Jedro

Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že z izpolnitvijo procesnih predpostavk po drugem in tretjem odstavku 65. člena ZIZ, kar je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno z izdajo sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega. Drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ v povezavi s šestim odstavkom 27. člena ZDOdv pomenita ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv.

Zmotna je presoja nižjih sodišč, da z interakcijo pravdnih strank v izvršilnem postopku ni bila izpolnjena predpisana procesna predpostavka za vložitev tožbe in da ni bil uresničen namen predhodnega postopka z možnostjo njegove izvenpravdne razrešitve.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Okrajno sodišče v Domžalah je 6. 9. 2016 izdalo sklep I 420/2016, s katerim je na predlog toženke kot upnice zoper A. A. kot dolžnika dovolilo izvršbo na nepremičnino z ID znakom: parcela št. 288/19 k. o. ... do idealnega deleža 2/20 in na nepremičnino z ID znakom: parcela št. 2925/9 k. o. ... do 1/1. Zoper sklep je tožnik na podlagi 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) 10. 12. 2018 vložil ugovor tretjega. Sodišče je ocenilo, da je tožnikova pravica v izvršilnem postopku verjetno izkazana, zato je njegov ugovor po tretjem odstavku 64. člena ZIZ vročilo v odgovor toženki.1 Ker je toženka ugovoru nasprotovala, ga je sodišče s sklepom z dne 24. 5. 2019 na podlagi drugega odstavka 65. člena ZIZ zavrnilo in tožnika skladno s tretjim odstavkom 65. člena ZIZ napotilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa vloži tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnini.

2. Tožnik je tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe vložil 18. 7. 2019. 3. Toženka je ugovarjala, da ni izpolnjena procesna predpostavka iz 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju ZDOdv), saj tožnik Državnemu odvetništvu prej ni predlagal mirne rešitve spora in o njegovem neuspešnem poskusu ni predložil potrdila sodišču. Zatrjevala je, da je tožnik ohranil možnost za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ, saj lahko po tretjem odstavku 31. člena ZDOdv vloži tožbo v roku 15 dni po koncu predhodnega postopka.

4. Tožnik je trdil, da ni predlagal mirne rešitve spora, ker je z interakcijo s toženko v izvršilnem postopku I 420/2016 pred uvedbo pravdnega postopka zadostil namenu 27. člena ZDOdv, ki je v iskanju rešitve spornega razmerja pred uvedbo pravdnega postopka, s tem da je v ugovoru zatrjeval, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, in zahteval, da sodišče izvršbo na nepremičnini izreče za nedopustno. Opisal je dejansko stanje, opredelil pravno podlago, določno opredelil zahtevek oziroma predmet, podal enake navedbe kot v pravdnem postopku in kot dokaz priložil darilno pogodbo. Ugovor tretjega v izvršilnem postopku je po vsebini ustrezal predlogu za predhodno razrešitev spornega razmerja, ki ga je toženka zavrnila s tem, da mu je v odgovoru na ugovor tretjega nasprotovala, in tako izrazila voljo, da stranki spornega razmerja ne rešita zunaj pravde. Tožnik je še navedel, da je pravdni postopek nadaljevanje izvršilnega postopka, v katerem sta sodelovali obe pravdni stranki in ki je bil prekinjen zaradi tožnikove napotitve na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe z vložitvijo tožbe v roku 30 dni.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo. Ker tožnik pred pravdo ni niti poskušal mirno rešiti spora in tožbi ni priložil potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, njegov ugovor tretjega v izvršilnem postopku pa ne pomeni predloga za mirno, zunajsodno rešitev spora, po presoji sodišča obvezna procesna predpostavka za vložitev tožbe ni bila izpolnjena. Pojasnilo je, da zakon (ne ZIZ ne ZDOdv) odločanja o ugovoru v izvršilnem postopku ne določa kot izjeme od obveznega predhodnega postopka. Presodilo je tudi, da zavrženje tožbe ni nesorazmerno poseglo v tožnikovo pravico do sodnega varstva, saj je tožnik po 31. členu ZDOdv ohranil možnost, da izpelje predhodni postopek mirne rešitve spora in v primeru neuspeha znova vloži tožbo.

6. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je prvostopenjskemu sodišču, da tožnik poskusu mirne rešitve spora ni zadostil z interakcijo strank po ugovoru tretjega v izvršilnem postopku. Toženka kot upnica je z nasprotovanjem tožnikovemu ugovoru zgolj preprečila posledico iz prvega odstavka 65. člena ZIZ (delno ali celotno ustavitev izvršbe) in njeno nasprotovanje ugovoru tretjega ne pomeni, da ni podana možnost zunajsodne rešitve spora. Sodišču prve stopnje je tudi pritrdilo, da postopki, ki se z vložitvijo tožbe nadaljujejo po zavrnitvi ugovora tretjega v izvršilnem postopku, ne pomenijo izjeme, za katere določbe o predhodnem postopku po 27. členu ZDOdv ne veljajo. Sodišče prve stopnje bi po presoji sodišča druge stopnje pretirano poseglo v tožnikovo pravico do sodnega varstva le, če bi zmotno presodilo, da je interakcija pravdnih strank v izvršilnem postopku nadomestila predhodni postopek zaradi mirne rešitve spora, saj bi jo s tem prikrajšalo za iztek roka po tretjem odstavku 31. člena ZDOdv.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

7. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 34/2022 z dne 9. 2. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja: »Ali zavrženje tožbe v konkretnem primeru pomeni prekomeren poseg v pravico tožnika do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave?« **Revizija**

8. Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču ter toženki naloži plačilo stroškov celotnega postopka.

9. Revizijo opira na trditev, da je sankcija zavrženja tožbe ob tehtanju koristi z razbremenitvijo Državnega odvetništva (in posredno sodišča) nesorazmerno posegla v njegovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Zatrjuje, da mu je potekel prekluzivni rok za vložitev tožbe in je ne more ponovno vložiti. Sodišče druge stopnje se do te pritožbene navedbe ni opredelilo oziroma se je na tožniku nerazumljiv način, tako da je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen. ZDOdv sicer določa, da se rok za vložitev tožbe po predhodnem postopku ne izteče prej kot v 15 dneh po koncu predhodnega postopka, a ni jasno, kaj se v konkretni situaciji šteje za konec predhodnega postopka in kdaj rok poteče. Četudi bi ohranil možnost sprožiti postopek mirne rešitve spora in ponovno vložiti tožbo, pravnomočne sodbe ne bo več mogel izvršiti, ker izvršilno sodišče po pravnomočnosti sklepa o zavrženju tožbe nadaljuje postopek izvršbe, zaradi česar tožniku grozi prodaja nepremičnin. Zatrjuje tudi, da je procesna predpostavka iz 27. člena ZDOdv zaradi interakcije med pravdnima strankama v izvršilnem postopku izpolnjena, ker je bilo zadoščeno zakonskemu namenu razbremenitve Državnega odvetništva pred uvedbo pravdnega postopka z iskanjem možnosti njegove predhodne rešitve. Tožnik je v ugovoru podal vsebinsko enake navedbe in tožbeni predlog kot v ugovoru, ki mu je toženka v odgovoru na ugovor tretjega izrecno nasprotovala in s tem izrazila voljo, da ne želi rešitve spornega razmerja s tožnikom zunaj pravde. Ker se je toženka z ugovorom tretjega seznanila z vsebino tožbenega predloga in zakon ne predpisuje oblike in vsebine predloga za mirno rešitev spora, so bili izpolnjeni vsi potrebni pogoji za rešitev spora zunaj pravde, in bi lahko toženka, če bi se strinjala s tožnikovim predlogom, odstopila od izvršbe.

**Odgovor na revizijo**

10. Toženka je odgovorila na revizijo in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne in tožniku naloži plačilo njenih revizijskih stroškov. Navaja, da tožnik ni specificiral revizijskega razloga, zato njegove trditve v reviziji ostajajo na pavšalni ravni. Nasprotuje revizijskim trditvam, da je sodišče z zavrženjem tožbe prekomerno poseglo v tožnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Strinja se s presojo nižjih sodišč, da obvezna procesna predpostavka v tej pravdi ni izpolnjena, tako da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Vztraja, da bi tožnik moral skladno s 27. členom ZDOdv predlog za mirno rešitev spora vložiti pri Državnem odvetništvu in da ga ni nadomestil z ugovorom tretjega, ki ga je toženki vročilo sodišče. Sklicuje se na učinke procesnih dejanj ugovora tretjega in odgovora nanj v izvršilnem postopku, ki ne pomenijo interakcije, kot jo zatrjuje tožnik. Izvršilni in pravdni postopek sta ločena postopka in zakonodajalec bi, če bi želel, da izvršilni postopek učinkuje kot predhodni postopek, ugovor tretjega uvrstil med taksativno določene izjeme v šestem odstavku 27. člena ZDOdv. Opozarja, da tožnik po 31. členu ZDOdv ni zamudil roka za vložitev tožbe. Višje sodišče se je o tožnikovih navedbah o prekomernem posegu v njegovo pravico do sodnega varstva zaradi poteka roka za vložitev tožbe jasno opredelilo v 8. točki obrazložitve.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija je utemeljena.

