Jedro

Carinski organ ugodi zahtevku za povračilo le v primeru, če se da na podlagi razpoložljivih podatkov zanesljivo ugotoviti, da se naknadno predloženo potrdilo nanaša na zadevno blago. Ni utemeljen revizijski ugovor, da bi se moral uporabiti 62. člen CZ, saj ta govori o naknadnem preverjanju že sprejete carinske deklaracije in ne o dopolnjevanju nepopolne ECL, za kar pa gre v obravnavanem primeru, v katerem tožeča stranka prvotno ni uveljavljala preferencialne obravnave, niti ni predložila potrdila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranki proti odločbi tožene stranke z dne 31. 8. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 15. 3. 2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki zavrnil zahtevek za povračilo preveč plačanih carinskih dajatev za blago, sproščeno v prost promet po ECL ... z dne 21. 12. 2000, saj pogoji za preferencialno obravnavno blaga niso bili izpolnjeni.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna, in se pri tem sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS. Dodatno navaja, da po vpogledu v listine upravnega spisa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da se naknadno predloženo potrdilo EUR.1 št. 15 dejansko nanaša na blago iz imenovanja 06 sporne ECL.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo, prej pritožbo, zoper izpodbijano sodbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. Navaja, da bi morala tožena stranka opraviti obnovo postopka po 62. členu Carinskega zakona - CZ (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99), ki je razbremenjen odvečnih formalnosti. Iz sodne prakse izhaja, da bi moral biti izveden ugotovitveni postopek pred tujimi carinskimi organi o pristnosti potrdila o poreklu.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo, prej pritožbo, navaja, da se 32. člen Protokola B uporablja za naknadno preverjanje potrdil o poreklu le, ko se ta vzame v obravnavanje in se priznajo ugodnosti iz dokazil, za kar pa ni šlo v obravnavanem konkretnem primeru. Opis blaga v potrdilu o prometu EUR.1 se ni ujemal z opisom blaga v fakturi (imenovanje 06), kar v upravnem postopku za tožečo stranko ni bilo sporno. Tožeča stranka bi morala v polju 8 potrdila o prometu EUR.1 blago tako opisati, da bi se lahko identificiralo, česar pa ni storila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi ta revizijski preizkus.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni utemeljen revizijski ugovor, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker naj ne bi bilo navedeno, zakaj ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da se naknadno predloženo potrdilo o preferencialnem poreklu ne nanaša blago iz imenovanja 06 sporne ECL. Sodišče prve stopnje je namreč po vpogledu v upravne spise in ob zakoniti uporabi drugega odstavka 67. člena ZUS sprejelo dokazno oceno, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti identitete med blagom, navedenim v sporni ECL, in blagom, navedenim v spornem potrdilu. Dejansko stanje pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Sodišče prve stopnje se je nato pravilno oprlo na 656. člen Uredbe za izvajanje carinskega zakona - UICZ (Ur. l. RS, 46/99 in naslednji). Ta v 1. alineji prvega odstavka določa, da mora vložnik zahtevka za povračilo pri predloženem potrdilu o preferencialnem poreklu izkazati, da se to dejansko nanaša na zadevno uvoženo blago. V drugem odstavku pa določa, da carinski organ ugodi zahtevku za povračilo le v primeru, če se da na podlagi razpoložljivih podatkov zanesljivo ugotoviti, da se naknadno predloženo potrdilo nanaša na zadevno blago. Ni utemeljen revizijski ugovor, da bi se moral uporabiti 62. člen CZ, saj ta govori o naknadnem preverjanju že sprejete carinske deklaracije in ne o dopolnjevanju nepopolne ECL, za kar pa gre v obravnavanem primeru, v katerem tožeča stranka prvotno ni uveljavljala preferencialne obravnave, niti ni predložila potrdila.

9. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, po kateri naj bi morali tuji carinski organi izpeljati ugotovitveni postopek o pristnosti naknadno predloženega potrdila. V citirani sodbah je namreč šlo za obravnavanje naknadnih preverjanj že predloženih potrdil o preferencialnem poreklu, ki so bila predložena ob spornih ECL, zaradi česar je bilo blago preferencialno obravnavano. Določba 32. člena Protokola B pa govori o dvomu carinskih organov uvozne države o pristnosti predloženih dokumentov, za kar pa ni šlo v obravnavanem primeru, v katerem ni prišlo do dvoma o pristnosti naknadno predloženega potrdila, ampak je bila sporna identiteta blaga iz predloženega potrdila glede na sporno ECL.

10. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je zapis v uvodu izpodbijane sodbe, da je bilo odločeno po opravljeni glavni obravnavi "na seji istega dne", dejstvo, ki ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Enako ocenjuje revizijsko sodišče dejstvo, da je vsebino zadeve na glavni obravnavi na kratko povzel sodnik poročevalec namesto predsednika senata. Protispisen je ugovor revidenta, da so bili njegovi dokazni predlogi pavšalno zavrnjeni brez obrazložitve, saj je sodišče njegov edini dokazni predlog po vpogledu v rubriko 11 potrdila EUR.1 št. 15 sprejelo s tem, da je vpogledalo v upravne spise. Revizijsko sodišče ocenjuje, da predhodna zaposlitev sodnice poročevalke pri toženi stranki kot upravnem organu ne more biti objektivni razlog za dvom v njeno nepristranskost (identično stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi X Ips 1783/2006).

11. Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

12. Predlog tožeče stranke, da Vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.