Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s tožnikovimi ugovori, da vsi na kakršenkoli način dostopni podatki o poslovanju družbe ne morejo predstavljati poslovne tajnosti družbe, kot to določa 6. člen Pravilnika o računovodstvu, saj iz 36. člena ZDR in 39. ter 40. člena ZGD-1 izhaja zahteva, da morajo biti ti podatki določeni, to pomeni tudi dovolj konkretno in jasno, sicer pa temu nasprotuje tudi določba tretjega odstavka 39. člena ZGD-1. Delodajalec lahko šele v sodnem postopku, tudi če tega ni storil v izredni odpovedi, zatrjuje in predlaga dokaze za svoje trditve v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Pogojev za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR in pogojev za sodno razvezo po 118. členu ZDR ni mogoče mešati.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje: delno spremeni tako, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 4. 7. 2007, v preostalem delu pa razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev (pravilno ugotovitev nezakonitosti) sklepa tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2007, poziv na delo in plačilo neto zneska nadomestil plač od prenehanja delovnega razmerja, 22. 6. 2007, do ponovnega poziva na delo, v posameznih, konkretno navedenih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leta 2008, 2009 in 2010, ter obračun in plačilo davkov in prispevkov. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), pri čemer so pomembne opredelitve delavčevih obveznosti iz 35. in 36. člena ZDR. Iz določbe 36. člena ZDR izhaja obveznost varovanja poslovne tajnosti. Ta dolžnost je povezana z očitkom tožniku, da je z dopisom z dne 15. 6. 2007 („stanje proizvodnje P. od 1.1. do 1. 5. 2007“), ki ga je poslal poslancu državnega zbora M. P., prekršil varovanje poslovne skrivnosti. V zvezi z dolžnostjo varovanja poslovne skrivnosti se je sodišče sklicevalo tudi na 8. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi, 30. člen Pravilnika o varovanju osebnih podatkov in poslovnih tajnosti tožene stranke z dne 2. 4. 2004, upoštevalo pa je tudi 6. člen Pravilnika o računovodstvu. Po izvedbi dokazov, med njimi tudi pridobitve izvedenskega mnenja (sodišče je izvedenca tudi dodatno zaslišalo) je presodilo, da je tožnik razkril podatke, ki pomenijo poslovno tajnost tožene stranke. Obrazložilo je tudi, da že sam način kršitve pogodbenih obveznosti „izkazuje, da med strankami ni mogoče pričakovati vzpostavitve potrebnega zaupanja,“ kar naj bi potrdila tudi izpoved direktorja B. R. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo. Zavrnilo je tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo članov bivše uprave M. P. in U. K.; tožnik zaslišanja predsednice uprave M. P. ni predlagal, predlog za zaslišanje U. K. pa je umaknil. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka 20. 6. 2007 seznanila z dopisom tožnika poslancu državnega zbora, je presodilo, da je bila odpoved podana v prekluzivnem zakonskem roku. Tožnik sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje toženi stranki ni očital nezakonitosti odpovedi zaradi nepravilnosti pri njeni vročitvi. Na to je opozoril šele v pritožbi, tega pa sodišče ni upoštevalo (v skladu z določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je navedlo, da sta za presojo v zadevi sicer pomembni določbi 35. in 36. člena ZDR, vendar se je kasneje (tako kot sodišče prve stopnje) usmerilo le na določbo 36. člena ZDR in presodilo, da imajo sporočeni podatki naravo tajnih podatkov in pomenijo poslovno skrivnost družbe po 6. členu Pravilnika o računovodstvu in 19. členu Pravilnika o notranjem redu družbe. V zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je sodišče obrazložilo, da lahko delodajalec te okoliščine dokazuje šele pred sodiščem, prav iz tega razloga pa se je sodišče prve stopnje