Jedro

Pridobitev lastninske pravice društva na športnih objektih v smislu drugega odstavka 64. člena ZSpo predstavlja v našem primeru dokazno breme toženke.

Toženka v postopku ni postavila pravočasnih relevantnih trditev o tem, na kakšen način naj bi pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Tako ni določno navedla za kakšne športne objekte dejansko gre, kdo in kdaj jih je ustvaril ter ali gre za stvari, na katerih je društvo v relevantnem času sploh lahko vzpostavilo lastninsko pravico. Toženkin ugovor, da je na spornih nepremičninah pravočasno vzpostavila svojo lastninsko pravico zato ne more biti utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 4.764,00 EUR, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo izbrisni tožbi tožeče stranke in odločilo, da je vknjižba lastninske pravice v točki 1 in 2 izreka prvostopenjske sodbe naštetih parcelnih številkah vl. št. ... in polovici vložka št. ... k.o. ..., v zemljiški knjigi vpisanih v korist in na ime tožene stranke, neveljavna, ter da se neveljavno zemljiškoknjižno stanje (lastninska pravica toženke) izbriše in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča v ugodilnem delu.

3. Stališče obeh sodišč, ki sta odločali v zadevi, je da je tožnica pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi določbe prvega odstavka 64. člena Zakona o športu (ZSpo) in je toženka dosegla vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi zmotne uporabe določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) in sicer tako, da ni bila upoštevana določba druge točke 1. člena v zvezi z določbami 3. člena ZLNDL).

4. Toženka je vložila revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča zaradi „zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka“. Stališče revidentke je, da sta nižji sodišči napačno razlagali določbe 64. člena ZSpo in se nekritično sklicevali na odločbo Ustavnega sodišča U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002, ki je presojalo samo ustavnost prvega odstavka 64. člena ZSpo, ne pa tudi ostalih določb tega člena. Upoštevati bi bilo namreč treba, da lastninjenje ne pride v poštev, kadar športni objekti niso bili v družbeni lastnini, temveč v lasti društva ali druge pravne osebe. Toženka je sodišču predložila dokaz, da je v zakonskem roku uveljavljala lastninsko pravico na športnih objektih, stoječih na spornih nepremičninah, tožnica pa toženkinih navedb in dokazov ni prerekala. V zvezi z dejanskim lastništvom spornih objektov na obravnavanih spornih nepremičninah bi bilo treba uporabiti stare predpise, ki so urejali pridobivanje pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini. Obravnavane nepremičnine skoraj v celoti predstavljajo športni park I. v L. Vse nepremičnine ležijo v mestu. Po ustavni ureditvi in predpisih od leta 1945 do 1990 ni mogla obstajati lastninska pravica v mestih in naseljih mestnega značaja ter na drugih območjih, ki jih je določila občina. Graditelj, ki je imel pravico gradnje, je z gradnjo pridobil lastninsko pravico na stavbi oziroma drugem zgrajenem objektu. Sodišči bi morali upoštevati tudi, da je toženka pravočasno vložila zahtevek po drugem odstavku 64. člena ZSpo, tožnica pa ga doslej še ni obravnavala. Nelastnik športnih objektov sploh ni mogel biti imetnik pravice uporabe nepremičnine. Sodišči sta o lastništvu tožnice na spornih nepremičninah odločali kot o predhodnem vprašanju. Prvostopenjsko sodišče bi moralo prekiniti postopek in počakati, da o lastništvu nepremičnin odloči pristojni organ v upravnem postopku. Tožnica tudi nima pravnega interesa za tožbo.

5. Tožnica je odgovorila na revizijo in zahtevala povrnitev svojih stroškov revizijskega postopka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vknjižba lastninske pravice toženke v zemljiški knjigi glede spornih nepremičnin ne more imeti podlage v določbah ZLNDL, ker ta zakon posebej določa, da je lastninjenje nepremičnin športnih društev lahko urejeno le s posebnim zakonom.(1) S tožbo izpodbijana vknjižba lastninske pravice na spornih nepremičninah zato ni pravilna in načeloma ne bi smela imeti pravnih učinkov.

8. Lastninjenje športnih objektov v družbeni lastnini ureja 64. člen ZSPO. Vrhovno sodišče se je že izreklo o tem, da se pojem „športnih objektov“ v smislu navedene zakonske določbe razteza tudi na zemljišče, na katerem je gradbeni objekt zgrajen.(2) Z določitvijo spornih objektov za športne objekte občinskega pomena, so ti objekti postali lastnina lokalne skupnosti (tožnice).(3) Na ta način so sporni objekti pridobili status javnih športnih objektov.(4) Tako je bila (pravno gledano) vzpostavljena dodatna varovalka za racionalno rabo spornih športnih objektov v javnem interesu.(5)

9. Zahtevek društva za uveljavljanje lastninske pravice na športnem objektu, ki je z občinskim odlokom razglašen za objekt občinskega pomena, je premoženjski zahtevek o katerem odloča sodišče splošne pristojnosti. Priglasitev zahtevka pri pristojnem organu lokalne skupnosti po določbi drugega odstavka 64. člena ZSpo je le procesna predpostavka za uveljavljanje lastninske pravice pred sodiščem.(6) Nižji sodišči sta zato utemeljeno presojali, ali je toženka morda pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah pred uveljavitvijo ZSpo.

10. Pridobitev lastninske pravice društva na športnih objektih v smislu drugega odstavka 64. člena ZSpo predstavlja v našem primeru dokazno breme toženke. Toženka v postopku ni postavila pravočasnih relevantnih trditev o tem, na kakšen način naj bi pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Tako ni določno navedla za kakšne športne objekte dejansko gre, kdo in kdaj jih je ustvaril ter ali gre za stvari, na katerih je društvo v relevantnem času sploh lahko vzpostavilo lastninsko pravico.(7) Toženkin ugovor, da je na spornih nepremičninah pravočasno vzpostavila svojo lastninsko pravico zato ne more biti utemeljen.

11. Tožnica ima v nasprotju s trditvami revidentke pravni interes za vložitev izbrisne tožbe že zaradi publicitetnih učinkov toženkine vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi.

12. Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP. Odločitev o stroških revizijskega postopka pa v prvih odstavkih 154. in 165. člena ZPP. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in v okviru stroškovnega zahtevka.

Op. št. (1): Primerjaj določbo drugega odstavka 1. člena ZLNDL.

Op. št. (2): Sodba VSRS II Ips 75/2010 z dne 5. 7. 2012. Op. št. (3): Primerjaj določbo drugega odstavka 64. člena ZSPO.

Op. št. (4): Primerjaj določbo 18. člena ZSPO.

Op. št. (5): Primerjaj določbi drugega odstavka 1. člena in 12. člena ZSPO.

Op. št. (6): Primerjaj odločbe VS RS I Up 1322/2006 z dne 29. 3. 2007 in I Up 844/2004 z dne 17. 12. 2007. Op. št. (7): Primerjaj določbo 11. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR).