Jedro

Res je, da grozečega nasilja ne predstavlja že vsako protipravno ravnanje nasprotne stranke. Vendar pa je treba upoštevati, da za izdajo začasne odredbe upniku ni potrebno dokazati, da je dolžnik proti njemu že uporabil silo, pač pa zadostuje, da dokaže okoliščine, da nevarnost uporabe sile zoper upnika resno grozi. Obstajati mora torej nevarnost uporabe konkretne fizične prisile ali grožnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep glede 1. toženca r a z v e l j a v i in zadeva vrne v tem obsegu prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 16.9.2006, ki ga je vložil skupaj s tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice. Dolžnik je predlagal, naj se z začasno odredbo vsem trem toženim strankam prepove vožnja z osebnimi vozili po parc. št. 2181 k.o. R., za primer kršitve pa naj se vsakemu tožencu izreče denarna kazen, ki se bo izvršila po določbi 226. čl. ZIZ.

Proti sklepu se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da samo izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Po mnenju pritožbe je podana napačna ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče napačno ugotavlja, da pravdni sodbi ne specificirata prevoznega sredstva 1. toženca. Iz instančne sodbe I Cp 827/2004 z dne 24.1.2006 izhaja, da sta bili pritožbi obeh pravdnih strank zavrnjeni, nato pa instančno sodišče navaja, da je sporna v tem postopku ostala le še širina služnostne poti, kajti bilo je že pravnomočno ugotovljeno, da obstoji pravica hoje in vožnje preko toženčeve parcele 2181 k.o. R. z motorji in motokultivatorji v korist parc. št. 2180 k.o. R. Tožnik je torej izkazal verjetnost nedenarne terjatve. Kot navaja pritožba, pa tožnik ni dokazal tudi nasilnega obnašanja ali očitane nenadomestljive škode. Glede prve predpostavke je navedel, da 1. toženec nima »avtne« služnosti, po tožnikovi parceli pa še vedno vozi z osebnim vozilom. Dne 10.4.2006 je 1. toženec odtrgal nosilec na V delu tožnikove parcele in intervenirala je policija. Gre za napete odnose, vsak čas pa lahko pride do uporabe sile. Torej ne gre za pavšalne navedbe, kot to navaja napadeni sklep. Le-ta pa ima prav, da tožnik nasilnega obnašanja 2. in 3. toženca ni izkazal, saj ga niti ni zatrjeval. Dokazno podprto pa je izkazal predpostavko po 3. alinei 2. odst. 272. čl. ZIZ. Po mnenju pritožbe je napačna uporaba materialnega prava podana, ker sodišče napačno tolmači preprečitev nasilnega obnašanja po 2. alinei 2. odst. 272. čl. ZIZ. Jasno je, da se storjenega nasilja z začasno odredbo ne da sanirati, začasna odredba pa ima namen preprečiti uporabo sile. Če je bil 1. toženec že dosedaj nasilen in je odtrgal navedeni drog, če je posredovala policija in se 1. toženec enostavno požvižga na pravdni sodbi, so to okoliščine, ki dokazujejo, da uporaba sile »visi dobesedno v zraku«. Sodišče očitno meni, da tožnik ni ravnal pravilno, ko je zahteval asistenco policije, ampak bi moral preprečiti, da 1. toženec odstrani drog in bi le-ta tako tožnika napadel, sledil pa bi pretep. Sicer pa tudi to ne bi zadoščalo, ker začasna odredba po mnenju sodišča ne more sanirati že storjenega nasilja. Tožnik je tako poleg osnovnega pogoja izkazal tudi eno izmed ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

