavka 72. člena ZD. Pravno relevantne so le izredne razmere v trenutku izjavljanja oporoke oz. dogodki, ki so vzročno povezani s tem trenutkom. Vprašanje izvajanja nadaljnjih dokazov sodi v domeno pravdnega vodstva sodišča prve stopnje (300. člen ZPP). Tako tudi odločitev, ali naj se zasliši že med postopkom predlagani izvedenec - klinični psiholog, ki naj bi pojasnil stanje oporočiteljice neposredno zatem, ko jo je dr. H. seznanil z neizprosnimi dejstvi. Po dopolnitvi postopka v nakazanih smereh pa naj ponovno odloči o sporu.