Jedro

ožniki so bili deset let izpostavljeni prekomernim imisijam, pri čemer pa se hiša, v kateri živijo, nahaja v bližini ceste, po kateri se je odvijal moteči promet. Vplivi povečanega prometa, predvsem hrupa tovornjakov, so bili najbolj moteči ponoči. Zaradi nenehnega hrupa in vibracij so bili nenaspani in utrujeni, kar se je odrazilo tudi na njihovem počutju podnevi.

Izrek

Ugotovi se umik revizije v obsegu odločitve glede tožnika K. D. V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 532,25 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudni obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnikom plačati odškodnino v skupnem znesku 4,300.000 SIT (17.943,58 EUR), od tega D. D. 1,200.000 SIT (5.007,51 EUR), L. D. 1,400.000 SIT (5.842,09 EUR), K. D. 500.000 SIT (2.086,46 EUR) in T. S. 1,200.000 SIT (5.007,51 EUR). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Priznana jim je bila odškodnina zaradi desetletnih duševnih bolečin in neugodnosti, ki so jih trpeli zaradi okrnitve oziroma kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja (72. člen Ustave Republike Slovenije v zvezi z določbama 10. in 79. člena Zakona o varstvu okolja – Ur. l. RS, št. 32/93).

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah tožeče stranke, ki je uveljavljala zvišanje odškodnine v skladu s tožbenim zahtevkom in tožene stranke, ki je zavračala odškodninsko odgovornost. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je določilo odškodninsko obveznost tožene stranke v skupnem znesku 25.386,46 EUR, pri čemer je tožnik D. D. upravičen do zneska 7.500 EUR (prej 1,800.000 SIT), L. D. do zneska 8.300 EUR (prej 2,000.000 SIT), K. D. do zneska 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) in T. S. do zneska 7.500 EUR (prej 1,800.000 SIT). V presežku je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da sta sodišči odmerili pavšalno odškodnino za duševne bolečine, čeprav bi zaradi načela individualizacije odškodnine bilo treba angažirati izvedenca z ustreznim strokovnim znanjem. Izvedba takšnega dokaza je potrebna, ko se zatrjuje porušenje duševnega ravnovesja ob neugodju zaradi različnih imisij in ne le tedaj, kadar to porušenje posledično pripelje do okvare zdravja. Tožniki živijo v urbanem okolju, tu pa so imisije sestavni del vsakodnevnega življenja. Sodišči nižjih stopenj sta določili višino odškodnine po prostem preudarku in na podlagi izpovedi ter subjektivne ocene oškodovancev. Sodišče ni usposobljeno za razumevanje psiholoških procesov. Vmesna sodba o podlagi tožbenega zahtevka ne more utemeljevati odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo, saj je z njo bila ugotovljena le pasivna legitimacija in obstoj abstraktne škode, ki pa fizično ni določena. Pri presoji, zakaj šteje nastalo škodo za pravno priznano, bi sodišče moralo biti preciznejše in razumljivejše. Ni obrazloženo, zakaj duševne bolečine zaradi vplivov iz okolja spadajo v podvrsto duševnih bolečin zaradi kršitve osebnosti.

Dne 31.12.2007 je tožena stranka revizijo umaknila, kolikor se odločitev v izpodbijani sodbi nanaša na tožnika K. D. V tem obsegu je revizijsko sodišče sprejelo umik revizije na znanje.

Sicer pa je bila revizija dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija, ki jo tožena stranka še vzdržuje (odločitev o odškodnini za tožnike D. D., L. D. in T. S. ni utemeljena.

O podlagi tožbenega zahtevka je že pravnomočno odločeno, saj je dne 11.7.2003 sodišče prve stopnje z vmesno sodbo, opr. št. P 83/98, nanašajočo se tudi na obravnavano zadevo, ugotovilo, da obstoji obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za povzročeno škodo. Taka odločitev temelji na izvedenskem mnenju Inštituta za varstvo okolja Maribor in na poročilu tega inštituta o meritvah onesnaženosti zraka na območju Murske Sobote iz februarja 1998. Z vmesno sodbo ni ugotovljena le pasivna legitimacija tožene stranke, ki je dopustila odvijanje prometa po cesti, potekajoči skozi gosto pozidano naselje, saj je odločitev o obstoju pravno priznane škode utemeljena na določbah 72. člena Ustave Republike Slovenije in 5., 9. in 10. člena Zakona o varstvu okolja. Upoštevano je, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrupa, vibracij in onesnaženja zraka), vendar le do normalnih meja. Kadar pa te imisije presežejo mejne vrednosti, je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nastanek pravno priznane škode in odškodninske odgovornosti zanjo.