Drugo in tretje tožena stranka podajata odgovor na pritožbo, v kateri prerekata pritožbene trditve tožeče stranke. Ker drugo in tretjetožena stranka nista nastopali v pravdni zadevi I Cp 827/2004, je sklicevanje na obstoj terjatve zoper drugo in tretjetoženo stranko povsem neutemeljeno, saj se sodba ne razteza erga omnes. Drugo in tretjetožena stranka sta namreč uporabljali nepremičnino tožnika za vožnjo z avtomobilom in hojo več kot 30 let in to v širini pribl. 3 metrov, zaradi česar so izpolnjene vse predpostavke za priposestvovanje služnosti po 217. čl. SPZ. Tako pa toženca tožnika tudi protipravno ne vznemirjata v njegovi lastninski pravici, saj pravica hoje in vožnje tožencev izhaja iz služnostne pravice, ki sta jo priposestvovala. Terjatev tožeče stranke tako ni izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Poleg tega pa tožnik po mnenju tožencev ni izkazal niti obstoja predpostavke po 3. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ. Dejstvo je namreč, da toženca za dostop do svoje nepremičnine v spodnjem delu uporabljata izključno pot po tožnikovi nepremičnini, zaradi česar bi z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe bil preprečen tožencem dostop do garaže, kar pa gotovo predstavlja večje zlo kot tisto, ki naj bi nastalo tožniku z nadaljnjo vožnjo preko njegovega zemljišča, ki se izvaja že toliko let. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je glede prvega toženca podana predpostavka verjetnega obstoja nedenarne terjatve. Tožnik je izkazal, da je zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 2181 k.o. R. in da ima 1. toženec po njegovi nepremičnini služnostno pravico hoje in vožnje, vendar ne več kot v širini 2 metra, kar izhaja iz dveh sodb opr. št. P 1 in opr. št. P 2. Ti dve sodbi, ki dajeta služnostno pravico, pa se nanašata le na prvega toženca. Za drugo in tretjetoženo stranko torej ne obstaja pravnomočna sodba kot pravni naslov za hojo in vožnjo po tožnikovi nepremičnini, kot to velja za prvega toženca. Pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da je terjatev tožnika do drugega in tretjega toženca izkazana s stopnjo verjetnosti. Ugotavljanje morebitne zatrjevane pravice drugega in tretjega toženca za prehod po tožnikovi parceli pa bo z dokaznim standardom prepričanja stvar nadaljnjega pravdnega postopka. Prav tako pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da v predmetni zadevi izdaja začasne odredbe zoper drugega in tretjega toženca na podlagi 3. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ ne pride v poštev. Tožbeni zahtevek in predlog za začasno odredbo se namreč smiselno pokrivata, to pa je glede na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up 275/97 mogoče le pri regulacijskih začasnih odredbah, katerih namen je preprečiti uporabo sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Ker tožnik nevarnosti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode za drugega in tretjega toženca niti ne zatrjuje, torej predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu ne more biti utemeljen. Je pa po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali obstaja nevarnost, da bo s strani prvega toženca brez začasne odredbe prišlo do uporabe sile. Prehitro in ne dovolj argumentirano je izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da dejstvo, da je prvi toženec z namenom razširiti pot odtrgal nosilec na V delu tožnikove nepremičnine, ne predstavlja njegovega nasilnega obnašanja v odnosu do tožnika. Res je sicer, da odtrganje nosilca na tožnikovi parceli samo po sebi še ne predstavlja nasilnega obnašanja, usmerjenega neposredno na tožnika. Res je tudi, da grozečega nasilja ne predstavlja že vsako protipravno ravnanje nasprotne stranke. Vendar pa je treba upoštevati, da za izdajo začasne odredbe upniku ni potrebno dokazati, da je dolžnik proti njemu že uporabil silo, pač pa zadostuje, da dokaže okoliščine, da nevarnost uporabe sile zoper upnika resno grozi. Obstajati mora torej nevarnost uporabe konkretne fizične prisile ali grožnje. Sodišče prve stopnje bo moralo zato v ponovnem postopku podrobneje ugotavljati ravnanje prvega toženca in nato presoditi, ali je dejansko takšno, da uporaba sile »visi dobesedno v zraku«. Če bo ugotovilo, da se je prvi toženec obnašal tako, da obstaja resna nevarnost uporabe sile zoper tožnika, bo moralo svojo odločitev glede izdaje začasne odredbe spremeniti. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo glede prvega toženca in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku-ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju-ZIZ), glede ostalih dveh dolžnikov pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).