Jedro

Ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik užival alkoholne pijače na delovnem mestu in s tem huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita, ker je bila podana več kot 30 dni od seznanitve tožene stranke z očitano kršitvijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožene stranke K.Z.S., K.G.S.M.S., na naslovu ..., tožniku F.G., na naslovu ..., z dne 16.3.2006 je nezakonita in se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožnika vrniti na delo, ga od prenehanja delovnega razmerja, to je od 19.4.2006 do vrnitve na delo prijaviti v socialno zavarovanje (pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti), mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti stroške postopka v višini 674,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2006 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. „ Tožena stranke je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 450,00 EUR, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožene stranke tožniku F.G. z dne 16.3.2006 nezakonita in da se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delo, ga od prenehanja delovnega razmerja, to je od 19.4.2006 do vrnitve na delo prijaviti v socialno zavarovanje, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da tožnik ne soglaša z razlogi odločitve, saj po njegovem mnenju ni dokazano, da bi kritičnega dne bil vinjen oziroma pod vplivom alkohola kakorkoli mu že tožena stranka hoče očitati. Dejstvo je, da je tožnik poprej res pil alkoholne pijače in da je občasno poleti, ko je bilo vroče, spil kak špricar. Vendar to še ne daje podlage za zaključek, da je bil tudi kritičnega dne vinjen. Da bi lahko dokazal, da ni kriv, je predlagal dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, saj bi z izvedbo tega dokaza tožnik uspešno dokazal, da je bil zaradi močnih zdravil v takem psihičnem stanju, da se je marsikomu lahko zdel čuden in nestabilen. Tudi ne soglaša z obtožbo, da je kršil zakon o varnosti in zdravju pri delu, saj niti ne ve, katere določbe naj bi kršil. Sicer pa je še vedno prepričan, da odpoved ni pravočasna in da je tožena stranka prekludirana. Tožniku se namreč očita dejanje, ki se lahko stori s hudo malomarnostjo, kar pomeni, da gre za hudo kršitev. Če pa bi bilo domnevno dejanje tako hudo in posledice take, kot jih navaja tožena stranka, po mnenju tožnika ni podlage za redne odpoved, saj je tožnik niti trenutka več ne bi smel v hleve k bikom. V takih primerih bi mu morali takoj prepovedati delo, kar pomeni izredno odpoved. Ob pogojih za izredno odpoved pa ni dopustno voditi postopka redne odpoved iz krivdnih razlogov, zato taka odpoved ne more biti zakonita. Ne glede na navedeno še pripominja, da v primeru, če je tožena stranka vedela, da je tožnik bil prekomerni uživalec alkohola in da se je zaradi tega tudi zdravil, da je epileptik in da je delo, ki ga opravlja težko in nevarno, se sprašuje, zakaj mu je potem sama tolerirala mnoge „opitosti“ in zakaj ga ni po zavezujočih določbah Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih poslala na usmerjeni obdobni zdravstveni pregled, kar bi morala storiti. Nasprotno, tožena stranka se je zadovoljila s potrdilom splošnega zdravnika, da naj ne dela na višini, ni pa preverila, kakšen vpliv imajo na zmožnost opravljanja dela vsa zdravila, ki jih je tožnik jemal. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je tožena stranka dne 17.3.2006 tožniku vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), iz katere je razvidno, da je dne 10.1.2006 vodja organizacijske enotes A.H. tožnika ponovno zalotil pri opravljanju del pod vplivom alkohola, saj je bil tožnik že pred tem dogodkom s strani toženke obravnavan zaradi alkoholiziranosti. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala v skladu z določili 83. člena ZDR, saj je tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi povabila na zagovor in mu vročila tudi pisno obdolžitev, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj kljub temu, da je bil s strani vodje A.H. izrecno obveščen o prepovedi pitja alkoholih pijač na delovnem mestu, ni upošteval zahtev in navodil delodajalca in s tem kršil predpise o varnosti in zdravju pri delu. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil varnostne ukrepe, kar pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti, je sodišče zaključilo, da so s tem, ko je bilo dne 10.1.2006 ugotovljeno, da je tožnik spet v vinjenem stanju, bili izpolnjeni vsi pogoji za odločitev tožene stranke, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno napačna. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da uživanje alkoholih pijač na delovnem mestu nedvomno pomeni tako hudo kršitev delovnih obveznosti, ki predstavlja redni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vendar ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je na strani tožene stranke obstajal zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, je potrebno ugotoviti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Po določbi 5. odstavka 88. člena ZDR mora namreč delodajalec podati odpoved pogodbe najkasneje v 30 dneh (subjektivni rok) od seznanitve z razlogi za redno odpoved oziroma, najkasneje v 6 mesecih (objektivni rok) od nastanka razloga. Ker iz listinskih dokazov izhaja, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dogodek dne 10.1.2006, ko je vodja organizacijske enotes A.H. tožnika ponovno zalotil pri opravljanju del pod vplivom alkohola, to pomeni, da se je tožena stranka že tega dne seznanila z razlogi za redno odpoved. Ob dejstvu, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana šele 17.3.2006, torej po več kot dveh mesecih in pol od nastanka razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka zamudila 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 5. odstavku 88. člena ZDR. Iz navedb tožene stranke sicer izhaja, da je tožnika že dne 12.1.2006 povabila na zagovor, vendar ker se tožnik zagovora ni udeležil zaradi bolezni, kar je tožena stranka štela za opravičljiv razlog, ga je ponovno povabila na zagovor šele 21.2.2006, ko se je tožnik tega zagovora lahko udeležil. Vendar je v zvezi s tem potrebno poudariti, da tako ravnanje tožene stranke ne vpliva na presojo odločitve v zvezi z zamudo 30 dnevnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je prekluzivne narave. Tudi v primeru, če se tožnik zagovora ni udeležil in je bila njegova odsotnost z dela zaradi bolezni upravičena, ga tožena stranka ni bila dolžna ponovno vabiti na zagovor, saj 2. odstavek 83. člena ZDR izrecno določa, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to mogoči. Ob dejstvu, da je bil tožnik v bolniškem staležu in tožena stranka ni vedela, kdaj bo ta stalež zaključen, je potrebno ugotoviti, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor.

Upoštevaje vse navedeno je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke zakonita in ko je v posledici tega tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, kot to izhaja iz izreka sodbe (4. odstavek 358. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka v sporu uspela, ji je na podlagi 154. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je te stroške odmerilo v skladu s 155. členom ZPP in veljavno Odvetniško tarifo ter tožeči stranki priznalo za sestavo tožbe 300 OT, za eno pripravljalno vlogo 225 OT, za poravnalni narok dne 31.5.2006 150 OT in za prvo glavno obravnavo 28.6.2006 300 OT ter za porabljen čas na tej obravnavi 250 OT, skupaj 1225 OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (110,00 SIT) in skupaj z 20 % DDV znaša 161.700,00 SIT, oziroma sedaj 674,76 EUR in stroške v tej višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

Tožeča stranka je uspela tudi s pritožbo, zato je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife je pritožbeno sodišče tožeči stranki na stroških pritožbe priznalo 375 Odvetniških točk, kar glede na vrednost točke ob odmeri (0,459 EUR) in skupaj z 20 % DDV znaša 450 EUR, kar mora tožena stranka povrniti tožeči stranki.