Jedro

Revizija je dopuščena glede vprašanja, ali je mogoče priposestvovati služnost v javno korist.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali zakoni, ki so veljali v času veljavnosti Občega državljanskega zakonika, Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Stvarnopravnega zakonika in so urejali razlastitev, izključujejo uporabo Občega državljanskega zakonika, Zakona o temeljnih lasninskopravnih razmerjih in Stvarnopravnega zakonika, ki se nanašajo na priposestvovanje služnosti v javno korist, oziroma ali je za pridobitev služnosti v javno korist mogoče uporabiti splošna pravila o načinih pridobitve služnosti oziroma ali je dopustna uporaba civilnopravnih pravil o priposestvovanju pri omejitvi lastninske pravice v javno korist.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da za potrebe dostopa do objekta vodnega rezervoarja na parc. št. 1055/14 k.o. ... obstoji služnost hoje in vožnje z vsemi vozili v korist Javnega komunalnega podjetja ... po obstoječi poti širne 3 m in dolžine 124 m, na parc. št. 1054/1 iste k.o. v breme vsakokratnega lastnika. Toženca, sedanjega lastnika obremenjene nepremičnine, je zavezalo, da mora vzpostaviti prejšnje stanje tako, da s trase poti odstrani navoženo zemljino in jo utrdi, prepovedalo pa mu je tudi v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji posegati v tožnikovo služnost poti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vodni rezervoar, ki spada v sklop javne infrastrukture, za katero skrbi tožeča stranka, zgrajen leta 1961 in da je tožeča stranka (s svojimi pravnimi predniki) po trasi poti, opisani v izreku, več kot 30 let do njega dostopala nemoteno vse do tedaj, ko je toženec traso poti spremenil tako, da je vožnja in hoja onemogočena. Pravni zaključek sodišča prve stopnje je bil, da je tožeča stranka služnost v javno korist priposestvovala v letu 1981 v 20 letni priposestvovalni dobi, za katero toženec njene dobrovernosti ni ovrgel. Oprlo se je na pravno pravilo paragrafa 479 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) o nepravih služnostih in na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1022/2008. Zavrnilo je toženčevi tezi, da je služnost prenehala in da predstavlja nesorazmeren poseg v njegovo lastninsko pravico ter je tožeči stranki nudilo zahtevano sodno varstvo (vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved ponovnega vznemirjenja).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in temu ustrezno spremenilo tudi stroškovno odločitev. Strinjalo se je s tožencem, da zatrjevana služnostna pravica po vsebini pomeni služnost v javno korist, vendar je njegovo ključno stališče, da služnosti v javno korist po ODZ ni bilo mogoče priposestvovati. Argument: ustanovitev služnosti v javno korist je razlaščajoč poseg občine kot nosilke javnega interesa v zasebno lastnino, zato za pridobitev take služnosti ni mogoče uporabiti splošnih pravil o možnih načinih pridobitve služnosti, pač pa jo je bilo mogoče ves čas pridobiti samo na dva načina, s pogodbo in v upravnem postopku prisilne ustanovitve služnosti. Zakoni, ki so v času veljave ODZ urejali nastanek služnosti v javno korist, so v razmerju do ODZ lex specialis in so izključili njegovo uporabo, enako kot so specialni zakoni kasneje izključili uporabo Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) oziroma Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da zakon ne more imeti nesposrednih razlastitvenih učinkov in da oseba, ki bi sicer lahko bila razlastitveni upravičenec v primerih, ko je v preteklosti prišlo do posegov, ki imajo značaj razlastitve nepremičnine in se te nepremičnine še vedno uporabljajo v javno korist, opustitve zakonitega ravnanja, ki bi bilo podlaga za dopustnost posega v lastninsko pravico, ne more sanirati na podlagi določb, namenjenih urejanju civilnopravnih razmerij, oziroma o originarni pridobitvi pravic po splošnih pravilih. Pritožbeno sodišče zaključi, da tožeča stranka služnosti v javno korist ni mogla priposestvovati po ODZ, ne po ZTLR in tudi ne po SPZ. Zadeva II Ips 1022/2008, ki je drugačna, ni pokazatelj enotne sodne prakse, saj je bil v zadevi II DoR 407/2014 po njeni izdaji dopuščena revizija glede vprašanja dopustnosti uporabe civilnopravnih pravil o priposestvovanju pri omejitvi lastninske pravice v javno korist, sodba II Ips 210/2014 pa pravi, da je od uveljavitve Zakona o stavbnih zemljiščih (1997) mogoče priposestvovati služnost v javno korist ob pogoju stroge presoje dobre vere, še posebej, če temelji na pravno poslovni podlagi. Konkreten primer je po presoji izpodbijane sodbe drugačen, saj tožeča stranka dobre vere (poštenosti) ni utemeljevala z obstojem pravnega posla o ustanovitvi sporne služnosti, trdila je le, da je sporno pot nemoteno uporabljala od leta 1961 dalje.

3. Tožeča stranka zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vlaga predlog za dopustitev revizije glede pravnega vprašanja, ali zakoni, ki so veljali v času veljave ODZ, ZTLR in SPZ in so urejali razlastitev, izključujejo pravna pravila ODZ, ZTLR in SPZ, ki se nanašajo na priposestvovanje služnosti v javno korist, oziroma ali je za pridobitev služnosti v javno korist mogoče uporabiti splošna pravila o načinih pridobitve služnosti oziroma ali je dopustna uporaba civilnopravnih pravil o priposestvovanju pri omejitvi lastninske pravice v javno korist. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita in v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Vse do uveljavitve nove zakonodaje je sodna praksa za priposestvovanje vseh vrst služnosti uporabljala pravna pravila ODZ (paragrafe od 1460 do 1464 ter 1477). Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve, da je tožeča stranka navzven zaznavno izvrševala upravičenja, ki tvorijo vsebino služnostne pravice, več kot 20 let, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je leta 1981 z iztekom 20-letne priposestvovalne dobe pridobila služnostno pravico hoje in vožnje. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 210/2014 sicer dopustilo možnost priposestvovanja služnosti v javno korist šele po uveljavitvi Zakona o stavbnih zemljiščih (1997) in le po strogi presoji dobre vere, še posebej, če ta temelji na pravno poslovni podlagi. Vendar s sodbo v navedeni zadevi ni izpodbilo svojega stališča iz zadeve II Ips 1022/2008, v kateri je zavzelo stališče, da je priposestvovanje služnosti v javno korist možno na podlagi pravnih pravil ODZ, ki zahtevajo za priposestvovanje izpolnitev pogojev (1) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in (2) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval, če pa se priposestvovanje opira na najdaljšo priposestvovalno dobo, pravnega naslova ni bilo potrebno označiti oziroma ni bil pogoj za priposestvovanje; v tej zadevi (II Ips 1022/2008) je Vrhovno sodišče zavrnilo možnost, da bi morebitna drugačna ureditev v ZUreP-1 retroaktivno posegla v že priposestvovano pravico.

Predlagatelj poudarja, da je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 210/2014 le dopolnilo (ne pa ovrglo) stališče iz sodbe II Ips 1022/2008; dopolnilo ga je za primere, ko je priposestvovalna doba potekla v času veljavnosti nove zakonodaje.

Drugostopenjskemu sodišču predlagatelj očita, da sploh ni pojasnilo, kateri naj bi bil tisti specialni predpis, ki naj bi izključeval priposestvovanje kot način pridobitve služnosti v javno korist v konkretnem primeru. Sodba zato ni mogoče preizkusiti.

4. Ker so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku podani, je Vrhovno sodišče predlogu tožeče stranke ugodilo.