Jedro

Da tožnik zaradi v izredni odpovedi očitane kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, to je razkritja poslovne skrivnosti, ni mogel nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, med drugim potrjuje dejstvo, da mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo že za čas trajanja postopka odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke o odpovedi z dne 4. 7. 2007 in da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu izplačati neto zneske nadomestila plač za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja 22. 6. 2007 do ponovnega poziva na delo, zneske regresa za letni dopust, mu obračunati in plačati vse davke in prispevke iz delovnega razmerja ter vpisati delovno dobo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo ključnih predlaganih prič M.P. in U.K. glede volje poslovodstva tožene stranke v času odpovedi. V tej zvezi je pomembno dejstvo, da je član uprave odpoved pogodbe o zaposlitvi preklical, kasneje pa jo je predsednica uprave znova izrekla. Navedena okoliščina kaže na to, da ni bilo enotnosti med zakonitimi zastopniki tožene stranke. Motivi za izrečeno odpoved s strani takratne predsednice uprave so bili povsem druge (nepravne) narave in ne kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Razlog za odpoved je bilo nesoglasje med člani uprave glede osebnostnih pogledov tožnika. Pri sami odpovedi se je toženi stranki mudilo in je ob tem storila vrsto procesnih pomanjkljivosti in napak. Meni, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ni zaslišalo članov tedanje uprave tožene stranke. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila vročena po določilih Zakona o delovnem razmerju in Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka odpovedi niti ni poskušala vročiti osebno ali na naslov prebivališča, zamudila pa je tudi rok za podajo odpovedi. Pritegnitev izvedenca glede razlage pravil Slovenskih računovodskih standardov ni dopusten način dokazovanja, saj gre za razlago pravnih pravil. Ugotovitev izvedenca v obravnavanem primeru nima nikakršne dokazne vrednosti. Prvostopenjsko sodišče je brez posebne obrazložitve popolnoma spremenilo razloge, ki jih je navedlo v sodbi opr. št. Pd 376/2007. Sodišče ne obrazloži, zakaj je šlo v konkretnem primeru za tajne podatke, kršitve pravilnika in zakona. Izpodbijana sodba se ne ukvarja z naravo posredovanih podatkov. Meni, da splošni podatki o proizvodnji in kapaciteti ne predstavljajo tajnih podatkov. Ti podatki so razvidni iz letnega poročila tožene stranke, ki se morajo javno objaviti. Prav tako komentiranje splošno dostopnih podatkov ne predstavlja kršitve tajnosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre „za širok spekter podatkov, ki veljajo kot tajni“ ne vzdrži presoje, saj bi gospodarske družbe lahko pavšalno določile kot tajne vse podatke, ki se nanašajo na njihovo poslovanje. Podatki morajo izpolnjevati določene pogoje, da se jih opredeli kot tajne. V obravnavanem primeru pa so bili podatki posredovani že na razgovoru z družbeniki tožene stranke. Argumentacija sodišča prve stopnje ne temelji na pravnem silogizmu, ampak je pavšalna in oprta na mnenje izvedenca računovodske stroke o pravni naravi podatkov. Sodišče ni upoštevalo narave podatkov (njenih lastnosti), ki jih ni mogoče označiti za tajne.

