Jedro

ZDR ne določa, da pravica delavca do zagovora ali morebitno opravičilo delavca, ki se ne udeleži zagovora, podaljša subjektivni (ali objektivni) rok, v katerem mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 16. 3. 2006, vrnitev na delo, prijavo v socialno zavarovanje od 19. 4. 2006, vpis delovne dobe v delovno knjižico in povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbami 31., 32., 33., 83. in 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku stroškovno ugodilo. Oprlo se je na določbo petega odstavka 88. člena ZDR, po kateri mora delodajalec podati odpoved najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Ker se je tožena stranka že 10. 1. 2006 seznanila s kršitvijo pogodbene obveznosti tožnika, pogodbo pa mu je odpovedala šele 16. 3. 2006, je s tem zamudila zakonsko določen rok za odpoved. Na potek tega roka ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka tožnika vabila na zagovor že za 12. 1. 2006, ki se ga tožnik zaradi bolezni ni udeležil, ter ga nato ponovno vabila na zagovor, ki je bil opravljen dne 21. 2. 2006. Glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZDR ga namreč ni bila dolžna ponovno vabiti na zagovor kljub upravičeni odsotnosti s prvega predvidenega zagovora.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritrjuje zaključkom sodišča, da se je dne 10. 1. 2006 seznanila s tem, da je bil tožnik na delovnem mestu vinjen, vendar pa postopka zaradi varovanja tožnikovih koristi ni mogla izpeljati hitreje. Da ne bi kršila pravic tožnika, mu je omogočila zagovor šele takrat, ko ga je bil sposoben podati. Tožnik je bil namreč do ponovnega vabljenja na zagovor v bolniškem staležu, zaradi svoje odsotnosti pa takrat ni ogrožal sodelavcev oziroma premoženja tožene stranke. Glede na okoliščine primera je obstajala celo dolžnost tožene stranke, da tožniku „nudi možnost pojasnila“. V primeru, če bi na primer tožnik povedal, da je odšel na zdravljenje odvisnosti od alkohola, bi se tožena stranka lahko odločila, da mu ne odpove pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožniku in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožena stranka ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Edino pomembno vprašanje v zvezi s presojo revizije se nanaša na rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz prvega odstavka 88. člena ZDR izhaja, da je med razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi določen tudi krivdni razlog, ki je opredeljen kot kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ostala dva razloga sta poslovni razlog in razlog nesposobnosti. V vseh treh primerih mora po določbi petega odstavka 88. člena ZDR delodajalec podati odpoved najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Dopolnitev tega pravila je predvidena le v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, saj takrat lahko delodajalec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v tridesetih dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon.

10. Vrhovno sodišče je že večkrat obrazložilo, da začetek teka navedenega roka (od seznanitve z razlogi za redno odpoved) predstavlja dejansko vprašanje, oziroma je ugotovitev o začetku teka roka dejanska ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 499/2007 z dne 11. 3. 2008, VIII Ips 436/2008 z dne 3. 12. 2008, VIII Ips 454/2007 dne 11. 5. 2009 in številne druge). Ta ugotovitev v tej zadevi tudi sicer ni sporna.

11. Revizijsko sodišče se je tudi že večkrat izreklo o naravi rokov (subjektivnega in objektivnega) po petem odstavku 88. člena ZDR. Tako je že v sodbi VIII Ips 109/2006 z dne 25. 4. 2006 pojasnilo, da iz zakonske opredelitve, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, izhaja, da po poteku teh rokov delodajalec ne more več podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, s katerim je bil seznanjen pred več kot trideset dnevi, oziroma ki obstaja šest mesecev, ne glede na to, ali razlog ob podaji odpovedi še vedno traja ali je že prenehal. Ta zakonska opredelitev kaže na prekluzivno naravo navedenih rokov. Prekluzivnost subjektivnega in objektivnega roka pa pomeni, da s potekom tega roka preneha pravica delodajalca, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Za prekluzivne roke je sicer značilno tudi, da zanje ne veljajo pravila o zadržanju (358. do 363. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001) in pretrganju (364. do 370. člen OZ), kot to velja za zastaranje.

12. Glede na navedeno opredelitev ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o tem, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi po preteku subjektivnega roka, vendar iz razlogov upoštevanja tožnikove koristi - da je ta lahko podal ustni zagovor pred odpovedjo. ZDR ne določa, da pravica delavca do zagovora ali morebitno opravičilo delavca, ki se ne udeleži zagovora, podaljša subjektivni (ali objektivni) rok, v katerem mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi to pritrjuje zaključku o prekluzivni naravi roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zakonski rok za odpoved zamudila, zaradi česar je pravnomočna odločitev sodišča druge stopnje materialno pravno pravilna.

13. Revizijsko sodišče je zato v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.