Jedro

Pri zatrjevani ustanovitvi služnosti v javno korist gre za razlaščajoč poseg oziroma poseg občine kot nosilke javnega interesa (oziroma oseb, ki jim občina podeli izvajanje tega interesa) v zasebno lastnino, zato za pridobitev take služnosti ni mogoče uporabiti splošnih pravil o možnih načinih pridobitve služnosti. Za služnost v javnem interesu sta bila ves čas predvidena samo dva načina nastanka: pogodba in upravni postopek prisilne ustanovitve služnosti. Zakoni, ki so v obdobju veljave ODZ urejali nastanek služnosti v javno korist, so lex specialis v razmerju do določb ODZ glede nastanka služnosti (ODZ je sicer med drugim predvideval možnost pridobitve služnosti na podlagi zakona oziroma priposestvovanja) in so izključili njihovo uporabo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba spremeni: - v I., III. in IV. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu (to je zahtevek za ugotovitev, da za potrebe dostopa do objekta vodnega rezervoarja, ki se nahaja na parc. št. 1111/14, obstoji služnost hoje in vožnje z vsemi vozili v korist Javno komunalnega podjetja J. d. o. o., MŠ 000, po obstoječi poti, to je po parc. št. 1110/1, ID znak 000-1110/1-0, ki poteka od severovzhodnega vogala parcele naprej čez parcelo do meje s parc. št. 1111/14 k. o. X, v dolžini 124 metrov in širini 3,00 metra, v breme vsakokratnega lastnika, zahtevek, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da s trase poti odstrani navoženo zemljino in ta del utrdi, v 8 dneh pod izvršbo, ter zahtevek, da se tožencu v bodoče prepoveduje s takimi in podobnimi dejanji posegati v tožnikovo služnost poti); - v V. točki izreka tako, da glasi: „Tožnik je dolžan tožencu povrniti stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v višini 1.259,27 EUR, v roku 15 dni od vročitve odločbe višjega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.“; - v VI. točki izreka tako, da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 7. 7. 2014 se razveljavi, predlog za začasno odredbo pa zavrne.

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.274,86 EUR, v roku 15 dni od vročitve odločbe višjega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da za potrebe dostopa do objekta vodnega rezervoarja, ki se nahaja na parc. št. 1111/14, obstoji služnost hoje in vožnje z vsemi vozili v korist tožnika po obstoječi poti, to je po parc. št. 1110/1, ID znak 000-1110/1-0, ki poteka od severovzhodnega vogala parcele naprej čez parcelo do meje s parc. št. 1111/14 k. o. X, v dolžini 124 metrov in širini 3,00 metra, v breme vsakokratnega lastnika, (II) zavrnilo, kar je zahteval tožnik več (širina poti nad 3,00 m), odločilo, (III) da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da s trase poti odstrani navoženo zemljino in ta del utrdi, v 8 dneh pod izvršbo, (IV) da se tožencu v bodoče prepoveduje s takimi in podobnimi dejanji posegati v tožnikovo služnost poti in (V) da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.820,33 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter (VI) zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo.