Tožnik je v pritožbi, ki jo je vložil sam, še navedel, da očitanega dejanja ni storil iz naklepa ali hude malomarnosti, da bi škodoval toženi stranki, temveč je želel izpolniti naloge, ki so si jih skupaj z njeno upravo zadali na začetku leta. Poudarja, da sodišče ni nikoli ugotavljalo zakonitosti izredne odpovedi. Na prvem naroku je bila podana zahteva za zaslišanje tedanjega člana uprave U.K.. Tudi če bi bilo res, da se je tožena stranka šele 20. 6. 2007 seznanila s posredovanjem dopisa, je izredna odpoved, ki mu je bila vročena 7. 7. 2007, prepozna in nezakonita. Meni, da mu odpoved ni bila zakonito vročena. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati upravo tožene stranke na prvem naroku glavne obravnave o tem, zakaj v izredni odpovedi ni navedenih razlogov, ki pomembno vplivajo na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V sodbi le povzema izpoved A.R., ki je bil predsednik uprave tožene stranke po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vodenje uprave je A.R. prevzel po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, zato ni mogoče slediti njegovi izpovedi. Navaja, da je bil razpis za prodajo deleža v podjetju objavljen konec avgusta 2007 in so potencialni kupci šele januarja 2008 opravili skrbni pregled poslovanja družbe. Po mnenju tožnika so izvedenčeve ugotovitve dvoumne in pristranske. Strokovno razlago o posredovanih podatkih je izvedenec podal v 8. točki pisnega mnenja z natančno petimi stavki. S pravilniki tožene stranke ni bil nikoli seznanjen, poslovno skrivnost pa ne morejo predstavljati podatki o kršitvi dobrih poslovnih običajev.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo članov bivše uprave M.P. in U.K. glede volje poslovodstva tožene stranke v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obstaja sicer načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, ni pa jih treba izvajati, če izvedbo dokaza stranka ne predlaga ali če dokazni predlog umakne. Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje bivšega člana uprave U.K., ne pa tudi bivše predsednice uprave M.P., ki je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato dokaza z njenim zaslišanjem sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Dokazni predlog po zaslišanju U.K. pritožnik utemeljuje predvsem s tem, da je kot član uprave (z individualnimi zastopniškimi pooblastili) podal izjavo o preklicu odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2007. Za zastopanje družbe pa so na podlagi 9. člena statuta tožene stranke pooblaščeni člani uprave posamično, pri čemer je treba upoštevati še določbe „individualne“ pogodbe o zaposlitvi, da je bil tožnik vodilni delavec, ki je bil za svoje delo odgovoren predsednici uprave (4. člen) in da je bila predsednica uprave tista, ki je lahko tožniku predčasno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (12. člen). Dne 4. 7. 2007 je takratna predsednica uprave na podlagi citiranih določb kot tudi določbe prvega odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Preklic odpovedi s strani U.K. (člana uprave za kontroling) v obravnavanem primeru nima pravnih učinkov, saj v času preklica predsednica uprave tožene stranke izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh še ni podala. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu z dne 13. 2. 2008 sicer sklenilo kot pričo zaslišati U.K.. Vendar pa je tožnik na naslednjem naroku dokazni predlog umaknil, zato je sodišče odločalo na podlagi predloženih in izvedenih dokazov. Ker sodišče v nadaljnjem teku pravde v skladu s četrtim odstavkom 287. člena ZPP ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep, ima možnost, da nadaljnji dokazni postopek prilagodi rezultatom že izvedenih dokazov. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 17. 9. 2011 je sodišče prve stopnje sklenilo dokazovanje, potem ko je ugotovilo, da ni bilo drugih dokaznih predlogov, na kar tožnik ni imel pripomb, sodišče pa ni bilo dolžno izvajati dokazov, ki jih ni štelo za relevantne, če je ugotovilo, da je dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno in da nadaljnja izvedba dokazov ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Glede na navedeno je torej neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je tožniku dne 4. 7. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tega, ker je razkril podatke o proizvodnji ter o gospodarskih načrtih družbe in realizaciji nepooblaščenim osebam tako, da je dne 15. 6. 2007 sestavil in posredoval dopis „stanje proizvodnje v P. od 1. 1. do 1. 5. 2007“ ter ga posredoval poslancu Državnega zbora Republike Slovenije. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka 20. 6. 2007 seznanjena z omenjenim dopisom, kar je tožnik na sestanku dne 22. 6. 2007 tudi potrdil, prekluzivni petnajstdnevni subjektivni rok za podajo odpovedi iz takratnega drugega odstavka 110. člena ZDR ni bil prekoračen. Vrhovno sodišče RS je več zadevah (nazadnje v sodbi opr. št. VIII Ips 23/2010 z dne 14. 9. 2011) zavzelo stališče, da ZDR ne določa, da mora delodajalec v roku iz drugega odstavka 110. člena izredno odpoved tudi (uspešno) vročiti. Rok se zaključi s podajo odpovedi, ne pa z njeno vročitvijo delavcu.

V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca je delavec tisti, ki lahko zatrjuje, da niso izpolnjene tudi druge formalne zahteve, ki jih določa ZDR, ob takšnem zatrjevanju pa je na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje toženi stranki ni očital nezakonitosti odpovedi zaradi nepravilnosti pri njeni vročitvi. Na to je tožnik opozoril šele v pritožbi, pri čemer pa ni izkazal, da okoliščin v zvezi s zatrjevanimi formalnimi pomanjkljivostmi pri izdaji in vročanju odpovedi brez svoje krivde ni mogel navesti že do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člen ZPP). Glede na to, da je tožnik imel objektivno možnost navedeno dejstvo zatrjevati že v postopku na prvi stopnji vse do konca glavne obravnave, te možnosti pa ni izkoristil, je takšne navedbe potrebno šteti za pritožbeno novoto. Enako velja za trditve pritožnika o okoliščinah in interesu na njegovi strani v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Nekatere od teh obveznosti določa že ZDR. Za obravnavani primer sta relevantni določbi 35. člena ZDR, po kateri se delavcu prepovedujejo vsa ravnanja, ki glede na naravo dela materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca in 36. člena ZDR, ki prepoveduje delavcu, da bi za svojo osebno uporabo izkoriščal ali tretjemu izdal delodajalčeve poslovne skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Za poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov. Navedena določba je povzeta v 8. členu individualne pogodbe o zaposlitvi, ki tožniku kot vodilnemu delavcu še nalaga, da bo v skladu s statutom in drugimi akti tožene stranke ter v skladu z zakonom varoval poslovno skrivnost družbe v času njene veljavnosti.

Glede podatkov, katerih varovanje je bilo v interesu družbe, je tožena stranka sprejela Pravilnik o varovanju osebnih podatkov in poslovnih tajnosti, ki v 30. členu določa, da so poslovna tajnost vsi podatki v zvezi s poslovanjem družbe, ki niso javni na podlagi računovodskih standardov. Podatke v zvezi s poslovanjem družbe lahko med drugim posredujejo tudi delavci z „individualnimi“ pogodbami o zaposlitvi v mejah svojega delovnega področja. Pravilnik o notranjem redu družbe P. (veljaven do 1. 10. 2008) je v 19. členu določal, da ni dovoljeno dajati listin in podatkov, ki predstavljajo poslovno ali drugo tajnost, skladno s Pravilnikom o varovanju osebnih podatkov in poslovnih tajnosti ter da lahko te podatke posreduje izključno predsednik uprave. V 6. členu Pravilnika o računovodstvu pa je bilo določeno, da so vse, na kakršenkoli način dostopne podatke o poslovanju družbe, delavci računovodstva in drugi zaposleni dolžni varovati kot poslovno tajnost družbe. Podatke, za katere je po splošnih aktih tožene stranke veljala poslovna tajnost, ni mogoče šteti med podatke o dobrih poslovnih običajih. Kot nesporno je bilo med strankama ugotovljeno, da so direktorji sektorjev, vodje in tudi tožnik imeli na svojem delovnem mestu v uporabi računalnik in dostop do sistema, kjer so bili objavljeni splošni akti tožene stranke in se je tožnik z njimi lahko seznanil. Sporni vprašanji, ali so podatki posredovani na dopisu z dne 15. 6. 2007 javni na podlagi računovodskih standardov oziroma ali so takšni podatki del letnega poročila in objavljeni na spletu, je sodišče prve stopnje razčiščevalo z izvedencem računovodske stroke S.J.. Slovenski računovodski standardi (SRS) so splošni akt, ki vsebuje strokovna pravila, namenjena ožjemu krogu naslovljencev. Ker gre pri teh pravilih za dognanja stroke (odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. U – I – 251/00 - 17 z dne 23. 5. 2002), je bilo vprašanje tajnosti podatkov glede na pravila SRS mogoče razrešiti le s pomočjo pravil stroke, ta pa ugotoviti s pomočjo izvedenca. Pravila SRS v obravnavanem primeru služijo oblikovanju zgornje premise. Za vsebinsko konkretizacijo norme je bilo potrebno posebno strokovno znanje (pravila stroke), s katerim sodišče ne razpolaga, zaradi česar je sodišče prve stopnje na podlagi 243. člena ZPP lahko izvedlo dokaz z izvedencem. Zmotno je zato pritožbeno stališče tožnika, da sodišče prve stopnje ne bi smelo k razjasnitvi dejanskega stanja pritegniti izvedenca ustrezne stroke in na njegove ugotovitve opreti svoje zaključke. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče brez utemeljene obrazložitve popolnoma spremenilo svoje razlogovanje, ki ga je podalo v razveljavljeni sodbi opr. št. Pd 376/2007. Prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju namreč ni vezano na (razloge) svoje prejšnje odločitve, temveč mora v skladu s prvim odstavkom 362. členom ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu.