12. Po 371. členu in tretjem odstavku 374. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijsko sodišče torej odgovarja na revizijske očitke o zmotni uporabi materialnega prava in procesne kršitve, ki so neločljivo povezane z dopuščenim vprašanjem.

13. Na toženkine navedbe, da tožnik ni jasno opredelil revizijskega razloga po prvem odstavku 370. člena ZPP, temveč o njem podal zgolj pavšalne trditve, revizijsko sodišče odgovarja, da iz revizijskih navedb jasno izhaja, da tožnik vlaga revizijo prvenstveno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, konkretno 27. člena ZDOdv. S trditvijo, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb o prekomernem posegu v njegovo pravico do sodnega varstva zaradi poteka roka za vložitev tožbe oziroma da tega ni storilo na razumljiv način, pa je uveljavljal kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevani kršitvi tožnik navezuje na kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave RS, na kar se nanaša dopuščeno revizijsko vprašanje. Ta določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. **O predhodnem postopku kot procesni predpostavki za vložitev tožbe**

14. Materialnopravno izhodišče za presojo utemeljenosti revizije je 27. člen ZDOdv. Po prvem do tretjem odstavku tega člena mora vsakdo, ki namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, predhodno predlagati državnemu odvetništvu, naj se sporno razmerje reši na miren način pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Predhodni postopek kot pogoj za uvedbo pravdnega ali drugega postopka je postopek poskusa mirne rešitve spora, v katerem sta stranki država ali državni organ ter tisti, ki namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu. Začne se na dan, ko državno odvetništvo prejme predlog za mirno rešitev spora. Kdor namerava začeti tak postopek, mora pristojnemu sodišču ali drugemu organu predložiti potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se po četrtem odstavku tega člena tožba ali drug predlog za začetek postopka s sklepom zavrže. 15. V primeru, da navedeni pogoj ni izpolnjen, tožnika ali drugega predlagatelja postopka doleti sankcija zavrženja tožbe oziroma drugega predloga za začetek postopka. Sodišče tedaj ne opravi presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka in o sporu ne sprejme meritorne odločitve.

16. Pravica do sprejema meritorne odločitve je bistvena prvina ustavne pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave RS, ki poleg pravice do postopka obsega tudi pravico do odločitve o sporu glede zatrjevanih pravic oziroma obveznosti, torej do vsebinske presoje o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka.2 Pravico do odločitve o zadevi, ki je predmet presoje, skupaj s pravico doseči njeno izvršitev, zagotavlja tudi prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).3

17. Z zavrženjem tožbe sodišče presodi le o (ne)obstoju procesnih predpostavk. Sodni postopek, ki se na ta način konča, ne zagotavlja učinkovite pravice do sodnega varstva in pomeni njeno omejitev. Po presoji Ustavnega sodišče RS je taka omejitev dostopa do sodnega varstva dopustna, če so procesne predpostavke določene v zakonu in če je poseg sorazmeren (omejitev je potrebna, primerna za doseganje zasledovanega cilja in sorazmerna glede pomembnosti zasledovanih ustavnih dobrin).4 Tedaj procesne predpostavke po svoji vsebini ne pomenijo pravice do sodnega varstva, ampak predpisan način izvrševanja pravice v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave RS.5 Predhodne postopke kot dopustno omejitev dostopa do sodišča priznava tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).6

18. V pravdnem postopku torej lahko zahtevano procesno predpostavko pomeni izčrpanje predpisanega predhodnega postopka pomirjenja ali pogajanj.7 Tak predhodni postopek je postopek po 27. členu ZDOdv kot obvezna procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva, ki udejanja načelo spodbujanja mirnega reševanja sporov z državo. Njen namen je razbremenitev sodišča ter države kot potencialnega dolžnika in stranke v postopku.8 V pravdnem postopku mora biti ob uporabi določbe 179. člena ZPP izpolnjena pred njegovim začetkom, torej pred vložitvijo tožbe. Da uveljavljanje obveznih predpravdnih postopkov ni v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva, je tudi ustaljena sodna praksa višjih sodišč.9 **O interakciji pravdnih strank v izvršilnem postopku pred začetkom pravdnega postopka**

19. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 27. člen ZDOdv, ko sta presodili, da obravnavana situacija ne pomeni izjeme od obveznega predhodnega postopka pred vložitvijo tožbe.