2. Zoper I., III., IV., V. in VI. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da višje sodišče sklep v VI. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi in opravljena dejanja razveljavijo, predlog za začasno odredbo pa zavrne. Zahteva povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka, postopka z začasno odredbo in pritožbenih stroškov. Sodišče je zmotno presodilo aktivno legitimacijo tožnika, ob dejstvu, da slednji ni niti zatrjeval niti izkazal, da je K. p. o. na območju Občine X izvajalo javno službo zagotavljanja pitne vode prebivalstvu, niti ni navedel, na katerem temelju izvaja zatrjevana upravičenja. Opozarja na tožnikove navedbe, da je bila parcela, po kateri poteka služnostna pot, preden je postala last toženca, v družbeni lastnini. Ob dejstvu, da iz 29. in 55. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) izhaja, da na nepremičnini v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti nobenih individualnih stvarnih pravic, in ob upoštevanju prej navedenih tožnikovih trditev ni moč zaključiti, da je priposestvovalna doba začela teči leta 1961 in da se je iztekla dvajset let kasneje. Trditve tožnika so glede teka priposestvovalne dobe nesubstancirane, trditvena podlaga tožbe pa notranje nekoherentna. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja relevantna pravna podlaga za presojo ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka. Paragraf 479 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) namreč ne določa pogojev za priposestvovanje služnosti. Sodišče ni presojalo kriterija pravične posesti. Tožnik pravnega naslova za izvajanje zatrjevane pravice sicer niti ni navedel. Sodišče je tudi prezrlo, da je bil leta 1947 sprejet Temeljni zakon o razlastitvi, ki je izključil uporabo ODZ o priposestvovanju služnosti. Zatrjevana služnost predstavlja služnost v javno korist, zato je ni moč priposestvovati po splošnih pravilih civilnega prava, temveč gre za upravno zadevo. Za služnost v javnem interesu sta bila ves čas predvidena dva načina nastanka: pogodba in upravni postopek prisilne ustanovitve služnosti. Služnosti v javno korist ni mogoče vzpostaviti mimo ustavnih procesnih jamstev iz 69. člena Ustave RS. Stališče sodišča omogoča popolni razlastitveni učinek, čeprav določbe, ki so njegova podlaga, tega ne uzakonjajo. Pri tožniku gre za javnopravni subjekt, ki tožencu v obravnavani presoji ni enakovreden, njegove pravice pa tudi ne morejo biti predmet civilnopravnega varstva. Zato ni podana sodna pristojnost in bi bilo treba tožbo zavreči. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri presoji vprašanja prenehanja morebiti nastale neprave stvarne služnosti. Na podlagi določbe 226. člena v zvezi s 227. in 266. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je ob pravilnem upoštevanju Ustave RS (2., 33., 67. in 155. člen) oziroma ustavnih načel treba zaključiti, da po 1. 1. 2003 nepravih stvarnih služnosti ni mogoče priposestvovati. Prav tako pa je takšna služnost časovno omejena. Sodišče obsega služnosti ni ugotovilo na tak način, kot naj bi bila glede na tožbene trditve izvajanja, saj ni časovno omejilo izvajanja služnosti, čeprav iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi tožnik sporno služnostno pot uporabljal le enkrat mesečno, kar so povedale tudi zaslišane priče. Ker je v tem delu podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Isto velja za zaključek, da je primerna in ustrezna širina poti 3 metre, čeprav so zaslišane priče izpovedale, da je široka približno 2,6 metra. Ker mora sodišče v skladu z 8. členom ZPP ugotoviti, v kakšnem obsegu se je služnost v kritičnem času izvajala, je povsem irelevantna ocena o primernosti, potrebnosti ali ustrezni dolžini poti. Obseg služnosti tudi ni zamejen glede na vrsto vozil, s katerimi naj bi tožnik vozil po poti. Ker bi bilo torej treba ob pravilni uporabi materialnega prava zavrniti že tožbeni zahtevek v I. točki, je potrebno zavrniti tudi preostali tožbeni zahtevek. Toženec je, če sodišče dopusti ugotavljanje nastanka služnosti v javno korist s priposestvovanjem, v nasprotju s 14. členom Ustave RS postavljen v neenakopraven položaj s tistimi posamezniki, pri katerih se takšna pravica v javno korist ustanavlja po razlastitvenem postopku, določenem v Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Sodišče ne bi smelo zaslišati prič A. A., B. B. in C. C., saj je tožnik navedene dokaze ponudil po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče dokazne ocene o dostopanju do vodnjaka po sporni poti v kritičnem času ni obrazložilo z logičnimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti, kršilo pa je tudi 8. člen ZPP. Ker tožnik ni ponudil nobenih drugih dokazov glede izvajanja stvarne služnosti v kritičnem času razen prej navedenih prič, bi sodišče moralo odločiti po pravilih o materialnem dokaznem bremenu. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v izpostavljenih delih nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je zaradi bistvenih kršitev določb postopka nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede širine sporne poti. Dokazno nepodprt je zaključek o dolžini sporne poti. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev. Poleg tega je sodišče neutemeljeno štelo stroške sanacije poti kot strošek postopka. Napačna je tudi odločitev zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo, saj upoštevaje zgoraj navedeno terjatev ni verjetno izkazana. Prav tako niso izpolnjeni ostali pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode, prav tako pa prisilne izdelave poti prek celotnega zemljišča toženca ni moč označiti za neznaten poseg v toženčev pravni položaj.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe. Predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne, tožencu pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik, je civilnopravni: tožnik zahteva ugotovitev (nepravilne oziroma navidezne) služnosti in njeno varstvo. Tudi podlaga zahtevka je civilnopravna. Tožnik namreč trdi, da je zatrjevano služnost priposestvoval na podlagi določb ODZ, njeno varstvo pa zahteva na podlagi 212. člena SPZ. Ne gre torej za upravno zadevo, kot zmotno meni toženec, temveč za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje v katerem je, ob odsotnosti drugačne ureditve v posebnem zakonu, pristojno sodišče (1. člen ZPP).