lahko oprlo na izpoved B. R. 7. Zoper pravnomočno sodbo druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišči nista izvedli ključnih dokazov – nista zaslišali M. P. in U. K. Sodišče bi moralo zaslišati takratno zakonito zastopnico tožene stranke ne glede na dokazni predlog tožnika. Dokaz z zaslišanjem kasnejšega predsednika uprave tožene stranke (ki v času izredne odpovedi sploh ni bil zaposlen pri toženi stranki) je pravno nepomemben. Izredna odpoved mu ni bila vročena v skladu z drugim in tretjim odstavkom 87. člena ZDR, saj je odpoved dobil z navadno pošto, itd. Tožena stranka je zamudila 15-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi, saj je odpoved oddala na pošto 6. 7. 2007. Tožnikovo zatrjevanje o tem je vsebovano že v trditveni podlagi glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik meni tudi, da pritegnitev izvedenca glede razlage slovenskih računovodskih standardov ni dopusten način dokazovanja, saj gre za razlago pravnih pravil in ne pojasnjevanje dejstev, glede katerih sodišče ne bi razpolagalo z zadostnimi spoznanji in veščinami. Zato ugoditev izvedenca, ki ni pravnik, nima dokazne vrednosti. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča druge stopnje, da gre le za pravila stroke, saj slovenski računovodski standardi glede na določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) predstavljajo veljavno pravno ureditev. Izvedensko mnenje je tudi vsebinsko neustrezno, saj se izvedenec ni nedvomno opredelil glede kršitve tajnosti podatkov, temveč je na podlagi njegovega mnenja sodišča prve stopnje (ki je o zadevi odločalo trikrat) sprejelo dve diametralno nasprotujoči odločitvi. Iz izvedenskega mnenja najprej izhaja, da ti podatki niso tajni podatki, nato pa, da gre za tajne podatke. Priči F. P. in S. N. sta izpovedala, da kapacitete in gospodarski načrti predstavljajo splošno znane podatke, odstopanja od planirane proizvodnje pa se ažurirajo dnevno v informacijskem sistemu, ki je dostopen vsem zaposlenim tožene stranke. Iz zaslišanja F. P. izhaja, da je bil zadolžen za vodenje ekskurzij v podjetju in da so podatke o kapacitetah in doseganju plana sporočali tudi naključnim obiskovalcem. Pravna narava posredovanih podatkov je ostala popolnoma neugotovljena. Iz izvedenih dokazov izhaja sklep, da ni šlo za tajne podatke; drugačna presoja predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, pa tudi bistveno kršitev določb postopka, saj se sodba glede razlogov ne da preizkusiti oziroma navedeni razlogi niso logični. Nadalje tožnik pojasnjuje, zakaj ne gre za podatke, ki bi bili tajni in dodaja, da komentiranje podatkov že po svoji naravi ne more predstavljati kakršnekoli kršitve tajnosti. Zaveza delavca, ki bi prepovedovala kakršnokoli komentiranje ravnanje delodajalca, ne bi bilo v skladu z našim pravnim redom. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je Pravilnik o računovodstvu določil kot tajne vse, na kakršenkoli način dostopne podatke o poslovanju družbe, saj to ne more vzdržati pravne presoje. To bi pomenilo, da bi družba lahko pavšalno določila kot tajne vse podatke, ki se nanašajo na poslovanje, vendar takšna omejitev že po svoji naravi ni v skladu z pravom. V nadaljevanju podrobneje navaja, da je pri izredni odpovedi prišlo do kršitev določb 83., 87. in 110. člena ZDR in da bi si morali sodišči v zvezi s tem izrecno izreči, ne glede na to, če je o tem podal pripombe. Sodišču druge stopnje očita tudi, da je spreminjalo ugotovljeno dejansko stanje brez opravljene obravnave oziroma brez izvedbe dokazov. Sodišči druge in prve stopnje nista spoštovali načela kontradiktornosti glede ugotavljanja pogojev po prvem odstavku 110. člena ZDR, saj tožniku nista dali možnosti navedb. Zakonita zastopnica tožene stranke v času odpovedi glede teh okoliščin ni bila zaslišana. Gre za odstop od sodne prakse, saj z ničemer ni jasno izkazano, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišči nista imeli podlage širiti presoje na druge pravilnike tožene stranke, saj le ta teh kršitev odpovedi ni uveljavljala. Tožniku se zdi nenavadna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je umaknil predlog za zaslišanje članov uprave, saj je dokazno breme na toženi stranki. Ne strinja s tem, da je sodišče kot začetek prekluzivnega roka za izredno odpoved štelo 20. 