Jedro

Po ugotovitvi, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na navedenih športnih objektih originarno – na podlagi specialnega zakona je sodišče tožeči stranki pravilno priznalo pravni interes za izbrisno tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo izbrisni tožbi tožeče stranke in odločilo, da je vknjižba lastninske pravice pri v točki 1. in 2. izreka naštetih parcelnih številkah, vložek št. 3648, 1788, 1859 in ½ vložka št. 5158 k.o. Z., v zemljiški knjigi vpisanih v korist in na ime tožene stranke, neveljavna, da se neveljavno zemljiškoknjižno stanje (lastninska pravica v korist tožene stranke) izbriše in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

V točki 3. izreka je preostali del tožbenega zahtevka zavrnilo – za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe tožene stranke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri naštetih nepremičninah, vknjiženih v vložku št. 5157, 1788 in pri ½ vložka 5158 k.o. Z., in sicer zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije oziroma po ugotovitvi, da pri njih lastninska pravica ni več vknjižena v korist tožene stranke. Za parc. št. 452/3 in 456/3 vložek št. 1788 k.o. Z. pa zato, ker je ugotovilo, da v zemljiški knjigi pod navedenimi parcelnimi številkami ne obstajajo.

O pravdnih stroških je odločilo v točki 4. izreka tako, da vsaka stranka trpi svoje stroške.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v točkah 1., 2. in 3. izreka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev v izpodbijanem delu z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in naložitvijo pravdnih in pritožbenih stroškov v plačilo tožeči stranki.

Kot zmotno graja naziranje prvega sodišča, da ima tožena stranka pravni interes za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in vknjižbo družbene lastnine s pravico uporabe za toženo stranko in njegovo tolmačenje 64. člena Zakona o športu (ZSpo). Meni, da ta ni določil pridobitve lastninske pravice za lokalno skupnost na podlagi samega zakona, če je društvo pravočasno (v zakonsko predvidenem roku) podalo zahtevek za uveljavitev lastninske pravice na objektu, kot je to v obravnavanem primeru storila sama. O tem je podala navedbe in predložila dokaze, ki jih tožeča stranka ni prerekala. Zato štejejo za priznane. Tožeča stranka bi po njenem naziranju na obravnavanih nepremičninah pridobila lastninsko pravico šele, če bi zahtevek tožene stranke uspešno zavrnila, ne pa na podlagi samega Zakona o športu z objavo Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Občini (Ur. l. RS, št. 22/1999 z dne 02. 04. 1999). Prvo sodišče je prezrlo in se ni opredelilo do nespornega dejstva, da je tožeča stranka ob obravnavi zahtevkov športnih društev za pridobitev lastninske pravice v gradivih za obravnavo v Mestnem svetu leta 2000 navajala, da bodo lastninsko pravico na športnih objektih pridobila tudi društva s pravico uporabe. Prvemu sodišču nadalje očita napačno razumevanje določila 2. odstavka 64. člena ZSpo. Opozarja, da so bili predmet lastninjena le športni objekti v družbeni lastnini, objekti, ki so že bili v zasebni lasti pa ne. Če jih je lokalna skupnost s sklepom na podlagi 1. odstavka 64. člena ZSpo razglasila za športne objekte občinskega pomena, je športno društvo tak sklep uspešno izpodbijalo v upravnem postopku. Navaja primere iz sodne prakse. Navaja še, da za lastninjenje športnih objektov ni pomembno lastninsko stanje na zemljiščih, na katerih stojijo.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba navaja, da izpodbija sodbo v točkah 1., 2. (obsodilni del) in 3. (zavrnilni del). Za slednjega nima pravnega interesa, saj je v tem delu s svojimi ugovori uspela. Iz njenih navedb pa izhaja, da se pritožuje zoper del, s katerim je tožeča stranka uspela. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v okviru pritožbenih razlogov preizkusilo v navedenem (obsodilnem delu) in pri tem pazilo še na pravilno uporabo materialnega prava ter tiste kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora po 2. odstavku 350. člena istega zakona paziti po uradni dolžnosti.

Ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo 37. člena Zakona o društvih, 64. člena Zakona o športu, Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL in ZLNDL-A) ter 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Po ugotovitvi, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na obravnavanih športnih objektih na podlagi ZSpo ter da je zato vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi v korist tožene stranke na podlagi 3. člena ZLNDL in 1. člena ZLNDL-A materialnopravno neveljavna, je zahtevku za izbrisno tožbo v izpodbijanem delu pravilno ugodilo. Svojo odločitev je utemeljilo z jasnimi, natančnimi in povsem zadostnimi razlogi, da v njih ni najti pomanjkljivosti v smislu očitane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Omogočajo namreč vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Pritožbeno sodišče jih sprejema, skupaj z dokazno oceno prvega sodišča, in se nanje v celoti sklicuje. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le še na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja: - da so sporne nepremičnine športni objekti, na katerih je imela tožena stranka pred vknjižbo lastninske pravice pravico uporabe, - da je bila lastninska pravica tožene stranke na navedenih objektih vknjižena na podlagi 3. člena ZLNDL in 1. člena ZLNDL-A, - da je tožeča stranka navedene športne objekte v enem letu po uveljavitvi ZSpo razglasila za športne objekte občinskega pomena s Sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Občini (Ur. l. RS, št. 22/1999 z dne 02. 04. 1999 – v nadaljevanju: sklep), - da se je tožena stranka v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na navedenih nepremičninah sklicevala le na svojo pravico uporabe, drugih dejstev, ki bi utemeljevala njeno lastninsko pravico, pa ni zatrjevala.

Glede na take dejanske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu, je pravilno poudarilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na podlagi ZLNDL materialnopravno napačna. Po ugotovitvi, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na navedenih športnih objektih originarno – na podlagi specialnega zakona (64. člena ZSpo) je tožeči stranki pravilno priznalo pravni interes za izbrisno tožbo in ji glede na dejanske ugotovitve ob pravilni uporabi 244. člena ZZK-1 povsem pravilno tudi ugodilo. Po uveljavljenih stališčih v sodni praksi je za tako tožbo namreč aktivno legitimiran tisti, čigar pravice, pridobljene pred vpisom, so bile prizadete. Pri tem ni omejitve le na osebe, ki so bile pred izpodbijano vknjižbo že vpisane v zemljiški knjigi. Enako velja tudi za originarne pridobitelje, kot je primer v tej zadevi (primerjaj sodba VSRS II Ip 348/2007 z dne 11. 03. 2010). Pritožbeno vztrajanje pri naziranju, da tožeča stranka nima interesa za izbrisno tožbo, je torej treba zavrniti kot zmotno.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča o neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist tožene stranke, temelječe na ZLNDL. Kot je pojasnilo v razlogih na strani 5 sodbe, je šlo za splošen predpis, ki je uredil zgolj lastninjenje tistih stavb in zemljišč v družbeni lastnini, ki niso bila predmet lastninjenja po drugih zakonih. Izrecno je (med drugim) izvzel nepremičnine športnih društev (1. člen ZLNDL). Navedeni zakon je bil torej subsidiarne narave, ker je veljal le za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil še noben drug predpis.

Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča je lastninjenje športnih objektov uredil specialni zakon – ZSpo v 64. členu. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine se je pri odločanju povsem pravilno oprlo nanj. Pri njegovem tolmačenju je izhajalo in na strani 5 do 6 sodbe povzelo razlago o lastninjenju športnih objektov v družbeni lastnini, ki so bili ob uveljavitvi zakona v upravljanju društva, kot jo je podalo Ustavno sodišče RS ob presoji ustavnosti 64. člena ZSpo v odločbi U-I-210/98 z dne 28. 02. 2002. Pritožbena graja, da je zgolj nekritično sprejelo materialno napačno tolmačenje ZSpo, ki ga je zagovarjala tožeča stranka, je zato povsem odveč.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornih športnih objektih na podlagi 64. člena ZSpo v zvezi s svojim sklepom o razglasitvi navedenih objektov za objekte občinskega pomena. Glede na nesporne dejanske ugotovitve, da so bili obravnavani športni objekti pred privatizacijo v družbeni lastnini in ne v društveni (zasebni lastnini), da je imela tožena stranka na njih zgolj pravico uporabe, ne pa lastninske pravice, ki je ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, je taka odločitev povsem pravilna in skladna s 64. členom ZSpo. Zmotno je stališče pritožnice, ponovljeno v pritožbi, da bi tožeča stranka postala lastnica spornih športnih objektov šele, če bi uspešno zavrnila zahtevek tožene stranke, podan po 2. odstavku 64. člena ZSpo. Že ustavno sodišče je opozorilo, prvo sodišče pa po njem povzelo, da 64. člen ZSpo določa dve navidez vzporedni, v resnici pa zaporedni vrsti lastninjenja športnih objektov, ki so bili ob uveljavitvi zakona v družbeni lastnini. Prvo je bilo časovno omejeno. Veljalo je za tiste športne objekte, za katere je v zakonsko predvidenem roku pristojni organ lokalne skupnosti odločil, da so občinskega pomena, kar je prvo sodišče ugotovilo tudi v obravnavanem primeru. Do poteka zakonskega roka drugega lastninjenja ni moglo biti. Po preteku zakonskega roka pa so športni objekti, ki na navedeni način niso postali last občine, po zakonu (64. člen ZSpo) postali last društev, ki so z njimi upravljala. Ker so bili obravnavani objekti razglašeni za občinske, na tej podlagi torej tožena stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice na njih in tega niti ne trdi.

