Jedro

Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, mora državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka (prvi odstavek 27. člena ZDOdv). Četrti odstavek istega člena določa, da je predhodni postopek pogoj za uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Kdor namerava začeti pravdni ali drugi postopek proti državi ali državnemu organu pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka zavrže. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je izvedba predhodnega postopka po zgoraj navedenem določilu jasno in nedvoumno določena obvezna procesna predpostavka za vložitev tožbe proti državi.

Poleg tega vložitev ugovora tretjega v izvršilnem postopku ne predstavlja predloga za izvensodno rešitev spora, kot tudi upnikovo nasprotovanje ugovoru tretjega še ne pomeni, da izvensodna rešitev spora (to je rešitev spora pred vložitvijo tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe) ne bi bila možna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 229,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo, vloženo dne 17. 7. 2019, zavrglo in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti vse njene stroške pravdnega postopka.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da pred vložitvijo tožbe Državnemu odvetništvu RS (v nadaljevanju državno odvetništvo) ni predlagal mirne rešitve spora, ker je bilo že z interakcijo, ki je pred uvedbo pravdnega postopka potekala med pravdnima strankama v izvršilnem postopku, zadoščeno namenu 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju ZDOdv), ki je v tem, da se zaradi razbremenitve državnega odvetništva in sodišč išče rešitev spornih razmerij že pred uvedbo pravdnega postopka. V konkretni zadevi je navedena procesna predpostavka iz 27. člena ZDOdv izpolnjena. Tožnik je v postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. I 000/2016, vložil ugovor tretjega, v katerem je zahteval, da se izvršba upnika Republika Slovenija na nepremičnino ID znak parcela št. 001 k. o. X do idealnega deleža 2/20 in na nepremičnino z ID znakom parcela št. 002 k. o. Y do idealnega deleža 1/1 izreče za nedopustno. V ugovoru je opisal dejansko stanje, opredelil pravno podlago, določno opredelil zahtevek oziroma njegov predmet s tem podal predlog, da se njegovo sporno razmerje proti državi na miren način reši še pred uvedbo pravdnega postopka. V ugovoru je podal enake navedbe kot v tožbi, in sicer da mu je oče z darilno pogodbo 25. 3. 2002 podaril navedene parcele in da izvršba upnika Republika Slovenija na te nepremičnine ni dopustna, ker dolžnik A. A. ni več lastnik, ampak je to tožnik. V dokaz je priložil darilno pogodbo z dne 25. 3. 2002. Tak predlog tožnika za mirno rešitev spora je toženka zavrnila v odgovoru na ugovor tretjega, v katerem je ugovoru tožnika nasprotovala in predlagala, naj se kot neutemeljen zavrne. S tem je izrazila voljo, da spornega razmerja s tožnikom ne želi rešiti izvenpravdno. Drugačna razlaga ureditve glede na dejstva konkretnega primera bi bila v nasprotju z namenom ureditve in bi pomenila pretiran oziroma nedopusten poseg v tožnikovo ustavno varovano pravico do sodnega varstva. Ni res, da naj tožnik ne bi vedel, kakšen je bil njegov predlog za mirno izvensodno rešitev. Iz trditev, da mu je oče z darilno pogodbo v letu 2002 podaril nepremičnine, ki so predmet izvršilnega postopka in predlogom, da se izvršba na te nepremičnine izreče za nedopustno, jasno izhaja predlog tožnika, da naj mu toženka prizna, da je dejanski lastnik navedenih nepremičnin in da naj se izvršbe ne vodi več na te nepremičnine. Tožnik je že v ugovoru tretjega predlagal toženki naj prizna, da je on lastnik spornih nepremičnin in da odstopi od izvršbe na ti dve nepremičnini. To je določen in konkreten predlog poslan državnemu odvetništvu. 27. člen ZDOdv ne določa oblike in vsebine predloga za mirno rešitev spora, predlog tožnika v ugovoru tretjega izpolnjujejo vse potrebno, da bi se spor rešil izvensodno že pred uvedbo tega postopka v samem izvršilnem postopku. Ni nepomembno, da je predmetni postopek nadaljevanje izvršilnega, v katerem sta sodelovali obe pravdni stranki in ki je bil prekinjen zato, ker je bil ugovor tožnika kot tretjega zavrnjen in je bil slednji napoten na pravdo, da se ugotovi nedopustnost izvršbe, vložitev te tožbe pa je bila vezana na rok 30 dni. Razlaga sodišča, da predpisana sankcija za zavrženje tožbe v primeru odsotnosti predložitve ustreznega dokazila ne posega pretirano v pravico do sodnega varstva, ker je tožniku dana možnost, da izpelje predhodni postopek mirne rešitve in nato tožbo ponovno vloži, v konkretnem primeru ne velja, saj je bila v tej zadevi vložitev tožbe vezana na rok, ki je že potekel. Z zavrženjem tožbe je bilo tako prekomerno poseženo v tožnikovo pravico do sodnega varstva, saj je tožnik ne more ponovno vložiti. Tudi če bi bila ponovna vložitev tožbe mogoča, je postopanje sodišča v nasprotju z namenom zakonodajalca. Nerazumna je zahteva, da se mora ob jasno izraženi zavrnitvi tožnikovega predloga s strani državnega odvetništva, podani v odgovor na ugovor, zgolj zaradi izpolnitve neke formalnosti, ponovno toženki poslati enak predlog, čeprav je jasno, da bi ga ponovno zavrnila (in ga zavrača tudi še v tem postopku). Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se nanaša na primere, ko pred vložitvijo tožbe ni bilo interakcije, kakršna je potekala med pravdnima strankama v izvršilnem postopku. Primer II Cp 1157/2020 pa je zelo podoben predmetni zadevi, saj je že pred samo vložitvijo tožbe prišlo do interakcije med državnim odvetništvom in tožečo stranko. Če je pritožbeno sodišče vlogo v izvršilnem postopku „poizvedba o možnosti odkupa (dela) parcele X“ štelo kot predlog za izvensodno rešitev spora, je tožnikov ugovor tretjega še toliko bolj šteti kot predlog za izvensodno rešitev spora. Protispisen je tudi očitek sodišča, da naj bi tožnik v tej zadevi izrecno navedel, da s predhodnim postopkom mirne rešitve spora ni niti poskusil. Z zapisom, da državnemu odvetništvu ni predlagal mirne rešitve spora, je bilo mišljeno, da ni prišlo do uradnega predhodnega postopka, v katerem bi tožnik pridobil potrdilo o izvedbi tega.

3. V odgovoru na pritožbo toženka nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je 17. 7. 2019 vložil zoper Republiko Slovenijo tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah I 000/2016 z dne 6. 9. 20161. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnik državnemu odvetništvu ni predlagal izvedbe predhodnega postopka po 27. člena ZDOdv oziroma ni predložil potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora.

6. Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, mora državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka (prvi odstavek 27. člena ZDOdv). Četrti odstavek istega člena določa, da je predhodni postopek pogoj za uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Kdor namerava začeti pravdni ali drugi postopek proti državi ali državnemu organu pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka zavrže. 7. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je izvedba predhodnega postopka po zgoraj navedenem določilu jasno in nedvoumno določena obvezna procesna predpostavka za vložitev tožbe proti državi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora je v ZDOdv natančno urejen, določeno je, s katerim dejanjem in kdaj se postopek začne ter kdaj se konča, predvidena je izdaja listine o neuspešnem zaključku postopka (27. in 35. člen ZDOdv). Natančno je tudi določeno, kako predhodni postopek učinkuje na zastaralne in prekluzivne roke. Če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, se ta rok v zvezi z zahtevkom, ki je predmet predhodnega postopka, ne izteče prej kot 15 dni po koncu predhodnega postopka (tretji odstavek 31. člena ZDOdv).

8. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je bilo z zavrženjem tožbe prekomerno poseženo v tožnikovo pravico do sodnega varstva, saj je tožnik ne more ponovno vložiti, ker je bila v tej zadevi vložitev tožbe vezana na rok2, ki je že potekel. V tožnikovo pravico do sodnega varstva bi bilo lahko z izpodbijano odločitvijo prekomerno poseženo le, če bi bilo stališče sodišče prve stopnje, da interakcija tožnika (tretjega v izvršilnem postopku) in toženke (upnice v izvršilnem postopku) ni nadomestila prehodnega postopka poskusa mirne rešitve spora, zmotno. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilno in prepričljivo utemeljeno ter v skladu s sodno prakso3. 9. Ni sporno, da tožnik pred vložitvijo predmetne tožbe državnemu odvetništvu ni predlagal predhodnega poskusa mirne rešitve spora pod določbah 27. člena ZDOdv. Že med postopkom pred sodiščem prve stopnje je, enako kot sedaj v pritožbi, trdil, da je v konkretni zadevi procesna predpostavka iz 27. člena ZDOdv izpolnjena že s tem, ko je v izvršilnem postopku vložil ugovor tretjega, v katerem je predlagal, da mu toženka prizna, da je dejanski lastnik nepremičnin, ki so predmet izvršilnega postopka, in odstopi od izvršbe, upnica (toženka) pa je v odgovoru na ugovor izrecno navedla, da ugovoru nasprotuje in predlagala, da naj se ugovor kot neutemeljen zavrne.

10. Stališče pritožnika, da je toženka že s tem izrazila voljo, da spornega razmerja ne želi rešiti izvenpravdno, in da je upoštevajoč namen določbe izpolnjena procesna predpostavka iz 27. člena ZDOdv, je zmotno iz naslednjih razlogov.

11. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da postopki, ki se z vložitvijo tožbe nadaljujejo po zavrnitvi ugovora tretjega v izvršilnem postopku, niso navedeni med postopki, za katere obveznost predhodnega postopka ne velja oziroma tudi ne gre za situacijo, ko bi drug zakon (v konkretnem primeru ZIZ) predhodni postopek določal kot procesno predpostavko (šesti odstavek 27. člena ZDOdv4).

12. Poleg tega vložitev ugovora tretjega v izvršilnem postopku ne predstavlja predloga za izvensodno rešitev spora, kot tudi upnikovo nasprotovanje ugovoru tretjega še ne pomeni, da izvensodna rešitev spora (to je rešitev spora pred vložitvijo tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe) ne bi bila možna. V skladu s 64. členom ZIZ lahko tretji, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči sodišče upniku, in ga opozori na pravne posledice iz prvega odstavka 65. člena zakona. Upnik z nasprotovanjem ugovoru (le) prepreči posledico iz prvega odstavka 65. člena ZIZ, to je ustavitev izvršbe v celoti ali delno, zato (le) zaradi nasprotovanja ugovoru tretjega ni mogoče preprosto domnevati, da izvensodna rešitev spora ne bo možna. Nasprotovanje ugovoru tretjega v izvršilnem postopku torej še ne predstavlja izpolnitve procesne predpostavke za vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ.

13. Ko se pritožnik sklicuje na več odločb, ki poudarjajo, da je treba izhajati iz namena 27. člena ZDOdv, s čimer utemeljuje svoje stališče, da je bilo že z interakcijo med pravdnima strankama, ki je potekala med izvršilnim postopkom, zadoščeno namenu te določbe, prezre, da ne gre za primerljive dejanske položaje. V zadevi II Cp 1315/2018 z dne 12. 9. 2018 je bil poskus5 mirne rešitve spora pred uveljavitvijo ZDOdv opravljen še pri Državnem pravobranilstvu in je pritožbeno sodišče pojasnilo, da ta procesna dejanja učinkujejo tudi v razmerju do državnega odvetništva. Tudi zadeva II Cp 1157/2020 z dne 2. 9. 2020 ni tako zelo podobna obravnavani zadevi, kot meni pritožnik. Res je šlo tudi v tej zadevi za tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, vendar sta tožnika še pred vložitvijo tožbe na prvo toženko naslovila vlogo „poizvedbe o možnosti odkupa (dela) parcele X“6, prva toženka pa je izrazila nestrinjanje z izvensodno prodajo sporne nepremičnine. V obeh navedenih zadevah je bilo ugotovljeno, da so tožniki pred vložitvijo tožbe (vsaj smiselno) dali pobudo za izvensodno rešitev spora, kar je bistvena razlikovalna okoliščina v primerjavi z obravnavano zadevo, kjer tožnik pred vložitvijo tožbe na državno odvetništvo ni naslovil nobene vloge oziroma nobenega predloga.

14. Zaradi navedenega in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), mora toženki povrniti potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) stroške pritožbenega postopka in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo ter 2% materialne stroške, kar skupaj znaša 229,50 EUR.

1 Dovoljena je bila izvršba s prodajo nepremičnin z ID znak parcela št. 001 k. o. X do idealnega deleža 2/20 in z ID znakom parcela št. 002 k. o. Y do idealnega deleža 1/1. 2 V skladu s tretjim odstavkom 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju lahko vložnik ugovora v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora iz prejšnjega odstavka ali iz petega odstavka 64. člena tega zakona začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. 3 Sodišče prve stopnje je skrbno analiziralo sodno prakso, zlasti zadeve Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2170/2020 z dne 23. 2. 2021, II Cp 1315/2018 z dne 12. 9. 2018, II Cp 1157/2020 z dne 2. 9. 2020, I Cp 468/2020 z dne 5. 3. 2020 in I Cpg 374/2020 z dne 26. 8. 2020. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da zadnji dve zadevi nista neposredno uporabljivi v tem postopku zaradi neprimerljivosti ureditve preizkusa terjatev po ZFPPIPP in postopka z ugovorom tretjega v ZIZ. 4 Gre za upravne postopke in upravne spore, postopke motenja posesti, postopke izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, postopke uveljavljanja socialnovarstvenih pravic in nepravdne postopke za določitev odškodnine ali če drug zakon predhodni postopek pred začetkom sodnega postopka določa kot procesno predpostavko. 5 Tožnik je na Državno pravobranilstvo naslovil dopis, opisal dejansko stanje, opredelil pravno podlago, določno opredelil zahtevek in na ta način podal predlog, da se njegovo sporno razmerje proti državi na miren način reši še pred uvedbo pravdnega postopka. Toženka je z dvema dopisoma predlog zavrnila in s tem izrazila voljo, da spornega razmerja s tožnikom ne želi rešiti izvenpravdno. 6 Ni šlo za navedbe v ugovoru tretjega.