Sodni izvedenec je v mnenju podrobno analiziral vsebino spornega dopisa z dne 15. 6. 2007 in se opredelil do narave podatkov. Pojasnil je, da podatki, navedeni v tožnikovem dopisu poslancu Državnega zbora, niso del letnega poročila tožene stranke in v njem take podatke tožena stranka ne objavlja. Prav tako niso objavljeni na spletni strani AJPES in niso dostopni vsem. Pisno mnenje je zaključil s tem, da razkriti podatki niso javni podatki in pomenijo poslovno skrivnost tožene stranke po določbi 6. člena Pravilnika o računovodstvu. Na ustnem zaslišanju je izvedenec S.J. vztrajal pri svojih zaključkih in še povedal, da je neobičajno, da vodilni delavec podaja svoja opažanja in nezadovoljstvo v javnost. Tožnik glede na delovno mesto ne bi smel poročati o prodaji, naročilih, investicijah in poslovnih sredstvih, zaposlenosti delavcev in o prihodkih od prodaje izdelkov. Povedal je še, da zlasti podatki glede komentiranja prodaje, naročil, investicij, zaposlenosti in prihodkov od prodaje pomenijo poslovno skrivnost in ne sodijo v delovno področje tožnika (ki je opredeljeno v 1. členu „individualne“ pogodbe o zaposlitvi), hkrati pa razkritje teh podatkov škoduje toženi stranki, ker konkurenčne družbe pridobijo podatke, kam usmerjati investicije. Razkriti podatki so torej lahko vplivali na tržni položaj podjetja in so bili glede na ugotovitve izvedenca tudi po presoji pritožbenega sodišča predmet poslovne skrivnosti v smislu 8. člena „individualne“ pogodbe o zaposlitvi in 36. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je v okviru sprejete dokazne ocene utemeljeno sledilo navedenim jasnim in razumljivim ugotovitvam izvedenca ter zaključilo, da imajo podatki v spornem dopisu naravo tajnosti in pomenijo poslovno skrivnost družbe glede na določbe 6. člena Pravilnika o računovodstvu, pa tudi 19. člena Pravilnika o notranjem redu družbe. Izpodbijana sodba ima o tem razloge in so drugačne pritožbene navedbe, da gre za splošno dostopne podatke namenjene javnosti in da sodišče ni opravilo pravne presoje posredovanih razkritih podatkov, neutemeljene. Iz narave dejanja z dne 15. 6. 2007, ko je dopis posredoval poslancu Državnega zbora, izhaja, da je tožnik ravnal samovoljno, naklepno in brez pooblastila družbe, pri čemer je poleg številčnih podatkov izrazil tudi svoje negativno mnenje o poslovanju tožene stranke. Ravnanje tožnika predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti, s čimer je podan dejanski stan iz druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je po prvem odstavku 110. člena ZDR zakonita, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja. Ob obstoju enega od zakonskih razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR, je potreben še nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je zadevi opr. št. VIII Ips 284/2008 z dne 15. 12. 2009 že sprejelo stališče, da ZDR ne nalaga delodajalcu, da bi moral že v sami pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložiti tudi dodatne pogoje za zakonitost izredne odpovedi, to je, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče. To hkrati pomeni, da lahko navedene okoliščine delodajalec v sporu o zakonitosti izredne odpovedi dokazuje tudi v sporu pred sodiščem. Iz tega razloga se je sodišče prve stopnje glede okoliščin in interesov na strani delodajalca lahko oprlo tudi na izpoved A.R., ki je na zaslišanju kot tedanji predsednik uprave povedal, da tožniku ne morejo več zaupati, če pa bi prišlo do reintegracije, bi s tem med sodelavci povzročili nepotreben nemir. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da že sam način kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožnika kot vodilnega delavca kaže na to, da med strankama ni več mogoče pričakovati vzpostavitve potrebnega zaupanja. Da tožnik zaradi razkritja poslovne skrivnosti ni mogel nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kaže tudi dejstvo, da mu je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDR prepovedala opravljati delo že za čas trajanja postopka izredne odpovedi. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, tako izhaja, da je tožena stranka dokazala obstoj tudi tega pogoja za zakonitost izredne odpovedi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.