Z dovolj jasnimi razlogi na strani 6 sodbe pa je prvo sodišče ob pravilni uporabi 2. odstavka 64. člena ZSpo kot neutemeljeno zavrnilo pritožničino sklicevanje na 2. odstavek 64. člena ZSpo, pri katerem vztraja v pritožbi. Odločilna je namreč njegova dejanska ugotovitev, da so bili sporni športni objekti ob razglasitvi za občinske družbena lastnina in ne društvena (zasebna lastnina) tožene stranke. To pa pomeni, da že v postopku pred občinskim organom, na katerega se sklicuje, ni mogla uspeti s svojim zahtevkom, podanim tožeči stranki po 2. odstavku 64. člena ZSpo. Tak zahtevek so v zakonsko predvidenem roku lahko občinskemu organu priglasili le lastniki tistih športnih objektov, za katere je občinski organ sicer odločil, da so občinskega pomena, a ti objekti niso bili v družbeni lastnini, temveč v lasti društva ali druge pravne ali fizične osebe. Le v takih primerih do lastninjenja oziroma prehoda lastninske pravice na občino (kljub razglasitvi) ni moglo priti, pač pa se je opravilo tako imenovano drugo lastninjenje športnih objektov, ki je sledilo časovno prvemu – primarnemu, opredeljenemu po 1. odstavku 64. člena ZSpo (primerjaj točko 19 odločbe Ustavnega sodišča U-I-210/98, sodba VSRS I Up 844/2004 z dne 17. 12. 2007). V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Pritožbeno sodišče v odgovor pritožnici še dodaja, da je bila priglasitev zahtevka pri pristojnem organu lokalne skupnosti in uveljavljanje lastninske pravice na športnem objektu, ki je bil s sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v 1. odstavku 64. člena ZSpo določen kot tak objekt, zgolj procesna predpostavka za uveljavljanje lastninske pravice društva pred sodiščem, če občinski organ o zahtevku ni odločil (primerjaj sodbo VSRS I Up 395/2003 z dne 20. 10. 2004). Ob nespornem dejstvu, da tožeča stranka o zahtevku tožene, na katerega se ta sklicuje še v pritožbi, ni odločila, se tako izkaže za ta postopek kot povsem irelevantno, kakšna pravna stališča je tožeča stranka zastopala v gradivih v zvezi z obravnavanjem zahtevkov društev. Zato se prvemu sodišču do teh navedb tožene stranke in gradiv, na katere opozarja, ni bilo treba opredeljevati in sodba s tem v zvezi ni obremenjena z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnica ne trdi, da bi zaradi nesprejete odločitve tožeče stranke o njenem priglašenem zahtevku sprožila tožbo pred ustreznim sodiščem. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča pa tudi v tem postopku ni niti trdila, da bi bili obravnavani in s sklepom tožeče stranke razglašeni športni objekti njena (društvena) lastnina. V zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na športnih objektih se je sklicevala zgolj na svojo pravico uporabe. Zmotno je trdila, da je ta izenačena z lastninsko pravico, kar je prvo sodišče pravilno zavrnilo. Pravica uporabe nepremičnine v družbeni lastnini je imetniku sicer zagotavljala pravico rabe, upravljanja in razpolaganja in je uživala primerljivo pravno varstvo kot lastninska pravica. Vendar ni bila civilnopravna pravica. Sprejeta je bila namreč nelastninska koncepcija družbene lastnine. Na njej nihče ni mogel imeti lastninske pravice ali kakšnih drugih premoženjskopravnih upravičenj. Pripadala ni nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi skupaj in vsakemu njenemu posameznemu članu. Tako po stališčih teorije kot sodne prakse lastninske pravice in pravice uporabe ni bilo mogoče enačiti (primerjaj dr. Matija Damjan: Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanje (neurejenega) stanja, seminarsko gradivo: Aktualna vprašanja stvarnega prava, Brdo pri Kranju, 06. 12. 2010; sodba VSRS II Ips 389/2006 z dne 11. 12. 2008, II Ips 309/2008 z dne 22. 05. 2008). Tako se izkaže, da tožena stranka s svojimi ugovori o pravilnosti vknjižbe lastninske pravice v njeno korist ni uspela in je odločitev prvega sodišča v celoti pravilna.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodba je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. V njej ni ne očitanih ne uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu (obsodilni del) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnica stroškov pritožbenega postopka ni zaznamovala. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona. Ker s svojimi navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k hitrejši odločitvi na drugi stopnji, naj stroške z odgovorom na pritožbo trpi sama.