6. Toženec v pritožbi pravilno opozarja, da predstavlja zatrjevana služnostna pravica po vsebini služnost v javno korist.(1) Da gre za služnost v javno korist je sicer pravilno štelo že sodišče prve stopnje, ki je zavzelo stališče, da je tudi takšno služnost mogoče priposestvovati na podlagi določb ODZ. Višje sodišče pritrjuje tožencu, da je takšno stališče materialnopravno zmotno. Pri zatrjevani ustanovitvi služnosti v javno korist gre za razlaščajoč poseg oziroma poseg občine(2) kot nosilke javnega interesa (oziroma oseb, ki jim občina podeli izvajanje tega interesa) v zasebno lastnino,(3) zato za pridobitev take služnosti ni mogoče uporabiti splošnih pravil o možnih načinih pridobitve služnosti. Za služnost v javnem interesu sta bila ves čas predvidena samo dva načina nastanka: pogodba(4) in upravni postopek prisilne ustanovitve služnosti.(5) Zakoni, ki so v obdobju veljave ODZ urejali nastanek služnosti v javno korist, so lex specialis v razmerju do določb ODZ glede nastanka služnosti (ODZ je sicer med drugim predvideval možnost pridobitve služnosti na podlagi zakona oziroma priposestvovanja) in so izključili njihovo uporabo.(6) Prav tako specialni zakoni, ki so urejali razlastitev v času veljavnosti ZTLR oziroma SPZ, izključujejo uporabo določb ZTLR oziroma SPZ o možnih pridobitnih načinih služnosti. Tudi Ustavno sodišče RS je v več svojih odločbah, ko je obravnavalo primere, ko so bili dejanski posegi, ki imajo značaj razlastitve, opravljeni v preteklosti, še vedno pa se nepremičnine uporabljajo v javno korist, poudarilo, da oseba, ki bi sicer lahko bila razlastitveni upravičenec, svoje opustitve zakonitega ravnanja, potrebnega za izpolnitev pogojev za dopustnost posega v lastninsko pravico na nepremičninah, ne more sanirati na podlagi določb, namenjenih urejanju civilnopravnih razmerji, oziroma določb o originarni pridobitvi pravic po splošnih pravilih. Zavzelo je tudi stališče, da zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov.(7)

7. Ker torej tožnik oziroma njegovi pravni predniki zatrjevane služnosti v javno korist niso mogli priposestvovati niti na podlagi pravnih pravil ODZ niti na podlagi določb ZTLR in SPZ,(8) je tožbeni zahtevek za ugotovitev služnosti neutemeljen, izpodbijana odločitev, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo takšnemu tožbenemu zahtevku, pa materialnopravno nepravilna. Posledično ni pravilna niti izpodbijana odločitev o ugoditvi zahtevku, s katerim je tožnik zahteval varstvo zatrjevane služnosti na podlagi 212. člena SPZ. Ob dejstvu, da tožnik obstoja služnosti ni dokazal, je prav tako neutemeljen predlog za začasno odredbo, s katerim je tožnik zahteval vzpostavitev trase služnosti poti, kot naj bi obstajala pred zatrjevanim motenjem pri izvrševanju služnosti tožnika s strani toženca, utemeljen pa je ugovor toženca zoper izdano začasno odredbo.(9)

8. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), izpodbijani sklep pa tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 7. 7. 2014 razveljavilo, predlog za začasno odredbo pa zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Do ostalih pritožbenih navedb se višje sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti na novo o stroških celotnega postopka. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom in predlogom za začasno odredbo ni uspel, je dolžan tožencu v celoti povrniti stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške toženca je višje sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) na 1.259,27 EUR, in sicer mu je priznalo 409,50 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT), 189,00 EUR za nagrado za ugovor zoper sklep o začasni odredbi (tar. št. 3468 ZOdvT), 378,00 EUR za nagrado za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), 11,10 EUR stroškov kilometrine (L. – D. – L.), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV ter 30,00 EUR za sodno takso za ugovor.