6. 2007. Navedel je, da je predsednica uprave dne 18. 6. 2007 obvestila drugega člana uprave, da se bo tožnik moral zagovarjati zaradi poslanega dokumenta, a se sodišči glede tega nista opredelili. Prav tako nista pojasnili, zakaj sta oprli svojo ugotovitev o pričetku prekluzivnega roka na 20. 6. 2007, brez izvedbe slehernega dokaza. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je bil dokončno seznanjen z nepravilno vročitvijo o odpovedi šele v oktobru leta 2011 in je v januarju 2012 pridobil podatke o tem, da je tožena stranka odpoved oddala na pošto šele 6. 7. 2007. Sodišče prve stopnje ni presojalo pogojev o zakonitosti odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Na zadnjem naroku je sodišče zaslišalo le izvedenca, tožnik pa ni mogel biti prekludiran. Sodišče je v zvezi s 110. členom ZDR povzelo pričanje takratnega predsednika uprave, ki je sicer toženo stranko vodil le kratek čas, in sicer le v zvezi z sklicevanjem tožene stranke na 118. člen ZDR. Poleg tega se je sodišče sklicevalo na samo kršitev in ni ugotavljalo, ali je dogodek sploh kako vplival na tožnika, na odnose med delavci, itd. Vrhovno sodišče že večkrat odločilo (npr. v sklepu VIII Ips 286/2005), da mora delodajalec navesti konkretne razloge za zakonitost odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka je v zvezi s tem navajala, da je v času, ko je to tožnik poslal dokument poslancu, tekel razpis za prodajo deleža tožene stranke, vendar v letnem poročilu za leto 2007 jasno piše, da je razpis tekel mnogo kasneje. Sodišče druge stopnje je v nasprotju s 347. členom ZPP na seji in ne na obravnavi izvedlo nov dokaz in ugotovilo novo dejstvo za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja, in sicer da mu je tožena stranka prepovedala delo med postopkom odpovedi. Tožnik smiselno zatrjuje, da to ne drži, saj je ves čas prejemal 100% plačo po pogodbi o zaposlitvi. Sodišči naj bi prekoračili okvir odpovedi, ki ga je zapisal delodajalec. Ker Pravilnik o varovanju osebnih podatkov in poslovne tajnosti določa zaupane podatke le opisno, bi sodišči lahko presojali zaupnost podatkov le po drugem odstavku 39. in 40. člena ZGD-1. Ob izostanku te presoje sodbi nimata razlogov in se ne moreta preizkusiti. Sodišče prve stopnje je spremenilo izpovedi prič F. P. in S. N., saj sta oba skladno izpovedali, da so kapacitete in gospodarski načrt tožene stranke splošno znani podatki, odstopanja o planirane proizvodnje pa se ažurirajo dnevno v informacijskem sistemu, itd. V zvezi s tem očita sodiščema bistveno kršitev določb postopka. Predsednica uprave tožene stranke bi lahko za tožnika, ki je bil vesten in predan delavec in ga je tožena stranka poslala na izobraževanje, izbrala milejšo sankcijo. Panožna kolektivna pogodba, ki je veljala za toženo stranko, opredeli razkritje poslovne tajnosti le kot disciplinski prekršek, ki pa ne more trajno spremeniti statusa delavca. Ukrep je prekomeren in nezakonit. 5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je delavec tisti, ki mora v postopku zatrjevati formalne pomanjkljivosti odpovedi, česar pa tožnik ni storil. Predsednik uprave, ki je v tistem trenutku vodil toženo stranko, je imel pravico, da se izjasni v zvezi z navedeno zadevo - „morebitna reintegracija tožnika bi namreč imela vpliv na družbo v času, kot jo je vodil on sam.“