20. Po šestem odstavku 27. člena ZDOdv določbe glede predhodnega postopka ne veljajo za upravne postopke in upravne spore, postopke motenja posesti, postopke izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, postopke uveljavljanja socialnovarstvenih pravic in nepravdne postopke za določitev odškodnine ali če drug zakon predhodni postopek pred začetkom sodnega postopka določa kot procesno predpostavko.

21. Upoštevaje ureditev ZIZ, je v zvezi s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe podana izjema od obveznega predhodnega postopka. Po drugem odstavku 65. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ sodišče zavrne ugovor, s katerim tretji v izvršilnem postopku z verjetnostjo izkaže obstoj pravice na predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo (ugovor tretjega), če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje. Po tretjem odstavku 65. člena ZIZ lahko nato tretji v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na določen predmet ni dopustna (izločitveno pravdo). Pravnomočni sklep izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega je torej procesna predpostavka za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe. O tem je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki ji sledijo višja sodišča.10

22. Pravda, ki teče zaradi spora o nedopustnosti izvršbe po napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča zaradi ugovora tretjega, torej nima povsem samostojnega življenja, temveč je vezana na razlog, zaradi katerega je bila sprožena, torej na izvršilni postopek.11 Izločitveno tožbo ureja posebni predpis, ki določa posebne procesne pogoje za njeno vložitev, ki so bili že navedeni: ugovor tretjega, nasprotovanje upnika v odgovoru na ugovor, sklep o zavrnitvi ugovora in napotitvi tretjega, da pravico uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku. Šele upnikovo nasprotovanje ugovoru v izvršilnem postopku s posledico izdanega sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora prepreči razrešitev spornega vprašanja o pravici tretjega v izvršilnem postopku ter obenem omogoči tretjemu vložitev tožbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je opisana ureditev namenjena temu, da se čim več spornih vprašanj reši v izvršilnem postopku, torej zunaj pravde.12

23. Navedeni cilj je po svoji vsebini enak cilju iz 27. člena ZDOdv in se uresničuje na bistveno enak način. Državno odvetništvo se je namreč s tožnikovim zahtevkom seznanilo že pred začetkom pravde, izvršilno sodišče pa je na podlagi prvega odstavka 64. člena ZIZ opravilo presojo verjetnosti pravice tretjega na predmetu izvršbe. Logična razlaga (sklepanje po podobnosti), sistematična in teleološka (namenska) razlaga tako privedejo do zaključka, da šesti odstavek 27. člena ZDOdv izključuje kumuliranje (kopičenje, podvajanje) procesnih predpostavk. Drugačna ureditev bi zaradi zasledovanja enakega cilja razrešitve spora zunaj pravde, pomenila prekomerno oteževanje dostopa do vsebinske odločitve. Povedano drugače, namen 27. člena ZDOdv je uresničen že z izpolnitvijo procesnih predpostavk po drugem in tretjem odstavku 65. člena ZIZ, kar je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno z izdajo sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega z dne 24. 5. 2019. Drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ v povezavi s šestim odstavkom 27. člena ZDOdv pomenita ureditev _lex specialis_ v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv. Napačni so zato razlogi sodišča druge stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je toženka kot upnica v izvršilnem postopku z nasprotovanjem ugovoru le preprečila posledico iz prvega odstavka 65. člena ZIZ, torej ustavitev izvršbe. S svojim procesnim dejanjem je namreč povzročila izdajo sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega, s tem pa uresničitev procesne predpostavke za sprožitev pravdnega postopka z vložitvijo izločitvene tožbe.

24. Glede na navedeno je materialnopravno zmotna presoja sodišča druge stopnje, da postopki, ki se z vložitvijo tožbe nadaljujejo po zavrnitvi ugovora tretjega v izvršilnem postopku, ne pomenijo izjeme, za katero določbe o predhodnem postopku po 27. členu ZDOdv ne veljajo. Posledično je tudi zmotna presoja sodišč, da z interakcijo pravdnih strank v izvršilnem postopku ni bila izpolnjena predpisana procesna predpostavka za vložitev tožbe in da ni bil uresničen namen predhodnega postopka z možnostjo njegove izvenpravdne razrešitve. V nasprotju s stališčem sodišča druge stopnje v 3. opombi obrazložitve sklepa gre za situacijo, primerljivo s primeri, ko je upnik napoten na pravdo po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki vsebujejo posebne določbe o predhodnem postopku (prijave in preizkusa terjatve), zaradi katerih je po sodni praksi višjih sodišč ravno tako podana izjema iz šestega odstavka 27. člena ZDOdv.13

25. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sta sodišči nižjih stopenj tudi napačno presodili, da je tožnik po tretjem odstavku 31. členu ZDOdv, ki določa, da rok v zvezi z zahtevkom, ki je predmet predhodnega postopka po 27. členu ZDOdv, ne izteče pred potekom 15 dni po koncu predhodnega postopka, ohranil možnost izpeljati predhodni postopek mirne rešitve spora in v primeru neuspeha ponovno vložiti tožbo. Določba tretjega odstavka 31. člena ZDOdv namreč ni uporabljiva zaradi podane izjeme po šestem odstavku 27. člena ZDOdv, za katero določbe glede predhodnega postopka po 27. členu ZDOdv ne veljajo, temveč je treba uporabiti specialno določbo tretjega odstavka 65. člena ZIZ. V skladu s to je tožniku iztekel 30 rok za vložitev tožbe in je ne more več ponovno vložiti.

**Sklepno**

26. Zaradi zmotne uporabe materialnopravnih določb 27. člena ZDOdv sodišči prve in druge stopnje nista vsebinsko obravnavali tožnikove tožbe, nista vsebinsko odločali o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka in izdali meritorne odločbe. To je imelo za posledico kršitev tožnikove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, zato Vrhovno sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovarja pritrdilno. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opravilo vsebinske presoje izločitvene tožbe, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V njem bo moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti materialno pravo iz 27. člena ZDOdv (v povezavi s tretjim odstavkom 65. člena ZIZ), tožnikovo tožbo vsebinsko obravnavati in presoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

27. Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

28. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Iz 4. in 8. točke obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah I 420/2016 z dne 24. 5. 2019 izhaja, da so dejanska podlago ugovora tretjega trditve o pridobitvi lastninske lastninske pravice oziroma solastninskega deleža z darilno pogodbo z dne 25. 3. 2002 z notarsko overjenimi podpisi pogodbenih strank. Presojo stopnje verjetnosti je sodišče oprlo na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri ima kupec nepremičnine oziroma obdarjenec, ki razpolaga z zemljiškoknjižnim dovolilom za vknjižbo lastninske pravice, prednost pred upnikom, ki pridobi hipoteko v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi (prim. npr. sodba in sklep VSRS II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014. Glej tudi dr. Vrenčur R., Lastninska pravica v pričakovanju, TFL Glasnik, 21. 3. 2016). 2 Ustavno sodišče RS v odločbah Up-107/99 z dne 23. 5. 2002, U-I-65/05-12 z dne 22. 9. 2005, U-I-200/15, Up-936/15 z dne 16. 3. 2017. Glej tudi: Galič A. v: Ustavno civilno procesno pravo - Ustavna procesna jamstva – Ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 76, 129; Galič A. v: Komentar Ustave RS – Dopolnitev A, Urednik Lovro Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 342; Čebulj J. v: Komentar Ustave RS, Uredil Avbelj M., Nova Univerza – Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, str. 211. 3 Glej tudi zadevo ESČP Multiplex proti Hrvaški z dne 10. 7. 2003. 4 Ustavno sodišče RS v odločbah Up-107/99 z dne 23. 5. 2002, Up-2635/07 z dne 4. 7. 2008. 5 Smiselno v Galič A., prav tam, str. 138, Komentar Ustave RS – Dopolnitev, str. 345-346. 6 Glej npr. zadevo Frankowicz proti Poljski z dne 16. 12. 2008. 7 Galič A., prav tam, str. 139, 147. 8 Iz gradiva Generalnega sekretariata Vlade RS št. 007-97/2015 z dne 13. 1. 2017 k predlogu ZDOdv dostopnega na: http://vrs-3.vlada.si/. 9 Sklep VSL II Cp 1748/2018 z dne 14. 12. 2018, sklep VSL II Cp 2170/2020 z dne 23. 2. 2021, sklep VSL II Cp 2015/2019 z dne 5. 2. 2020. 10 VSRS, sklep II Ips 647/2007 z dne 20. 11. 2008 ter sodba in sklep II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014; sklep VSL I Cp 2166/2017 z dne 7. 3. 2018. Na navedene odločbe se sklicuje Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-189/2021 z dne 26. 5. 2022. 11 Sklep VSRS II Ips 647/2007 z dne 20. 11. 2008. 12 Primerjaj: Sodba in sklep II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014, 7. točka. 13 Prim. sklep VSL I Cp 468/2020 z dne 5. 3. 2002 in sklep VSL I Cpg 374/2020 z dne 26. 8. 2020.