Opisano vmesno sodbo je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke potrdilo s svojo sodbo z dne 7.12.2004, opr. št. I Cp 1744/2003. Sodišči nižjih stopenj bi storili procesno kršitev, če bi o podlagi tožbenega zahtevka ponovno razpravljali in odločali (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki presega normalne meje (tretji odstavek 156. člena ZOR). V izpodbijani sodbi je primerno obrazloženo, da je nastalo škodo mogoče uvrstiti v določbo prvega odstavka 200. člena ZOR, torej med duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti. Revizija zmotno meni, da ni utemeljeno, zakaj duševne bolečine zaradi negativnih vplivov iz okolja štejejo za podvrsto duševnih bolečin zaradi kršitve osebnosti. Narava in obseg škode, ki je nastala tožnikom, je v tem okviru predvsem stvar dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Izpoved tožnikov o doživljanju duševnih bolečin zaradi hrupa, vibracij in onesnaženega zraka je povzeta kot podlaga za opredelitev višine odškodnine. Pri tem se revizijsko sodišče strinja z razlogi, po katerih se pojem duševnih bolečin razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje.

Ob ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni promet (stresno stanje zaradi nespečnosti, utrujenosti in motenj duševnega ravnovesja), sodišču pri določitvi višine odškodnine ni bilo potrebno strokovno izvedensko medicinsko mnenje. Posledice opisanih imisij se namreč niso odrazile v zdravju tožnikov, torej v zmanjšanju njihove življenjske aktivnosti. Zato je višino odškodnine v tem primeru mogoče določiti ob upoštevanju 200. člena ZOR in podobnih ter primerljivih primerov iz sodne prakse. Določba 243. člena ZPP sodišču namreč nalaga izvedbo dokaza z izvedenci takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na katerih podlagi sta sodišči nižjih stopenj odločali o obstoju pravno priznane škode in višini odškodnine zanjo, so del tožbene trditvene podlage, osvetljena so bila v postopku z izdajo vmesne sodbe, dokončno pa so bila razjasnjena z zaslišanjem tožnikov. Ob takšnem dejanskem stanju je bila dana podlaga za vsebinsko konkretizacijo določbe 200. člena ZOR z uporabo vrednostnih meril, ki jih sodišču ni bilo treba opredeljevati s strokovnimi mnenji. Zato nima utemeljitve revizijska trditev, da je izpodbijana sodba določila odškodnino po prostem preudarku (216. člen ZPP). Zatrjevani kvarni vplivi na osebnost tožnikov so objektivno tako utemeljeni, da se je mogoče strinjati z razlago, po kateri je treba verjeti prikazu oškodovancev tudi z vidika življenjsko izkustvenih sklepanj.

Določba 200. člena ZOR, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, predpostavlja obstoj škode na področju duševnega funkcioniranja, ki jo je v običajnih okoliščinah mogoče opredeliti brez strokovnih mnenj. Praviloma bodo ta mnenja potrebna, kadar bo škoda konkretizirana v obliki objektivno merljivih posledic na duševnem ali telesnem zdravju, torej na področju zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Opisani razlogi podpirajo tudi izvedbo načela individualizacije odškodnine. Gre za oceno osebnosti tožnikov in objektivnih okoliščin, v katerih je prihajalo do imisij in škode. Tožniki so bili deset let izpostavljeni prekomernim imisijam, pri čemer pa se hiša, v kateri živijo, nahaja v bližini ceste, po kateri se je odvijal moteči promet. Vplivi povečanega prometa, predvsem hrupa tovornjakov, so bili najbolj moteči ponoči. Zaradi nenehnega hrupa in vibracij so bili nenaspani in utrujeni, kar se je odrazilo tudi na njihovem počutju podnevi. Višina odškodnine, ki jo je odmerila izpodbijana sodba, je v reviziji grajana le vsebinsko, vendar pa je revizijsko sodišče upoštevalo tudi določbo 371. člena ZPP, po kateri mora na pravilno uporabo materialnega prava (torej tudi na višino zahtevane odškodnine – 200. člen ZOR) paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je v tej smeri delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino, dosojeno tožnikom D. D., L. D. in T. S., primerno zvišalo. Glede L. D. je bilo ugotovljeno, da je bila doma preko celega dneva, saj je v domači hiši opravljala frizersko obrt. Zato je glede na druge podobne primere sodišče druge stopnje njej določeno odškodnino utemeljeno zvišalo na znesek 8.300 EUR. Tudi odškodnina, dosojena D. D. in T. S. vsakemu v znesku 7.500 EUR, je primerljiva z drugimi odškodninami, dosojenimi oškodovancem, ki so bili zaradi obveznosti del dneva odsotni.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Pri tem je po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP revizijsko sodišče odločilo, da mora tožena stranka, ker z revizijo ni uspela, tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je ta imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.