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnik očita sodiščema druge in prve stopnje večje število bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar neutemeljeno. Ni bilo razlogov za to, da bi sodišče po uradni dolžnosti, mimo dokaznih predlogov strank, zaslišalo v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku imenovana člana uprave tožene stranke M. P. in U. K. Tožnik predloga za zaslišanje M. P. namreč ni podal, predlog za zaslišanje U. K. pa je kasneje umaknil. 9. V zvezi z očitki bistvenih kršitev določb postopka glede vabila na zagovor, vročitev izredne odpovedi in potek prekluzivnega roka gre za navedbe, ki jih je tožnik prvič podal v pritožbi zoper zadnjo sodbo sodišča prve stopnje. Ker ni utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil že pred tem, se je sodišče druge stopnje pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP. Pravilno je izhajalo tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka dne 20. 6. 2007 seznanila z dopisom tožnika poslancu in da je tožnik na sestanku 22. 6. 2007 potrdil, da je dokument res sestavil in posredoval on. Glede na navedeno ne morejo biti pomembne obširne revizijske navedbe v zvezi s temi okoliščinami in zatrjevani novi podatki.

10. Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da je prekluzija (v tem primeru rok za izredno odpoved) institut materialnega prava in je vsebovano že v trditveni podlagi glede nezakonitosti izredne odpovedi. Gola trditev, da je odpoved nezakonita, namreč še ne omogoča zaključka, da je nezakonita na podlagi dejstev, ki jih delavec sploh ne zatrjuje. Tožnik je v zvezi z zakonitostjo „postopka“ izredne odpovedi v svojih vlogah, ki jih je podal še pravočasno, navedel samo to, da tožena stranka ni v celoti spoštovala drugega odstavka 83. člena ZDR v povezavi s prvim in drugim odstavkom 177. člena ZDR, in da je bila v zvezi s tem tožniku dolžna izstaviti odločbo o prepovedi opravljanja dela, saj mu je do zaključka postopka prepovedala opravljati dela in mu izdati odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 85. člena ZDR. Izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje je tudi mogoče preizkusiti v zvezi s presojo o kršitvi poslovne skrivnosti. To posredno izhaja že iz revizijskih navedb tožnika, ki takšni presoji konkretno in obrazloženo nasprotuje in izraža nestrinjanje s posameznimi deli obrazložitve o naravi njegovega dopisa in pravnih podlagah za določitev poslovnih skrivnosti. Ne gre za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka; drugo vprašanje pa je, ali je takšna odločitev tudi materialnopravno pravilna.

11. Odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s presojo po prvem odstavku 110. člena ZDR, ki jo je oprlo tudi na to, da mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo, ne predstavlja kršitve določbe 347. člena ZPP. Gre le za dodatno obrazložitev razloga za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR, pri čemer je sodišče druge stopnje povzelo prav navedbo tožnika v njegovi tožbi. Tožniku v zvezi z uporabo prvega odstavka 110. člena ZDR tudi ni bila odvzeta možnost navedb.

12. V dosedanjem postopku tudi ni prišlo do kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče prve stopnje spremenilo izpoved prič F. P. in S. N. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbi obeh prič. Res je F. P. dodal tudi, da je bil zadolžen za vodenje ekskurzij in da so podatke o kapacitetah in doseganje plana podali tudi naključnim obiskovalcem, vendar je to povsem v skladu z njegovo prejšnjo izpovedjo (ki jo je sodišče povzelo), da so podatki o proizvodnji oziroma kapacitetah proizvodnje npr. toaletnega papirja, kapaciteti proizvodnje robcev, brisač in podobno, splošno znani podatki.

13. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

14. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, in sicer ker je kljub 8. členu njegove pogodbe o zaposlitvi, ki mu nalaga varovanje poslovnih skrivnosti, dne 15. 6. 2007 sestavil in posredoval neznanemu številu prejemnikov, med drugim tudi poslancu M. P. dokument „ stanje proizvodnje P. od 1. 1. do 1. 5. 2007,“ s tem ravnanjem pa je naklepno in huje kršil obveznosti po 35. in 36. členu ZDR. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožena stranka pri opredelitvi poslovne skrivnosti družbe in s tem ravnanje tožnika oprla predvsem na 30. člen Pravilnika o varovanju osebnih podatkov in poslovnih tajnosti in na tej podlagi zavrnila tožnikov zagovor, da gre za podatke javnega značaja, navedla pa je tudi, da pri izredni odpovedi ni mogoče prezreti dejstva, da delavec opravlja naloge ožjega poslovodstva in da bi se glede na naravo dela moral vzdržati ravnanj, ki moralo škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom. Tožena stranka je torej tožniku očitala kršitev iz 35. in 36. člena ZDR, čeprav sta nato v sodnem postopku (ob sicer pravilni uvodni ugotovitvi podlag za odpoved) obe sodišči presojali zakonitost odpovedi le v zvezi s kršitvijo obveznosti varovanja poslovne tajnosti iz 36. člena ZDR. Morebitna kršitev 35. člena ZDR je ostala neobrazložena.

15. V navedenem okviru obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je med strankama sporno, ali imajo posredovani podatki v dopisu tožnika z dne 15. 6. 2007 naravo tajnih podatkov oziroma ali predstavljajo poslovno skrivnost družbe ter ali tožnikovo razkritje teh podatkov pomeni hujšo kršitev, storjeno naklepno ali iz hude malomarnosti.

16. Iz 36. člena ZDR izhaja obveznost varovanje poslovne skrivnosti: delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način (prvi odstavek). Za poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala očitna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov (drugi odstavek). Pojem poslovne skrivnosti izhaja tudi iz 39. člena ZGD-1: za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanj izvedela nepooblaščena oseba. Družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek). Iz prvega odstavka 40. člena ZGD-1 izhaja tudi, da s pisnim sklepom iz prvega odstavka prejšnjega člena družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost. 17. V prvi vrsti je torej delodajalec tisti, ki določi podatke, ki ste štejejo za poslovno skrivnost. Le izjemoma za takšno skrivnost veljajo tudi podatki, ki niso posebej in ustrezno opredeljeni s strani delodajalca, je pa očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. To ločevanje izhaja tudi iz 31. člena Statuta tožene stranke (1). Tožena stranka je v 30. členu Pravilnika o varovanju osebnih podatkov in poslovni tajnosti določila, da so vsi podatki v zvezi s poslovanjem družbe, ki niso na podlagi računovodskih standardov javni, poslovna tajnost. V spornem obdobju je imela tožena stranka tudi Pravilnik o računovodstvu, ki v 6. členu določa, da so sodelavci računovodstva in drugi zaposleni dolžni varovati kot poslovno tajnost družbe vse, na kakršenkoli način dostopne podatke o poslovanju družbe (2). Za presojo o tem, ali je dopis poslancu predstavljal izdajo poslovne skrivnosti, je lahko pomembna tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi, ki v 8. členu določa, da je dolžan v skladu s statutom tožene stranke in drugimi akti družbe in v skladu z zakonom varovati poslovno skrivnost družbe v času veljavnosti te pogodbe in po njenem prenehanju (prvi odstavek), za takšno skrivnost pa se štejejo podatki, ki jih kot take določajo zakon in akti družbe ter vsi drugi podatki, katerih izdaja nepooblaščenim tretjim osebam bi lahko bodisi neposredno ali posredno škodovala interesom družbe (drugi odstavek) (3).

18. Ob upoštevanju navedenih podlag za presojo poslovne skrivnosti revizijsko sodišče soglaša s tožnikovimi ugovori, da vsi na kakršenkoli način dostopni podatki o poslovanju družbe ne morejo predstavljati poslovne tajnosti družbe, kot to določa 6. člen Pravilnika o računovodstvu, saj iz 36. člena ZDR in 39. ter 40. člena ZGD-1 izhaja zahteva, da morajo biti ti podatki določeni, to pomeni tudi dovolj konkretno in jasno (4), sicer pa temu nasprotuje tudi določba tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 (5). Tudi opredelitev iz 30. člena Pravilnika o varovanju osebnih podatkov in poslovnih tajnosti je preveč splošna in preširoka. Po tej določbi so namreč vsi podatki v zvezi s poslovanjem družbe, ki niso na podlagi računovodskih standardom javni, poslovna tajnost, vendar slovenski računovodski standardi sploh ne določajo, kateri podatki so javni ali tajni (6). Če torej slovenski računovodski standardi ne določajo javnost ali tajnost posameznih podatkov, je sklicevanje nanje v 30. členu Pravilnika tudi nelogično. Na podlagi te ugotovitve bi ta člen pravilnika lahko razumeli tudi tako, da so vsi podatki v zvezi s poslovanjem družbe poslovna tajnost - kar pa, kot že navedeno, ne more biti sprejemljivo. Smiselno enako pojasnilo velja tudi za določbo 8. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

19. Tožena stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki so določeni za poslovno skrivnost (upoštevajoč pravilnike, na katere se je v tej zadevi sklicevala), torej sploh nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje tožniku ni mogoče očitati kršitve. Kljub temu je potrebna nadaljnja presoja, ali tožnik vseeno ni kršil obveznost varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 36. člena ZDR oziroma drugega odstavka 39. člena ZGD-1 (v tej povezavi in okvirih tudi drugega odstavka 8. člena njegove pogodbe o zaposlitvi) in pri tem ugotoviti, ali so podatki, ki jih je posredoval poslancu, podatki, za katere je očitno, da bo nastala za toženo stranko občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Tudi v zvezi s to presojo se revizijsko sodišče ne strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje.

20. V zvezi s presojo o tem, ali podatki v dopisu tožnika z dne 15. 6. 2007 (priloga B7). ki je po vsebini kratek, prestavljajo poslovno skrivnost, je sodišče prve stopnje med drugim izvedlo dokaz z izvedencem (7), pogledalo letno poročilo za leto 2007, kratko poročilo o poslovanju P. v obdobju od 1. do 6. 2007, ter zaslišalo tudi stranki.

21. Sodišči druge in prve stopnje sta se nekritično oprli na izvedene dokaze, ne da bi jih ustrezno pravno vrednotili. Jasno je namreč, da pri opredelitvi poslovne skrivnosti oziroma podatkov, ki štejejo med poslovno skrivnost, ni pomembno, ali gre za podatke, katerih posredovanje spada v delokrog določenega delavca ali ne, saj dejstvo delokroga ni razlikovalni kriterij poslovne skrivnosti. Nasprotno razlogovanje (ki ga je podal izvedenec) (8) bi pomenilo, da posredovanje podatkov, ki spadajo v delokrog nekega delavca, ne bi predstavljalo poslovne skrivnosti, kar seveda ne drži. Iz povzetkov izpovedi prič in takratnega zastopnika tožene stranke tudi izhaja, da vsi podatki v dopisu niti niso sporni, zlasti pa tisti, ki se kumulativno pojavljajo v letnem in polletnem poročilu tožene stranke. Iz zaslišanja nobene od prič in zastopnika tožene stranke tudi ne izhaja, da bi pri podatkih, ki jih je tožnik posredoval, šlo za podatke, za katere bi bilo očitno, da bo z njihovim posredovanjem nastala za toženo stranko občutna škoda. To ne izhaja niti iz zaslišanja izvedenca, saj ta govori le o potencialni škodi, „ker konkurenca tožene stranke pridobi podatke kam usmerjati investicije,“ vendar brez nadaljnjih konkretnejših pojasnil, kaj bi bilo ob sporočenih podatkih za konkurenco (upoštevajoč že podatke iz končnega in kratkega poročila do meseca junija 2007) lahko bistvenega pomena, še manj pa, da bi s tem za toženo stranko lahko nastala občutna škoda. Upoštevati je treba tudi, da je tožnik dopis posredoval le poslancu državnega zbora, pa še to v zvezi s pogovori tožene stranke in dveh njenih največjih lastnikov (Kapitalske družbe in Slovenske odškodninske družbe).

22. Glede na navedeno tožniku ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti niti z upoštevanjem določb drugega odstavka 36. člena ZDR, drugega odstavka 39. člena ZGD-1 ali drugega odstavka 8. člena njegove pogodbe o zaposlitvi.

23. Kot navedeno je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo tudi zaradi prepovedi škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR, vendar sodišči druge in prve stopnje nista izrecno obrazložili, ali je tožniku mogoče očitati tudi kršitev iz te določbe. Navedeno bi terjalo razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, vendar revizijsko sodišče ugotavlja tudi napačno presojo sodišč v zvezi z 110. členom ZDR.

24. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 4. 7. 2007 nikjer ni navedla, še manj pa obrazložila obstoja pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR - namreč če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V zvezi s tem pogojem je revizijsko sodišče že presodilo, da ZDR ne nalaga delodajalcu, da bi moral že v pisni odpovedi obrazložiti tudi ta pogoj, kar pomeni, da lahko delodajalec okoliščine v zvezi z (ne)možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja navaja in dokazuje tudi v sporu pred sodiščem (glej npr. odločitve v zadevah VIII Ips 278/2008, VIII Ips 284/2008 in VIII Ips 34/2009). Delodajalec torej lahko šele v sodnem postopku, tudi če tega ni storil v izredni odpovedi, zatrjuje in predlaga dokaze za svoje trditve v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (9). Tožnik pravilno navaja, da tožena stranka tega ni storila, saj v odgovoru na tožbo in kasnejših vlogah sploh ne navaja okoliščin, zaradi katerih s tožnikom ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Trditvene podlagi o tem ni, še manj predlaganje dokazov. Tožnik se v zvezi s tem sicer neutemeljeno sklicuje na potrebo po zaslišanju takratne predsednice uprave M. P. (ki je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav je temu nasprotoval drug član uprave), saj je bila prvenstveno tožena stranka tista, ki bi morala zatrjevati dejstva v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja in predlagati ustrezne dokaze – predvsem zaslišanje takratna predsednice uprave. Tožena stranka je šele v pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2009 (to je pripravljalni vlogi že po prvem razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča v tej zadevi Pdp 922/2008-26 z dne 6. 8. 2009) navedla, da se je zaupanje tožene stranke v delo tožnika izredno zmanjšalo, vendar le v zvezi s 118. člena ZDR in prav na podlagi te določbe predlagala ugotovitev, da da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. To pa ne predstavlja trditev v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Jasno je, da je mogoče uporabiti 118. člena ZDR šel po ugotovitvi, da je odpoved nezakonita, vendar je eden od pogojev za zakonitost prav nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Presoja zakonitosti torej zahteva tudi presojo po prvem odstavku 110. člena ZDR, ki ga tožena stranka sploh ni izpostavila. Pogojev za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR in pogojev za sodno razvezo po 118. členu ZDR ni mogoče mešati.

25. Glede na to sta sodišči prve in druge stopnje zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 110. člena ZDR v razlogih sodbe ugotavljali mimo trditvene podlage in predlaganja dokazov tožene stranke. Upoštevali sta izpoved direktorja tožene stranke B. R., ki pa ni izpovedal (in tudi ni mogel izpovedati – saj v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki sploh ni bil zaposlen) o pogojih iz prvega odstavka 110. člena ZDR, temveč o očitanih kršitvah in o možnosti reintegracije tožnika glede na določbo 118. členu ZDR. Pomanjkanje trditvene in dokazne podlage sodišči druge in prve stopnje ne moreta nadomestiti sami (niti v nadaljnjem postopku), torej tudi ob sicer neraziskanem razlogu za odpoved po 35. členu ZDR ni mogoče ugotoviti vseh pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

26. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, v skladu z drugim odstavkom iste zakonske določbe pa ugotavlja tudi, da dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika še ni popolno ugotovljeno. V tem delu je zato podan razlog za razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

27. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi o izpolnitvi pogojev za odločitev o sodni razvezi, ki jo je predlagala tožena stranka in o pravicah do nadomestila plač in regresa.

28. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Delničarji, člani organov družbe in delavci družbe so dolžni kot poslovno tajnost varovati kakršnekoli podatke, za katere tako določi družba s pisnim sklepom ali podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanj izvedela nepooblaščena oseba.

Op. št. (2): Tožnik je v zvezi s tem pravilnikom že po poteku revizijskega roka z dopisom sodišču posredoval nov pravilnik in navedel, da pravilnik, na podlagi katerega je bil obdolžen izdaje poslovne skrivnosti, ne obstaja, saj pravilnika s takšno vsebino, ki je bila predložena izvedencu, ni bilo. Revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati, saj so bile podane po poteku revizijskega roka, sicer pa so tudi zavajajoče, se je tožnik v dokaz njegovih navedb v dopisu predložil Pravilnik o računovodstvu, iz katerega pa jasno izhaja, da je bil sprejet in se je začel uporabljati šele (dalj časa) po odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi.

Op. št. (3): Pritožbeno sodišče se sklicuje tudi na 19. člen Pravilnika o notranjem redu tožene stranke, ki pa ni pomemben, saj ne določa poslovne tajnosti, temveč se v zvezi s tem sklicuje na Pravilnik o varovanju osebnih podatkov in poslovni tajnosti.

Op. št. (4): To je tudi razumljivo glede na ZGD-1, ki v drugem odstavku 39. člena v zvezi z odgovornostjo oseb določa tudi zahtevo po vedenju ali dolžnem zavedanju, da imajo nekateri podatki lastnost poslovne skrivnosti; iz prvega odstavka 40. člena ZGD-1 pa izhaja tudi zahteva, da se s pisnim sklepom o določitvi podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost, določi tudi način njenega varovanja in odgovornost oseb.

Op. št. (5): Nadalje tudi posredovanje podatkov, ki bi sicer lahko predstavljali poslovno skrivnost, še ne pomeni samo po sebi tudi utemeljenega razloga za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - npr. v primeru zaščite „žvižgačev (ang. whistleblowers)“; glej npr. dokument 1206 o zaščiti žvižgačev, Council of Europe, 14. 9. 2009, itd. Op. št. (6): Le v poglavju 30 – računovodsko informiranje je določeno, da se podatki, kateri pomenijo poslovno tajnost, ne smejo dati nepooblaščenim osebam, kar pa ne pomeni ničesar o vsebini tajnih podatkov; glej tudi izvedensko mnenje izvedenca S. J. Op. št. (7): Izvedenca je tudi zaslišalo, čeprav je bilo temu ob določitvi za izvedenca postavljeno le vprašanje, ali so podatki posredovani v spornem dopisu na podlagi računovodskih standardov javni ali ne in ali so del letnega poročila in objavljeni na spletu. Izvedenec je že v svojem prvotnem mnenju poleg odgovora na to vprašanje podal tudi tolmačenje, da sporočeni podatki pomenijo poslovno skrivnost, vendar v tem delu presegel določene naloge in posegel na področje odločanja sodišča, saj gre za pravno in ne ekonomsko tolmačenje poslovne skrivnosti, torej tolmačenje, ki ga mora opraviti sodišče. Izvedenec je v nadaljnjem zaslišanju v zvezi s tem, zakaj sporočeni podatki ne sodijo med javne podatke, odgovoril, da posredovanje podatkov ne sodi v delokrog tožnika, istočasno pa bi lahko škodili toženi stranki, ker bi konkurenca tožene stranke lahko pridobila podatke o tem, kam usmerjati investicije. Izpovedal je tudi, da tožnik ne bi smel komentirati prodaje naročil investicij, zaposlenosti (tega v tožnikovem dopisu sploh ni) in podatkov o prodaji izdelkov, ker to ne spada v njegov delokrog.

Op. št. (8): Gre za pravno presojo, ki bi jo moralo opraviti sodišče, in ne za razjasnitev dejstev (kar bi zahtevalo strokovno znanje izvedenca, s katerim sodišče ne razpolaga).

Op. št. (9): Seveda pa tudi v tem primeru pravočasno – v skladu s pravili postopka.