Jedro

Če revident, ki uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ne opredeli, ali uveljavlja obstoj pomembnega pravnega vprašanja, odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, posledično pa tudi ne konkretizira pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve oziroma ne navede sodne prakse Vrhovnega sodišča ali ne predloži primerov sodnih odločb iz prakse sodišča prve stopnje ter ne navede ostalih okoliščin, pomembnih za preizkus dovoljenosti revizije, ni izpolnil svojega trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zelo hude posledice, ki so po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 eden izmed pogojev za dovoljenost revizije, niso izkazane z navedbo, da je bila stranki nezakonito odvzeta pravica do vračila premoženja v naravi in da priznana odškodnina ne odraža vrednosti premoženja ob podržavljenju.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo so revidentke po odvetnici vložile revizijo. Dovoljenost revizije uveljavljajo na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglašajo stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentke izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Radovljica z dne 7. 1. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 6. 9. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentk zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je upravičenec za tam navedene nepremičnine upravičen do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d. d. (SOD), v skupnem znesku 62.017,79 DEM.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentke dovoljenosti revizije v obravnavani zadevi niso izkazale, saj se le sklicujejo na določbe 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, dovoljenosti revizije po navedenih določbah ZUS-1 pa ne utemeljujejo.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora vlogi priložiti.

7. Revidentke niso navedle, ali uveljavljajo obstoj pomembnega pravnega vprašanja po vsebini te zadeve ali pa odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Posledično pa tudi niso konkretno in natančno opredelile pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve, niti niso navedle sodne prakse Vrhovnega sodišča. Prav tako pa niso predložile primerov sodnih odločb iz prakse sodišča prve stopnje in tudi ne navedle drugih okoliščin, pomembnih za preizkus dovoljenosti revizije. Ker tega niso storile, niso izpolnile trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Tega tudi niso storile z zatrjevanjem kršitev pravic iz 14., 22. in 33. člena Ustave RS, saj teh kršitev niso konkretizirale, niti niso hkrati opredelile morebitnega s tem povezanega pravnega vprašanja in njegovega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Navajajo sicer, da sodišče prve stopnje odločitve ni utemeljilo s pravnimi argumenti, zaradi česar menijo, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi drugih kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, vendar tudi te trditve ne konkretizirajo.

8. Dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentke tudi niso izkazale s pavšalno navedbo, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo drugače kot v vsebinsko enakem primeru, saj niso navedle, na katero za odločitev bistveno pravno vprašanje se ta trditev nanaša, niti niso navedle in ne predložile sodnih odločb sodišča prve stopnje, na katere merijo. Če pa s tem merijo na neenotno prakso upravnega organa, pa jim Vrhovno sodišče pojasnjuje, da neenotna praksa oziroma različno odločanje upravnih organov ni razlog za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v več odločitvah, na primer X Ips 232/2010 z dne 17. 6. 2010 in X Ips 336/2010 z dne 3. 9. 2010. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru tudi ni izpolnjen z revizijo zatrjevani pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revidentke zelo hudih posledic niso izkazale s trditvijo, da jim je bila nezakonito odvzeta pravica do vračila premoženja v naravi in da priznana odškodnina ne odraža vrednosti premoženja ob podržavljenju. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v več odločitvah, na primer X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010, X Ips 102/2010 z dne 1. 7. 2010, X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010 in X Ips 38/2008 z dne 29. 9. 2010. 10. Ker revidentke niso izkazale nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentke na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 same trpijo svoje stroške revizijskega postopka.