11. Ker je toženec s pritožbo v celoti uspel, mu je tožnik dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo na 1.274,86 EUR. Gre za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 504,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), nagrado za redno pravno sredstvo v višini 189,00 EUR (tar. št. 3468 ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV ter 405,00 EUR za sodno takso za pritožbo.

12. Tožnik je dolžan odmerjene stroške plačati v roku 15 dni od prejema te odločbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Tožnik je v tožbi med drugim trdil, da zahteva ugotovitev služnostne pravice za potrebe dovoza do objekta vodnega rezervoarja, ki je infrastrukturni objekt javnega značaja, ter da je nosilec infrastrukturne dejavnosti dobave in oskrbe z vodo za prebivalce na področju več občin.

Op. št. (2): Oziroma več občin.

Op. št. (3): Glede na pritožbene navedbe višje sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da je tožnik sicer trdil, da je veliko infrastrukture, ki jo upravlja, na zemljiščih toženca, zato ker so bila ta prej družbena lastnina. Vendar, ker ni podal konkretnih trditev o tem, da je bila in kdaj je bila tudi sporna nepremičnina (parc. št. 1110/1, k. o. X), po kateri naj bi potekala zatrjevana služnostna pot, v družbeni lastnini, je sodišče prve stopnje glede na siceršnje trditve tožnika, iz katerih izhaja, da je bila sporna nepremičnina v relevantnem obdobju v zasebni lasti (tožnik je med drugim trdil, da v obdobju od 1961, ko je bil zgrajen vodni rezervoar, do 1981, ko je potrditvah tožnika tekla priposestvovalna doba, ni bilo nobenih nasprotovanj lastnikov glede uporabe sporne poti, kakor tudi ne kasneje), pravilno štelo, da je oziroma je bila sporna nepremičnina zasebna lastnina.

Op. št. (4): Tožnik ni zatrjeval, da je bil s tožencem oziroma njegovimi pravnimi predniki sklenjen dogovor oziroma pogodba o ustanovitvi sporne služnosti v javno korist. Op. št. (5): Primerjaj Temelji zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/1947), Zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/1957), Zakon o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/1968), Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/1972), Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/1980), ...

Op. št. (6): Primerjaj VSK sodba in sklep Cp 432/2012 z dne 25. 9. 2012 in VSK sodba in sklep Cp 6/2014 z dne 1. 4. 2014. Ob tem višje sodišče še pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče v VS RS sodbi in sklepu II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012 sicer zavzelo stališče, da je bilo mogoče priposestvovati služnost v javno korist po pravnih pravilih ODZ (iz navedene odločbe izhaja, da sta morala biti za priposestvovanje služnosti v javno korist po ODZ izpolnjena dva pogoja: dejansko izvrševanje služnosti več kot 20 let ter da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval), vendar glede na citirani odločbi VSK in ob dejstvu, da je Vrhovno sodišče RS s VS RS sklepom II DoR 407/2014 z dne 29. 1. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja dopustnosti uporabe civilnopravnih pravil o priposestvovanju pri omejitvi lastninske pravice v javno korist, ni moč šteti, da je sodna praksa glede tega vprašanja enotna. V tej zvezi velja opozoriti še na VS RS sodbo II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015, iz katere izhaja, da je (vsaj) od uveljavitve Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97) mogoče priposestvovati služnost v javno korist ob pogoju stroge presoje dobre vere, še posebej če temelji na pravnoposlovni podlagi. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer, saj tožnik dobre vere oziroma poštenosti ni utemeljeval z obstojem pravnega posla o ustanovitvi sporne služnosti, katerega sklenitev je toženec, ki je trdil, da poštenost tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov v relevantnem času ni bila podana, sicer zanikal. Tožnik je trdil zgolj, da je sporno pot nemoteno uporabljal od leta 1961. Op. št. (7): Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 in U-I-316/04 z dne 3. 3. 2005 ter VSK sodba in sklep Cp 432/2012 z dne 25. 9. 2012 in VSK sodba in sklep Cp 6/2014 z dne 1. 4. 2014. Op. št. (8): Tožnik je utemeljeval nastanek služnosti zgolj s trditvami o priposestvovanju.

Op. št. (9): Verjetnost terjatve je eden izmed dveh pogojev, ki morata biti skladno s 272. členom ZIZ kumulativno podana za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve.